Junakinja otroških predstav Damjana pa je odkrila še svojo strast za vrtnarjenje, izdelavo krem in mil ter kuhanje. Na prelep sončen dan sta nam prijazno odprla vrata svojega doma, v katerega sta se preselila pred osmimi leti.
Damjana je odraščala v Petrovčah pri Žalcu, na katere ima zelo lepe spomine. »Bila sem zelo živahen otrok, žal pa sem precej zgodaj, pri devetih letih, izgubila očeta. Mama se je zato toliko bolj trudila, da bi meni in devet let starejšemu bratu čim bolj nadomestila izgubo. Petrovče so tipična majhna vas, danes pa imajo vse, kar imajo večja mesta – šolo, trgovino, banko ... Živeli smo v hiši, obdani z naravo, domov sem rada prinesla kakšne živali. Imela sem krasne prijatelje in prijateljice, s katerimi smo si še danes ostali dobri. Veliko prijateljstev se je spletlo tudi pri košarki, ki sem jo trenirala še v srednji šoli, nato pa me je glasba povsem posrkala vase. Učitelj kitare me je prišel vprašat, ali bi lahko pela pri skupini, mama pa je imela pomisleke. Zdelo se ji je, da športa, glasbe in še šole ne bom zmogla. Klic glasbe je bil najmočnejši in odločila sem se mu slediti,« se spominja Damjana, ki je že v srednji šoli nastopala v gledališču. Igrala je v amaterskih predstavah in uživala na odru. »Edino šole nisem preveč marala,« pove iskreno pevka, ki se je precej zgodaj osamosvojila.
Od doma je odšla pri zgodnjih osemnajstih letih. Mama ni imela nič proti, saj je bilo pri njej štirinajst otrok in je bilo celo zaželeno, da so šli čim prej od doma. Šla je v Celje, k svoji ljubezni in očetu svoje hčerke. »Moja hči Taja se mi je zdela pri osemnajstih še totalen otrok, sama sebi pa sem se v njenih letih zdela resna in odrasla. Veliko bolj, kot sem zdaj. Družina in otrok sta se mi zdela največja vrednota. No, to se mi še zdaj, vendar imam rada še kaj drugega,« se smeji. S Tajinim očetom sta se razšla, s hčerko pa sta se preselili na Polzelo, kjer je dobila stanovanje v glasbeni šoli. »Tam je bilo luštno, počutila sem se svobodno, a osamljeno. Začela sem iskati, kako bi še kaj zaslužila. Zato sem bila vesela, ko so me poklicali iz skupine Hot hot hot, da se jim pridružim. In tako je v moje življenje prišel Čarli. Najprej sva bila prijatelja. Ljubezen med nama se je zgodila na drugi pogled. Oba sva bila sveže ločena, imela sva enako stare hčerke, začela sva hoditi na izlete. Punce so se dobro razumele, midva pa tudi. Čez čas mi je predlagal, če bi se preselila v Ljubljano. Rečeno – storjeno,« se spominja. Sama je hitro pognala korenine, Taja pa jo je kar dve leti spraševala, kdaj se bosta vrnili domov, preden je dojela, da je doma v Ljubljani.
Dom je, kjer je srce
Na prestolnico se je hitro navadila. Drži se načela, da je dom tam, kjer je srce. Z deklicami je bilo vedno pestro, ona je delala, Čarli tudi, hodila sta na prireditve, tako da ni veliko razmišljala, ali ji je v Ljubljani všeč ali ne.
»Ljubljane nikoli nisem začutila kot svojega doma. Bila je veliko mesto za eno pupo iz Petrovč. Ker sva si želela košček svoje narave, sva imela še vikend v Loškem Potoku, kamnito hiško med medvedi. Lepo sva jo obnovila in bila je krasno pribežališče za konce tedna. Bila pa je povsem nepraktična za življenje, saj je bilo na podstreho treba lesti po ozkih stopnicah. Tam sva si hotela zgraditi hišo, a ker nisva mogla kupiti dodatne zemlje, je to padlo v vodo. Nemirni duh mi ni dal miru, iskala sem parcele in hiške. Pet let sva hodila po Sloveniji, in nisva nič našla. Vmes sva v Ljubljani obnovila hišo in si dejala, da bova ostala kar tam, saj skorajda nisva več imela denarja za kaj novega. In ko sva se že skoraj sprijaznila s tem, sva izvedela za tole parcelo v Gabrjah. Bila je njiva, le domačini so vedeli, da je zazidljiva, a ker je bila ozka, so mislili, da se na njej ne da nič zgraditi. Bila je brežina in čisto nizko. Ko si jo je ogledal Čarli, je na njej v hipu videl hišo,« se spominja Damjana. Parcela je stala natančno toliko, kolikor sta imela prihranjenega denarja. Zavihala sta rokave in se lotila gradnje.
Vse je nadzoroval Čarli. Nekajkrat na teden se je iz Ljubljane vozil v Gabrje in gledal, kako raste njun novi dom.
Pritlična in praktična hiša
»Hotela sva imeti pritlično hišo, saj nisva več rosno mlada, da bi večkrat na dan lezla po stopnicah. Narisala sva svojo idejo in jo dala arhitektki, ta je dodala še eno nadstropje, vendar se s tem nisva strinjala. Po usklajevanjih je nastal 150 kvadratnih metrov velik dom, v katerem se zdaj vsi stiskamo. Hišo sva gradila leto in pol. Še preden je hiša stala, sem se lotila sajenja dreves in urejanja vrta, zaradi česar sem morala drevesa nekajkrat presajati, saj urejanje okolice pride na koncu, jaz pa sem se ga lotila na začetku. Dela so potekala hitro, imela sva mojstra Bogdana, ki je vse nadzoroval. Delal je tako, kot bi delal zase. Midva pa sva vmes iskala staro pohištvo in ga spravljala. Nekaj celo v šoli v Gabrjah, kjer so nama prijazno odstopili prostor. Po Slovenski popevki 2007 sva naslednji dan že imela naročen tovornjak, ki bi odpeljal še zadnje stvari iz Ljubljane. A sem zmagala in stvari so se zakomplicirale. Morala sem na intervjuje, slikanja ...« se spominja Damjana, kako je zaradi zmage prestavila selitev.
Hišo sta opremila s starim pohištvom. Od nekdaj sta velika ljubitelja starin. Ob selitvi sta nekaj pohištva dala dekletom, preostalo pa odpeljala v Gabrje. Za kuhinjo in kopalnico pa sta naročila novo pohištvo. Celo nekaj sten so prilagodili pohištvu. Denimo tisto pri kredenci. »Na srečo imava s Čarlijem dosti podoben okus. Hotela sva reciklirati čim več stvari, kar jih nisva, sva jih prodala ali dala hčerkam. Še zdaj lahko, če hočejo, kaj odnesejo. Pri postavljanju pohištva in barvi sten sva si pomagala s strokovnjakinjo za feng šu. Vendar je na koncu obveljala najina. Če nama ne bi bilo všeč, njenih predlogov ne bi sprejela,« pripoveduje.
Največji prostor v hiši je dnevna soba s kuhinjo, jedilnico in teraso. Tu preživita največ časa. Od marca do novembra pijeta kavo zunaj na terasi, ki je obdana s skrbno urejenim zelenjem. S hodnika vodijo vrata v kopalnico in stranišče, Čarlijevo in Damjanino delovno sobo, skupno spalnico in večnamenski prostor, kjer imajo svoje postelje Damjanine mačke. V veliki shrambi pevka shranjuje svoje domače pridelke. Pomembni pa sta obe baraki – ena je Damjanina, druga Čarlijeva, saj imata v njej pripomočke vsak za svoje konjičke.
V njuni hiši je vedno veselo. Z nekaterimi domačini v Gabrjah sta spletla prijateljske vezi in pogosto se družijo. Velikokrat ju obiskujejo njune hčerke, Damjana pa je v kuhinji prava mojstrica. Hišo čisti sama, Čarli pa ji priskoči na pomoč pri sesanju. Rad pa tudi popravi, če kaj crkne. »Če bi se lotil še likanja, bi bila na konju,« se smeji.
Zelena oaza
Pevka je veliko pozornosti posvetila vrtu. Nastal je namesto bazena za hišo, o katerem sta razmišljala sprva, a sta si premislila, saj bi v naravnem okolju deloval preveč umetno. Vrt je naredila Damjana sama. Vse je razrila, razkopala, posadila. »To me poživlja. Rada imam naravo in vrt. Jaz skrbim za delo, Čarli pa za orodje. Pridelam kar veliko hrane. Toliko, da je poleti sploh ne kupujeva. Veliko pridelkov tudi vložim. Fižol, buče, krompir mi dobro uspevajo. Je pa treba upoštevati naravne cikle. Enkrat bolje zraste nekaj, drugič kaj drugega. Vrtnarjenje je sicer drag šport, a vsaj veš, od kod prihaja hrana, ki se znajde na krožniku. Ne obvladam biodinamike, delam po občutku. Zdaj že vem, da svež gnoj ni dober za na gredo,« se smeji Damjana, ki na vrtu preživi veliko časa. Čarli pa je zadolžen za košnjo, za kar mu je hvaležna, saj bi bilo to preveč zanjo. Letos je obseg dela na zemlji še povečala, saj je v najem vzela še sadovnjak in njivo. Že zdaj se veseli povečanja pridelka.
»Tu nama je res lepo. Dokler obvladava to hišo, ne bi šla za nič na svetu nazaj v Ljubljano. Če pa se kaj zgodi, bi skoraj raje živela v mestu, ko imaš vse pri roki, Čarli pa ne. On bi šel raje kam na morje, v Vipavo, staro Gorico …« pravita in dodajata, da imata oba v sebi malo ciganske krvi. Zdaj jima je v hiši super, ko pa jima več ne bo, bosta korenine pognala kje drugje. Pač se bosta prilagajala situaciji. Veliko sta na poti, saj sta angažirana z glasbenimi nastopi in muzikalom Mamma Mia! Oba pa vedno komaj čakata, da se obveznosti končajo in se vrneta domov.
