Hčerka je šla letos v prvi razred, ki se ga je zelo veselila. Tudi prvi mesec je bilo vse super, rada se je učila novih stvari in družila s sošolkami, tako da včasih sploh ni hotela domov, ko sem prišla ponjo. Toda zadnjih štirinajst dni je vse bolj nejevoljna, zjutraj kar ne more vstati, šolsko torbo pusti kar na hodniku in mi nič več ne kaže, kaj vse so v šoli počeli. Pred dnevi je v jezi celo rekla, da šolo sovraži in hoče, da jo izpišem. Seveda sem ji razložila, da je šola obvezna in je ne morem izpisati, toda skrbi me njen odklonilni odnos do šole. Kaj šele bo v naslednjih razredih, če je tako že drugi mesec v šoli?
Ob branju vaših besed sem dobila občutek, kot bi za vašo hčerko minili medeni tedni s šolo. Ko namreč predšolskim otrokom navdušeno pripovedujemo o šoli, v resnici ne vedo, kaj naj si predstavljajo, in si velikokrat zgradijo nerealne predstave: da bo v šoli zabavno in samo prijetno. Starši jih seveda nočemo strašiti z dejstvi, da bodo morali veliko preveč za svoja leta sedeti pri miru, da bo časa za igro absolutno premalo, da bo učenje novih stvari velikokrat zelo težko in naporno ter da bo v resnici zelo drugače, kot so bili doslej vajeni v vrtcu. Romantična predstava o mali šoli v prvem razredu se je že zdavnaj izkazala za neresnično, kar na trd način spoznavajo naši prvošolčki. Ki so zato upravičeno utrujeni, razočarani, naveličani in jezni.
Če torej svoji hčerki želite pomagati, da bo lažje sprejela šolo in se v njej bolje počutila, je pomembno, da ji prisluhnete in jo vzamete resno. Da sprejmete njene občutke odpora do šole in je ne prepričujete, kako je v šoli krasno, da naj se samo še malo bolj potrudi. Dopustite ji, da ob vas izlije vse svoje »negativne« občutke do šole ter vam pove, kako zelo ji je v šoli težko in kaj vse pogreša od »starega življenja pred šolo«. Ko boste začutili, da se je »izpraznila«, jo lahko vprašate, ali morda najde v šoli tudi kaj zanimivega, prijetnega. Dokler imamo namreč posodo z občutki polno žalosti in jeze, ni prostora za prijetne občutke, s katerimi se lahko povežemo šele, ko polno izživimo tiste, ki nas trenutno najbolj zaposlujejo. Morda pa je hči v šoli doživela kaj takšnega, česar sama ne more predelati, in v resnici ne ve, kako bi to izrazila? Z odprtim in sočutnim pogovorom je veliko večja verjetnost, da boste odkrili pravi vzrok hčerinega odpora do šole. Otroci zelo radi poslušajo naše zgodbe iz otroštva, zato lahko hčerki zaupate tudi kakšne svoje zgodbe iz šolskih dni, tako tiste prijetne kot neprijetne. Pri tem ji ne pozabite zaupati, kako ste se lotili neprijetnih občutkov in dogodkov, saj so pozitivne izkušnje staršev otrokom zelo dragocen material, iz katerega črpajo pri lastnem odkrivanju sveta.
