Tudi če svojega otroka vzgajate intuitivno, je dobro poznati vsaj osnove razvojnih obdobij. je S takšnim znanjem lažje razumemo marsikatero otrokovo obnašanje in ga posledično lahko bolje usmerjamo v življenju. »V vsakem razvojnem obdobju so trenutki, ki pomagajo otroku napredovati oziroma se razviti. Pomembno pa je, s kakšnimi izkušnjami so ti trenutki zaznamovani. Vse izkušnje se nam nalagajo v možganih, možgani pa na njihovi podlagi ustvarjajo zgodbo o nas samih: kako je treba reagirati v določenih situacijah, kako se spoprijemamo z novimi izzivi, koliko obremenitve prenesemo brez posebne škode, kako poiščemo rešitve, ali smo se naučili prevajati naša čustva v besede in tako vzpostaviti povezavo med tem, kar se dogaja v našem telesu in našem umu ...,« je povedala strokovnjakinja in ob tem poudarila, da se moramo zavedati, da imajo možgani svoj ritem razvijanja, ki ga ne moremo prehitevati. »Spoznavanje tega nam lahko prihrani marsikatero misel, ali bo sploh kdaj bolje. Zato moramo norme in pravila tolikokrat ponoviti. Otroci se ne rodijo že z zavestnim občutkom, kaj vse velja v družini in v družbi.«
Obdobje dojenčka in malčka (1–3 let): večni upornik
Otroci so od prvega do tretjega leta starosti v obdobju, ki bi ga lahko poimenovali tudi »obdobje zagnanega znanstvenika, večnega upornika in modrijana«. Dobrodošlo je, da otroku pri tej starosti omogočamo primerne priložnosti, spodbude in prostor, da se razvijajo naravne oblike gibanja. Več gibanja mu omogočimo, bolj se razvijajo sinapse v možganih. Vedenje, ki ga pri otroku do enega leta ne smemo prezreti, a moramo znati nanj pravilno odreagirati, je: »Do enega leta otrok zelo rad meče stvari na tla; to ni njegova trma ali nagajanje, ampak eksperimentiranje, ali predmet še vedno obstaja, ko mu izgine izpred oči, rad posluša zvok ropota, uči se vzroka in posledice. S tem razvija zaznavne in motorične sposobnosti. Ker vsega res ne sme metati, mu raje namesto popolne prepovedi ponudimo predmete, ki jih pa lahko meče. Poleg tega otrok v prvem letu začne namerno posnemati početje staršev. Zato mu je treba pri tej starosti zagotoviti, da ga ne motijo zvoki televizije, da se lahko osredotoča le na eno stvar. Preveč dražljajev iz okolja ga naredi nemirnega.«
Dvoletniku morate dovoliti, da se sezuje sam!
Pri dveh letih začne otrok usvajati govor, pri čemer mu pomagamo z branjem knjig, opisovanjem slikanic. »Otrok bo iskal in želel vedno več našega odziva, razlage. Kadar vas otrok potrebuje, bodite tam zanj, prisluhnite mu, odložite telefon ali druge naprave in mu dajte čas. Dvoletnik se tudi začne zavedati, da je samostojno bitje, da ni popolnoma odvisen od staršev in da lahko kaj narediti tudi sam. Da želi narediti kaj sam. In resnično ne želite zamuditi tega, ko otrok reče: 'Bom sam.' Če mu ne omogočamo samostojne izkušnje, ga delamo odvisnega od nas. Kratkoročno res hitreje naredimo stvari, dolgoročno pa ustvarjamo človeka, ki ne bo znal poskrbeti zase, ki ne bo imel delovnih navad, ki mu bo tuje pospravljanje, doprinos v skupno dobro. Po navadi starši želimo, da začne v najstništvu mladostnik pospravljati, a veliko je odvisno od tega, kakšne delovne navade smo mu vcepljali v glavo že od malega. Če mu dotlej ni bilo treba, zakaj bi moral potem?«
Triletniki in večni zakaj
V tretjem letu se govor otroka spremeni v večni zakaj. »Otroci res želijo izvedeti, zakaj je nekaj tako, kot je, zadevi želijo priti do dna. In pri tem potrebujejo preproste, zdravorazumske odgovore. To je velikokrat priložnost tudi za starše, da se ponovno kaj naučijo skupaj z otrokom. Odgovor »ne vem« ali pa »saj tega ti ni treba vedeti« nadomestite raje s »pridi, bova poiskala odgovor skupaj, bova vprašala nekoga, ki ve«. Otrok vam bo hvaležen, saj mu boste na ta način pokazali, da so za vas njegova vprašanja pomembna in da ga pri raziskovanju podpirate.
Zgodnje otroštvo (3–6 let): odzovite se otrokovemu povabilu v igro
Po tretjem letu se začne obdobje zasanjanosti, ugajanja in sočutja. »Okoli četrtega leta starosti se razvijata domišljija in igra vlog, zato ne zamudimo povabila v otrokovo igro,« je poudarila Lucija Hrovat in nadaljevala: »Okoli petega leta se otrok zave, da imajo njegova pozitivna dejanja tudi pozitivne posledice. Ker želi ugajati, mu ne odrekajte želje po pomoči pri hišnih opravilih. Tako bo pridobival občutek pripadnosti, da prispeva nekaj pomembnega v družino, za skupno dobro počutje. Ker se v tem času razvija tudi empatija oziroma sočutje, ne prezrite njegovih sočutnih dejanj do drugih, ampak mu jih ozaveščajte, da bo znal razviti občutek za skupnost. To je pomembna dediščina za reševanje konfliktov v prihodnje, saj je za to potrebna drža 'mi' in ne samo 'jaz'«.
Kaj pa trma?!
Trma je v redu, je prepričana sogovornica. »Je del razvoja in del zavedanja samega sebe, svojih potreb. Otrok želi vplivati na dogajanje okoli sebe, mi pa hkrati želimo začeti socializacijo, ki včasih ne sovpada z njegovimi željami. Ker ponavadi želijo več, kot zmorejo ali smejo, to v njih povzroči napetost, ki se lahko pokaže kot trma. Trme otrok še ne zna kontrolirati, zato mu moramo pomagati z umiritvijo.« Starši naj bodo čim bolj strpni, razumevajoči, a hkrati naj ne popuščajo ali se pustijo izsiljevati. »Bodimo v otrokovi bližini, lahko ga objamemo (mu rečemo, da ga imamo radi), če pa ga to še bolj razjezi, ga pustimo, a odstranimo iz njegove bližine vse, s čimer bi se lahko poškodoval. Pregovarjanje in govori med izbruhom ne zaležejo, ker nas otrok ne sliši in ni sposoben konstruktivnega pogovora. Treba je počakati, da se umiri. Včasih pomaga ignoriranje, preusmeritev pozornosti, selitev v kak mirnejši kotiček.« Vendar pa je čas za razmislek, če ima vaš napade trme otrok še pri štirih letih. »Takrat je mogoče, da se je naučil te napade trme popolnoma zavestno uporabljati, ker so mu starši prepogosto popuščali.«
Recept za vzgojo
1. Vzgoja naj bo premišljena, umirjena in načrtovana. To pomeni, da si vzamemo čas, ugotovimo, kaj je narobe, in se prilagodimo.
2. Vi ste otroku prvi zgled. Od vas je v veliki meri odvisno, kako se bo vedel, katere besede bo uporabljal, kako bo opravljal domača opravila, kakšen odnos bo imel do avtoritete in bližnjih.
3. Pri navodilu ali pravilu bodite dosledni. Če nekaj rečete, to zahtevajte do konca. Npr., kadar pridete domov, želite, da se otrok sezuje, prej ni igre. Doslednost zahteva vašo bližino, vzgoja na daljavo ne pride v poštev.
4. Vztrajajte, čeprav bi radi popustili iz ljubega miru. Zdržite. Obrestovalo se bo.
5. Ubesedovanje čustev: dopustite otroku, da pove svojo zgodbo, priznajte njegovo trenutno čustvo, ga potolažite in mu dajte vedeti, da se bo kmalu počutil bolje.
6. NE ponujajte alternative. »Ne meči žoge po stanovanju,« je dovolj, nobene potrebe ni, da bi morali k temu dodajati še kaj v slogu: »Pridi, greva ven na igrišče, kjer se bova lahko nemoteno žogala.«
7. Dovolite, da odločitve, ki so primerne njegovi starosti, otrok sprejema sam, in ne pozabite ponuditi možnosti, ki se vam zdijo sprejemljive. Denimo, če ne želite, da pri večerji pije sok, mu dajte na izbiro, da lahko pije ali vodo ali mleko. In seveda bodite dosledni.
8. Pri postavljanju meja je prav, da otrok išče druge možnosti vedenja. Vprašajmo ga, kako bi lahko neko stvar naredil drugače, ali pa mu te možnosti predstavimo sami. Mimogrede: otrok obvezno potrebuje meje. Pravzaprav se v njih zelo dobro počuti. Ko so meje enkrat jasno določene, se lahko posveti drugim zadevam in ne provocira več staršev, naj mu jih že enkrat postavijo. S tem ga starši zavarujemo, pa tudi pripravimo na življenje, da ne bo mogel vedno doseči tistega, kar si bo v nekem trenutku želel.
9. Razvajenost ni enako crkljanju. Otroka razvajate takrat, ko nekaj delate namesto njega, če bi to zmogel že sam. Kadar pa otrok potrebuje bližino, toplino, mu je nikar ne odrekajte.
