Medtem ko nekateri vse življenje ostajajo zvesti mestu, v katerem so se rodili, in jih je groza že ob misli, da bi se morali preseliti, je pevka Moni Kovačič vajena v hipu spakirati kovčke in se podati novim dogodivščinam naproti. Zaradi očetove službe se je namesto v Ameriki rodila v Frankfurtu, nato pa še kar nekajkrat zamenjala svoj naslov. Zadnja leta pa ima pevka in uspešna podjetnica (ima niz klinik za fizioterapijo) en dom v Ameriki, ki je le 15 minut vožnje oddaljen od slovitega jezera Tahoe, drugega pa v Ljubljani, kjer nam je prijazno odprla svoja vrata.
Vedno nasmejana svetlolaska od nekdaj živi življenje, o katerem lahko običajni smrtniki le sanjamo. Njena zgodba bi bila lahko tudi krasna podlaga za filmski scenarij – saj je v njej veliko vsega, uspehov, ljubezni, razočaranj, pa tudi kakšen škandal. Ljubezen ubira čudna pota in nikoli ne vemo, kje bomo srečali sorodno dušo. Lepi slovenski igralki Brigiti Kovačič se še sanjalo ni, kam vse jo bo popeljala ljubezen do postavnega ameriškega pilota Billa de Havilanda. Že kmalu pa se je pokazal sad njune vroče ljubezni – ljubka deklica, ki se je rodila v ameriški vojaški bazi v Frankfurtu in sta jo ponosna starša poimenovala Monique. Deklica je že od malega ljubila glasbo in živahno klepetala v angleščini. »V Frankfurtu smo živeli v družinski hiši, kjer smo imeli najeto stanovanje. Vsako poletje smo prihajali v Ljubljano, saj je mama tu imela sorodnike, s katerimi smo se dobro razumeli. Prvih nekaj obiskov Slovenije se ne spominjam ravno dobro, saj sem bila še majhna, kasneje pa so se mi dodobra zasidrali v spomin,« pripoveduje Moni, ki jo čez lužo kličejo Monique. Tri leta svojega življenja je preživela v ameriški zvezni državi Connecticut, nato so eno leto živeli v Ljubljani, sledila je selitev v avstrijski Salzburg, kjer je oče dobil službo.
»Še zdaj se spominjam našega ameriškega doma. Mama se je zelo potrudila pri urejanju moje sobe: pobarvana je bila na svetlo modro, imela je velika okna, ki so gledala na vrt, na katerem sem se veliko igrala. Od malega sem bila zelo živahen otrok. Rada sem se igrala z žogo in uživala, če me je oče dvignil in vrtel. Že takrat sva imela svoj akrobatski šov: mama mi je sešila kostum za 'kavbojko – cow girl', oče me je dvignil kot z lasom in vrtel. V ozadju je bilo ves čas slišati glasbo. Že kot majhna sem rada poslušala pesmice in jih pela,« se spominja Moni, ki je doživljala usodo otrok, katerih starši so bili v vojski. Kakor je vedela in znala, se je privadila selitvam. Tako je sprejela tudi tisto v Mozartovo mesto, kjer je naredila prve uradne glasbene in plesne korake. Da je Monique zelo nadarjena, je bilo videti že kmalu, saj je močno prekašala vrstnike. Starša sta jo vpisala v prestižno glasbeno šolo Mozarteum, obenem pa je hodila še na ure baleta.
Pogumno v svet
Od malega jo je vleklo na oder. Najprej je nastopala v okviru glasbene šole, skupaj s sošolci so kot za šalo osvojili prvo mesto na festivalu mladih v Beljaku. A drzna in strastna Moni, kot sta jo ljubkovalno klicala starša, si je želela modernejših ritmov. »Po koncu srednje šole smo se iz Salzburga preselili v Ljubljano, kjer je bilo vse čisto drugače. Znala sem angleško in nemško, s slovenščino pa sem imela velike težave,« se spominja Moni. Vendar je to ni ustavilo. Pod svoje okrilje jo je vzel legendarni Dušan Velkaverh. »Posnela sem štiri albume in veliko plošč. Moj singel Brez ljubezni mi živeti ni je bila prva plošča v nekdanji Jugoslaviji, ki je imela na strani B angleško verzijo pesmi. Pred tem to namreč ni bilo dovoljeno,« razlaga Moni, ki je bila tudi prva zmagovalka festivala Melodije morja in sonca. Stara je bila komaj 17 let in Nasmeh poletnih dni jo je izstrelil med zvezde.
Moni je bila na odrih čista eksotika: »Imeli so me za simbol spremembe glasbenih in političnih časov v Vzhodni Evropi, tako zaradi moje zahodne dediščine kot zaradi ameriškega pevskega stila,« se spominja Moni, ki so ji napovedovali velik uspeh v Evropi. Nekaj časa je živela v Zagrebu, nato pa je spakirala kovčke in šla čez lužo. Vpisala se je na prestižno glasbeno šolo Berklee v Bostonu, kjer so se kalile tudi nekatere največje svetovne glasbene zvezde. »Tam sem se naučila komponiranja, aranžiranja in nastopanja. Hitro sem se privadila tamkajšnjemu načinu življenja. Malo me je sicer bilo strah, a sem bila vajena selitev,« se spominja glasbenica, ki je od nekdaj sledila svojemu srcu. Nikoli ji ni bilo težko pustiti vsega in iti na drugi konec sveta. Čeprav je bila v Jugoslaviji velika zvezda, jo je mikal Hollywood. Sledila je svojemu klicu in se leta 1985 preselila v Ameriko. »Kar šest let sem s svojo skupino preživela na turneji. To so bile nepozabne dogodivščine, ki bi jih privoščila vsakemu,« pravi Moni, ki je nastopala po vseh ZDA, od vzhodne do zahodne obale in celo na Havajih.
»Moj prvi samostojni dom je bil v Los Angelesu, delila sem ga s fantom, s katerim sva izkušala srečo v glasbi čez lužo. Stanovanje je bilo luštno, blizu Hollywooda, opremljeno je bilo v slogu art deco, ki je moje najljubše obdobje. Kar nekaj stvari za stanovanje sva kupila na bolšjem trgu in na garažnih razprodajah. Čeprav nisem bila lastnica prostora, sem iz njega znala narediti dom,« pripoveduje Moni, ki je na dolgoletni turneji celo napisala in posnela nekaj albumov, končno pa se je tudi zaljubila in ustalila. Čeprav ji usoda ni namenila materinstva, nad tem ne obupuje.
Ameriške sanje
Z enako strastjo kot glasbe se je lotila študija fizioterapije. Postala je tako dobra, da je odprla najprej prvo kliniko za fizioterapijo, masažo in akupunkturo, nato pa še dve. »Ponosna sem, da pri nas skrbimo tudi za ameriške olimpijske ekipe, kar je velik dosežek,« pravi Moni, ki ne zdrži dolgo pri miru. Nemirno srce je podedovala po očetu. Vendar prizna, da je zelo navezana na svoj dom, ki je le 15 minut vožnje z avtom oddaljen od jezera Tahoe. Ker je veliko potovala, je bilo zanjo zelo pomembno imeti nekaj stalnega. Čeprav ne prisega na materialne stvari, si je želela prostor, kjer ima lahko živali. Že dolgo je ponosna lastnica dveh psov. Kupila si je svojo hišo, ki za ameriška merila ni prevelika: ima tri spalnice, dve kopalnici, garažo. Iz nje je prekrasen pogled na veličastno gorovje Sierra Nevada. Urejena je zelo udobno, »primožila« pa si je še možev ranč, ki leži v neokrnjeni naravi.
»Njegova družina je v tem kraju že šest generacij, kar je za Američane veliko. Najbolj sem vesela velikega vrta in prostorne kuhinje. Hiša je precej velika, urejena je v 'kmečko-kavbojskem' slogu. Večino čiščenja opravim sama, le za največja dela si priskrbim pomoč,« razlaga glasbenica, ki se redno vrača v Slovenijo.
Sreča je tam, kjer so tvoji ljudje
»V Ljubljani me vedno zajame nostalgija. Prostor v Trnovem mi je ostal kot dom, v katerem sem imela največ stalnosti in stikov z družino in mamo. Vsakič, ko pridem v Slovenijo, me prevzame občutek, da sem stoodstotna Slovenka. Spominjam se svoje mladosti in povezanosti z družino. Dom, iz katerega se ponuja prekrasen pogled na Ljubljanski grad, je moje zatočišče, ki bi ga rada obiskovala pogosteje, a žal ne morem. Pot čez lužo je dolga in naporna, obveznosti pa mi zlepa ne zmanjka.« Zelo si želi, da bi v Ljubljani lahko ostala po tri ali štiri mesece. Tako bi v miru počela vse stvari, ki jo veselijo. »Res sem srečna ženska! Življenje me je radodarno obdarilo z mešanico življenja na deželi v najlepšem delu Amerike in v Sloveniji. Dobila sem vse, kar sem si želela. Najpomembnejše pa je, da imam povsod veliko prijateljev in družino, ki me pri vsem podpira. Seveda pa v Ameriki v mojem domu ne manjkata dobro bučno olje in vino,« je še povedala ta živahna, vesela in uspešna glasbenica in poslovna ženska, ki je uresničila svoje tako slovenske kot ameriške sanje.
