Kultura vedenja oziroma bonton lahko ponudi prijazno rešitev, tudi kadar se znajdemo v vedenjski dilemi. Bojana Košnik, znana strokovnjakinja za bonton, je skozi leta pridobila bogate delovne izkušnje na različnih ministrstvih in vladnih uradih. Ta znanja danes v lastnem podjetju širi skozi predavanja številnim slušateljem.
So v zadnjih letih v poslovnem svetu kakšne novosti na področju sodobnega evropskega bontona in kakšna so ta nova pravila?
Seveda so spremembe. Spremembe so dogajajo ves čas. Stvari so žive in se spreminjajo. Vzemimo za definicijo bonton ali kulturo vedenja, ki ju določajo moralna in etična pravila določenega časa in prostora. Če se na primer dotaknemo ene najbolj aktualnih tem: moški in ženska. Še pred nekaj desetletji ženske niso bile tako prisotne na vodilnih pozicijah v podjetjih ali ustanovah. Danes pa je povsem normalno, da je ženska vodja. Danes v poslovnem svetu spol in starost zanemarimo, ko govorimo o vodilnih položajih. Upoštevamo položaj posameznika. In tu velja samo načelo hierarhije. Torej se do ženske, ki je na vodilnem položaju, vedemo enako kot do moškega vodje. Seveda pa naj zaradi tega pogleda uglajenost moških do žensk ne bi zamrla. So tudi novosti, ki se jih v preteklosti nismo dotikali, pa jih danes upoštevamo. Na primer v poimenovanju, kdaj smo ženske gospe in kdaj gospodične. Danes v tem trenutku in našem kulturnem prostoru velja, da smo vse ženske po osemnajstem letu gospe. In čez petdeset let bo to pravilo najverjetneje popolnoma drugačno. Da smo gospe, pa ni niti pogoj niti naključje. To poimenovanje ne zaznamujejo naš mož, izobrazba ali otroci. To postavitev zaznamuje osemnajsto leto starosti kot oporna točka. Takrat se je oseba teoretično sposobna sama preživljati in, kar je najpomembnejše, pravno odgovarjamo za svoja dejanja. Danes je ženska lahko poročena, vdova, živi v zunajzakonski skupnosti, lahko živi sama in se odloči za poslovno kariero. In zaradi teh raznovrstnih odnosov se je moralo v poimenovanju gospa ali gospodična tudi nekaj spremeniti. Vse več nas je na tem svetu, različni smo si in pravila bontona niso postavljena, da nas omejujejo. Zapisana so zato, da prijetnejše sobivamo, kjer koli smo. V domačem okolju ali v poslovnem svetu. Da stvari tečejo gladko, prijetnejše, da vemo, kdo je kdo in kam stvari peljejo. Ko govorimo o sodobnem bontonu, so ta pravila praktično po vsem svetu enaka. Izjema sta azijski in muslimanski svet.
Za ljudi in delo samo je koristno, če vlada med sodelavci prijetno vzdušje, in ne slaba volja. Da se sodelavci na delovnem mestu pozdravljajo, je dostojno in hkrati prijetno.
Zagotovo. Zato tudi v bontonu govorimo o delovnem bontonu. Delovni bonton jasno določa naše odnose. In zagotovo velja, da kamor koli pridemo, pozdravimo. V našem kulturnem prostoru štejejo pogled v oči, prijaznost in srčna kultura. Delo v podjetju, v neki ustanovi pa je lahko tudi bitka za obstanek in seganje po vrhovih. Pa vendar, če bi to 'komolčarstvo' uporabljali v smislu energije, da bi jo uporabili za kaj drugega, bi verjetno več dosegli in naredili. In ne samo nesramno segali po vrhovih in si tako ustvarjali kariero.
Kako poslovni bonton definira urejenost poslovnega prostora?
Delovni prostor mora biti urejen. Začnimo z osnovami. V uradnih prostorih, kjer je delovni čas določen, hrano uživamo med malico. Če ni druge možnosti in pojemo malico v delovnem prostoru, po tem prostor tudi vedno prezračimo. Odprti jogurti ali kavne skodelice naj ne ostajajo v delovnem prostoru. Pospraviti je treba vsa odvečna oblačila in delovna miza naj bo urejena. Pisarna mora biti urejena tako, da lahko vsak ob katerem koli času vstopi v prostor brez zadrege.
Mobilni telefon je v današnjem času skoraj nepogrešljiv in njegovo zvonjenje je prisotno praktično povsod. Katerim stvarem se je dobro izogniti, ko smo prisotni na internem oziroma poslovnem sestanku?
Prenosni telefoni so danes res nepogrešljivi in jih uporabljamo za različna opravila. In velja pravilo. Ker je čas dragocen, med sestanki s poslovnimi partnerji ali na internih sestankih ne uporabljamo mobilnega telefona. Uporabljamo ga le za pridobivanje informacij s spleta ali za zapiske. Te pridobljene informacije naj bi bile povezane izključno s sestankom, na katerem smo v tistem trenutku prisotni.
Kako je z uporabo pametnih telefonov ob poslovnih kosilih, kulturnih dogodkih in v javnih ustanovah?
Ob kulturnih dogodkih, v bolnišnicah in uradnih ustanovah naj bi bili pametni telefoni izključeni. Če pogledamo čas, v katerem živimo, je opaziti veliko individualnosti, in s tem ni nič narobe. Vendar sta komunikacija in pogovor še vedno zaželena. Na poslovnih kosilih lahko dostikrat opazimo, da ljudje po približno petnajstih minutah že segajo po pametnih telefonih. In v takih primerih se pojavi vprašanje: čemu skupno poslovno kosilo? Če elektronski medij uporabljamo v normalnih mejah in nam je funkcionalno v pomoč, potem to pozitivno šteje. Hkrati pa ne moremo zanikati pomembnosti, da kultura vedenja še zmeraj pravi, da je osebna komunikacija zelo pomembna. To se dostikrat pokaže tam, kjer je zaželeno globlje razumevanje sočloveka ali pri razgovorih za službo. Na družinskih kosilih za trenutek izključimo telefone in se posvetimo družinskim članom. S pristnim pogovorom. So življenjski položaji, ko se je treba pogovarjati, in ni dovolj, da čustva pokažemo z elektronskim zapisom smejočega se obraza oziroma smileyja.
Čas je v poslovnem svetu vse bolj pomemben. Kolikšne zamude so sprejemljive na internih oziroma poslovnih sestankih in kako ravnati v takih primerih?
Ko govorimo o poslovnih sestankih, velja pravilo, da zamujanja ni. Velja, da 'prihajamo točno'. In najslabša različica, ki jo Slovenci radi uporabljamo, je, da prihajamo prej. Seveda se v življenju pripetijo neprijetne razmere, in v skupini opravičil, ki jih bonton sprejema, so: hude prometne nesreče, ekstremne vremenske razmere oziroma smo morali opraviti neko pomembno delo s stranko. To so res tista tehtna opravičila. Drugače pa bonton narekuje točnost. In tisto, kar je najpomembnejše, je, da nikamor ne prihajamo prej. To je slabše kot zamuditi minuto ali dve.
Kaj pa humor, kakšno mesto ima v poslovnem svetu?
Humor je zaželen, če je na mestu, zdrav in pametne vsebine. Ko gre za humor, kjer se izpostavljajo spol, vera, spolnost, intima ali celo bolezen, je v poslovnem svetu to neprimerno merilo. Šale naj bodo pametne in duhovite. In te je treba tudi znati pripovedovati.
Poslovne navade se v različnih državah razlikujejo. Če gostimo poslovne partnerje iz Azije, moramo biti pozorni na katere podrobnosti oziroma pravila?
Danes zelo intenzivno govorimo o medkulturnih razlikah in se jih hkrati tudi učimo in spoznavamo. Če odhajamo na poslovni obisk v neko drugo državo, zlasti v Azijo, potem se je primerno prej o njihovih navadah poučiti. In velja, da ko prihajamo v goste, se prilagodimo pravilom te države. Tako pokažemo tudi svojo veličino kot poslovneži, kot ljudje ali ko se znajdemo v vlogi turista. Tako da se je dobro pred odhodom v tujino poučiti o medkulturnih navadah. Ker lahko z morebitno napačno kretnjo, pozdravom, pretiranim pogledom v oči kakšen posel izgubimo ali celo ne dobimo želenega poslovnega uspeha. Ta pridobljena znanja so vedno dobrodošla. To velja zlasti, ko odhajamo na Kitajsko, Japonsko, v Indijo ali Afriko.
Kakšen je vaš osebni pogled in praktični nasvet glede uporabe poslovnega bontona?
Še vedno sem prepričana, da imamo v slovenskem prostoru dobro zalogo znanja, ko govorimo o kulturi bivanja. In nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. Predvsem bodimo srčni. Štejeta nasmeh, pozdrav, in to je lahko tista osnova ali zlato pravilo, ki velja večno. Bodimo prijazni drug do drugega in strpni. Če tako prisluhnemo drug drugemu, tudi brez poznavanja bontona, lahko izpeljemo prijetno komunikacijo. Sobivanje pa lahko s tem postane prijetnejše v družinskem ali poslovnem svetu.
