Predstavljajte si, da bi za en dan svoj poklic zamenjali recimo s poklicem smetarja ali pa morda direktorja, politika. Lahko se prestavite v domače okolje, in če imate domača opravila ločena na moška in ženska, zamenjajte kdaj pa kdaj vlogi in naj se moški ukvarjajo z likanjem, ženske pa recimo z malimi hišnimi popravili. Pa ste morda kdaj razmišljali, da bi vlogo zamenjali s svojim otrokom?
Priznajte, da ste že kdaj rekli svojim otrokom, še večkrat pa ste o tem razmišljali, kako luštno jim je, ko jim ni treba nič delati in lahko brezskrbno uživajo, da vaše otroštvo niti približno ni bilo tako enostavno, saj niste imeli vseh igrač, televizije s 150 kanali, od tega jih je dvajset namenjenih zgolj otrokom, in da ste morali doma že od mladih nog pomagati. Pa je bilo res čisto tako, kot govorite? Če nihče drug, vas znajo »prizemljiti« vaši starši, ki vam bodo – upajmo, da daleč stran od otroških ušes – povedali, da niste bili vi čisto nič drugačni.
In otroci, kaj se podi po njihovih bistrih glavicah? Oni vas vidijo, kako si po kosilu ob skodelici čaja ali kave brezskrbno privoščite kos peciva, morda piškot, njim pa govorite, da so tisti dan pojedli že preveč sladkega. Po celem dnevu tarnanja, kako naporno je bilo v službi, se zvečer usedete pred televizor ali pa vzamete v roke knjigo in še lep čas ne greste spat. Njim govorite, da oddaje za otroke niso na sporedu zvečer, da pri luči ne smejo brati in da bodo zjutraj utrujeni, če se ne bodo naspali. Komu je potem bolj luštno – njim ali vam? Pa je res to vse, kar vidijo? No, prav zato je lahko menjava vlog nadvse koristna.
Prav neverjetno je, kako je treba otroke med tednom vedno metati pokonci, ob sobotah in nedeljah pa so že ob šesti uri zjutraj polni energije!
Kaj počnejo starši …
Seveda vse tisto, česar otroci ne vidijo in za kar lep čas mislijo, da se naredi samo od sebe. Seveda vi pogosto vstanete vsaj kakšno uro pred njimi, morda za pranje pripravite pralni stroj, pospravite posodo iz pomivalnega stroja, greste celo v trgovino, posteljete postelje, pripravite zajtrk in še kaj. Preden oni sploh vstanejo! In vsi vemo, kako težko je včasih otroke spraviti iz toplih postelj.
Sploh ne dvomimo, da svoje otroke od mladih nog učite pospravljanja in čiščenja, a z vsakim letom je želje in znanja za opravljanje tovrstnih opravil manj.
Seveda je potek dneva zelo odvisen, ali je treba zjutraj v službo oziroma vrtec in šolo in se akcija doma začne/nadaljuje popoldan in zvečer, ali je to konec tedna, ko ste ves dan doma in je treba pogosto v dveh dneh postoriti vse tisto, kar ste odlagali preteklih pet dni. Ob domnevi, da ne boste dobili prav nobenih obiskov in da boste tudi vi doma. Ampak recimo, da se je treba ukvarjati s pospravljanjem, čiščenjem, pranjem, obešanjem, sušenjem in zlaganjem perila, pripravo kosila in večerje, iti po nakupih in imeti nadzor nad učenjem, opravljanjem domačih nalog in nenehnim hrupom iz otroške sobe, ki je ves čas nekje med igro in prepirom.
… in kaj medtem počnejo otroci?
Čakajo. Se kreativno izražajo (kar je po novem lep izraz za razmetavanje, pisanje po stenah in omarah …). Lačni so in žejni (čeprav so imeli pred desetimi minutami zajtrk). Glasno začnejo prepevati in še glasneje hoditi. Torej, iščejo vašo pozornost!
Otroci si v prvi vrsti želijo, da bi starši pozabili na kupe perila in umazane posode, na nedelujoče žarnice, štrleča vrata in škripajoče tečaje, kosme prahu in polno vrečo smeti ter se igrali z njimi. Starši so dolgočasni – delo je, ampak delo počaka. In zakaj je vendar treba iskati še dodatno delo? In kot da to ne bi bilo dovolj, ko starši enkrat postorijo vse, potem se pa usedejo in se želijo pogovarjati.
Tudi otroci si želijo biti kdaj starši, da bodo lahko uživali.
Zakaj se tolikokrat zgodi, da starši pozabijo na otroke? In zakaj imajo starši dvojna merila – oni lahko na primer berejo pri jedi, skačejo v besedo, govorijo s polnimi usti hrane, nimajo pospravljenih spalnic in gredo prepozno spat. Zakaj starši počnejo vse tisto, kar otrokom prepovedujejo, in jih celo kaznujejo?!
Vloge se zamenjajo
In kako naj bi menjava vlog bila videti v praksi? Pomembno je, da se dogovorite in postavite meje, prek katerih otroci ne smejo. Pomembno je, da jim svetujete in pomagate, ko vas prosijo ali dobite občutek, da so se znašli v slepi ulici. Nikar ne pričakujte, da bodo otroci znali sami nastaviti ustrezen program za pranje perila ali da vedo, kako ravnati s kakšnim orodje in kdaj je kakšno živilo dovolj termično obdelano. Še vedno so otroci in še vedno se učijo. Sprva se učijo z opazovanjem, in prav zato se jim vse skupaj zdi zelo preprosto, a kaj kmalu bodo spoznali, da tudi preproste reči zahtevajo tako veliko truda kot tudi časa, in nenadoma bodo samoumevno začeli dojemati drugače.
Zapomnite si, da je pomembno, da otroci čez dan skušajo opraviti čim več vašega dela in da se naučijo opazovati, kdaj je treba kaj postoriti. Lahko ste prepričani, da, potem ko bodo morali olupiti kilogram ali dva krompirja, ne bodo več govorili, da jim krompir ni več okusen. Tudi sobe bodo bolj pospravljene, ko jih bodo morali pospraviti sami.
Najbrž se bo pri prvem, drugem in še kakšnem poskusu menjave vlog zgodilo, da se bodo otroci hitro naveličali in si želeli biti spet otroci, saj je biti starš kar naporno in dolgočasno. Sčasoma pa boste imeli doma kakšnega novega pridnega pomočnika oziroma pomočnico, ki ga ne bo treba več prositi za pomoč. In kaj več si sploh še lahko želite?
