Pa sem našla Anito Šerjak Koci, ki me je pritegnila s programom Čarobni otroci. A ko sem videla, da ima tudi programe za Čarobne mame, sem vedela le eno – ko bom jaz postavljena kot mama, ko si bom jaz zaupala, bo moja hčerka čaroben otrok. Ker je vedno, ko sem sama umirjena, tako zelo ljubka, uslužna, pridna deklica. In me vedno, ko sem raztreščena na tisoč koščkov, z obupnim obnašanjem tako imenovanega razvajenega otroka opominja, da nič ni tako, kot bi moralo biti. Da ni miru. Ni varnosti. Ni pristana, temveč le razbitina, ki ji še vedno mora reči mama.
Umirjena mama
Anitina usta se ob mojem spoznanju razširijo v velik nasmeh. »Natančno tako. Čarobna mama je občutno bolj umirjena od okolice. Njena neizmerna ženska moč prihaja iz njenega notranjega sveta. Obvladuje svoje strahove in dvome in v kritičnih trenutkih namesto panike uspešno išče rešitve. Razume svoja in otrokova notranja nesoglasja, ko se pojavijo, ker razume celoten telesni in čustveni sistem človeka in se zato z lahkoto ustrezno odzove. Je svobodna in neodvisna od mnenja okolice. Sama zmore ugotoviti vzrok izziva in ga tudi razrešiti v dobro sebe in otroka. Mojstrica umirjanja torej, ki popolnoma prepoznava svoj in otrokov potencial, poznavanje ozadja vedenjskih vzorcev ji pomaga k uspešnemu obvladovanju izzivov in je zato tako boljša mama kot tudi boljša partnerica. Od vsega pa se najbolj zaveda, da je popolnost čista iluzija. Čarobna mama je ženska, ki se uspe od boja premakniti k ravnovesju.«
Mi v stresu – otrok v potresu
»Otroci stres, ki ga prejmejo iz okolice, zelo jasno in glasno izrazijo ob vsakem dogodku posebej,« pojasnjuje Anita. »Z vedenjem jasno izrazijo, da so pod hudim stresom, ne opišejo pa ga tako, da bi jih starši brez vsakega truda razumeli. Za razumevanje skozi vedenje izraženega stresa je treba razumeti delovanje otrokovega telesnega in čustvenega sistema. Zaradi pritiska okolice se velikokrat zgodi, da starši ne zmorejo prisluhniti otroku prav v trenutku, ko je vedenje sila 'neprimerno' in otrok potrebuje največjo podporo staršev.«
Kakšen izziv, pomislim. Takrat, ko se moj otrok obnaša nemogoče, potrebuje mojo največjo podporo?! Kako, če obupujem nad svojo zmožnostjo biti mama?
»Natančno tako,« razlaga Anita. »To se dogaja zato, ker starši čutimo stisko otroka, in če je ne obvladujemo, otrpnemo tudi sami, kar nam onemogoči objektivno pristopiti k rešitvi. Pomoč otroku je takrat praktično onemogočena, in vse, kar se nam takrat še podi po glavi, je to, kako otroka vsaj utišati, ker napetost z vsakim novim krikom eksponentno narašča. Žal pa to terja posledico zadržanega čustva, ki se zagotovljeno zasidra prav tam, kjer mu ni mesto. Ker je obvladovanje čustvenega in telesnega sistema nekaj, česar se lahko z dobrim treningom nauči prav vsak, se je vredno potruditi, saj se vsak korak neverjetno obrestuje.«
Pomemben je dober stik
Da bomo delovali tako, da ne bo trmastih izpadov, laži, nenehne jeze z obeh strani, obstaja univerzalni odgovor, pravi Anita. In ta je: »Dober stik med staršem in otrokom. To je veščina, ki se jo da natrenirati prav tako dobro kot vsak vrhunski šport. Z njo smo zmožni opaziti stiske otroka v zgodnejših fazah in preprečiti ogromno izpadov in potlačenih čustev, hkrati pa smo zmožni učinkovito pomagati pri vseh izzivih iz preteklosti, ki še vedno mešajo štrene.«
Najprej moramo vzpostaviti stik s seboj
»Najprej je treba ustrezno utišati razum, ki s kopico dvomov in strahov ruši osnovno ravnovesje, kar tudi pripelje do tovrstnih razmer,« pravi Anita, ki razlaga: »Nekateri potrebujejo pristop flegmatika, druge rešuje postavljanje vprašanj, tretji vprašajo za nasvet avtentično osebo z zmožnostjo objektivnega pogleda na položaj. Če nam ta vzame ves razum tega sveta, pa še vedno ostaja preprost rek: 'Tudi to bo minilo,' ki zanesljivo pomaga prebroditi krizo takrat, ko je preprosto prevelika, da bi bili zmožni konkretne rešitve.«
Mama, kot si želim biti
»Vsaka mama se dokazano trudi po svojih najboljših močeh in ni večje bolečine, kot je občutek krivde, da morda ni dovolj dobra,« ugotavlja Anita Šerjak Koci in dodaja, da je za to, da mama postane to, kar si želi, zares ogromno možnosti in priložnosti. Anita za začetek predlaga, da usvojite nekaj osnovnih pogojev, da boste lažje stopili na pot mame, kakršna si želite biti vsako uro dneva in noči:
- Dovolimo si napake – priznajmo si, da vsi delamo napake, in to celo večkrat dnevno, in ne dovolimo krivdi, da bi nas pahnila v tesnobo.
- Otrokovega vedenja ne jemljimo osebno – to je eden največjih povodov za nesoglasja v odnosu starš–otrok v slogu: Zakaj mi to delaš? Vse ti dam, ti pa takole! Dejstvo je, da otrok samo izraža stisko. Starševska odgovornost je, da jo prepoznamo kot čustveno stabilni ljudje.
- Otroka sprejmimo v popolnosti – to je težka tema, ki zahteva ljubezen brez pogojevanja. Sicer se zdi, da imamo otroke zares brezpogojno radi, vendar pa so v resnici uničene cele generacije zaradi pogojevanja z »diagnozo priden« in še naprej pustošijo po življenjih otrok, če se starši tega ne lotijo zares zavzeto.
- Na novo poiščimo sebe v vlogi starša – to je ena najtežjih nalog starševstva in partnerstva po otroku, za katero praktično ni mogoče napisati univerzalnega priročnika, in hkrati eden najbolj sladko nagrajenih korakov za celotno družino, če ga uspemo narediti brez večjih napak.
Ko se okolica ne odzove …
Ste naredili spremembe, velike korake, pa se vam zdi, da svet okrog vas in vaših otrok (njihov oče, dedki in babice) še vedno ostaja takšen, kot je bil? Da ne sprejemajo vaših novih metod in jih nikakor nočejo usvojiti? »Za spremembo ne potrebujemo privoljenja drugih, temveč predvsem svojo odločitev. Ko se odločimo, se dejansko ustvarijo pogoji za rešitev,« spodbuja Anita: »Okolica se dokazano odziva na naše krče, zato velja najprej odpraviti prav te. Nato življenjsko praktično vztrajno kažimo pot z zgledi, ki vlečejo, pri čemer je ključno, da ničesar ne jemljemo osebno. Če gre predaleč, sočutno in odločno postavimo meje. Okolica ne sodeluje, ker ne bi marali otroka, temveč zaradi popačenih odnosov med odraslimi, ki so vedno in povsod rešljivi do te mere, da otroku več ne škodijo. Ko prepoznamo ozadje in proces, je položaj nenadoma lahkotno rešljiv.«
Je naš čustveni svet res neviden?
»Svojega fizičnega telesa nismo pozabili posodabljati, čustveni del pa pri večini ostaja na strani – v dobri veri, da tega nihče ne bo opazil,« opozarja Anita Šerjak Koci. A četudi nam ga je uspelo dobro skrivati pred svetom, preden smo postale mame, se ta razgrinja vsako sekundo dneva, odkar smo povile prvo dete. »Otroci jasno izražajo naše in posledično svoje stiske. Je res naš notranji svet še mogoče skriti? Fizično močni nad otrokom in čustveno manipulativni so lahko mnogi, čustveno stabilni in močni pa le redki, ker še vedno velja strah pred tem, da bo otrok razvajen. S krivdo se otroke najlažje manipulira. Zato vedno pomislite na naslednje: Kar otroci dobijo, vedno vračajo okrepljeno. Novodobni otroci namreč ne dopuščajo več strahov in manipulacij s krivdo,« opozarja terapevtka.
Za sprostitev, stik, osredotočenost
Anita Šerjak Koci predlaga preprosto vajo, s katero boste sprostili otroka in sebe, ustvarili dober stik in poleg tega še vadili zbranost. Zanjo ne potrebujete več kot pet minut dnevno. Prižgimo glasbo in plešimo po navdihu skupaj z otrokom. Plešimo, kot da nas nihče ne vidi. Med plesom ustvarimo premore, pri katerih postanemo zamrznjeni robotki (nepremična drža telesa). Ti premori so kratki – dolgi komaj nekaj sekund, da otroci ob tem ne čutijo pritiska v slogu bodi pri miru. Podaljšujemo jih vsakokrat za eno sekundo in s tem otroku dajemo možnost, da brez posebne zaznave povečuje svojo zbranost. Predstavljajte si vsak dan samo eno sekundo več. Konec meseca bo to trideset sekund daljša osredotočenost, ki jo bo otrok zmožen brez hujšega napora skozi igro in povezovanje.
