pretirano hranjenje, občasno bruhanje, jemanje odvajal ali kot pretirano zavračanje hrane oziroma stradanje, vključuje pa tudi pretirano vadbo in hujšanje na različne načine. Anoreksija in bulimija sta navzven videti precej površinski in vzroke za njun nastanek mnogi povezujejo z modo in lepotnimi ideali, ki jih prikazujejo mediji. V resnici pa sta ti dve najpogostejši motnji hranjenja odziv na notranje stiske posameznika in klic na pomoč. Kako ju prepoznati in ukrepati?
Anoreksija
Anoreksija nervoza je motnja hranjenja, pri kateri oseba namerno, torej zavestno zmanjšuje svojo telesno težo z bruhanjem, uživanjem odvajal, intenzivno in pretirano vadbo. Odkril jo je zdravnik Gull in leta 1873 tudi prvi uporabil termin anoreksija, ki dobesedno pomeni izgubo apetita.
Za anorektike je značilna izkrivljena telesna podoba oziroma nestvarna predstava o lastnem telesu, ki se kaže kot pretiran občutek debelosti ali hud strah pred njo, ne glede na dejansko, ponavadi že zelo nizko telesno težo. Bolniki vitkost pogosto enačijo z lastno vrednostjo, zanje pa so značilne tudi posebne osebnostne značilnosti, kot so perfekcionizem, konformnost, brzdana emocionalna odzivnost in zmanjšana socialna spontanost.
Pri restriktivnem tipu anoreksije se oseba odreka hrani in pretirano telovadi, pri drugem, purgativnem tipu, pa se oseba tudi prenajeda in bruha.
Za anoreksijo boleha približno en odstotek oseb v celotni populaciji, med njimi pa je večina deklet in žensk (razmerje med ženskami in moškimi je 10 proti 1). Pogostejša je med najstniki, vendar to ni pravilo, saj lahko nastopi pri ljudeh vseh starosti. Tveganje za nastanek anoreksije je večje pri športnikih, igralcih, televizijskih osebnostih, plesalcih in modelih, pri katerih vitko telo in lep videz igrata zelo pomembno vlogo. Tveganje za bolezen pa se poveča tudi, kadar se oseba sooča s čustveno stisko - bodisi zaradi sprememb, kot so menjava šole, doma, delovnega mesta, bodisi zaradi izgube pomembne osebe (ločitev, smrt).
Bulimija
Tudi bulimijo je leta 1873 prvi opisal Gull - sprva v povezavi z anoreksijo, vendar so bulimijo kasneje klasificirali kot samostojno motnjo s svojimi značilnostmi.
Za bulimijo nervozo so značilna obdobja izrazitega prenajedanja, ki mu najpogosteje sledi zavestno izzvano bruhanje. Najpogostejši simptom bulimije je kompulzivno prenajedanje, nad katerim oseba nima nikakršnega nadzora. V kratkem času namreč zaužije nenavadno velike količine hrane, nato pa jo popade paničen strah pred debelostjo, zato se mora zaužite hrane čim prej znebiti z bruhanjem ali odvajali. Pri tem občuti močne občutke krivde, jeze, gnusa, strahu in sramu zaradi prenajedanja in bruhanja, ki pa jih pomiri samo novo prenajedanje. Če obdobju prenajedanja sledi bruhanje, jemanje odvajal in/ali diuretikov, gre za purgativni tip bulimije. Če oseba po kompulzivnem prenajedanju strada oziroma močno omeji vnos hrane in se podvrže pretirani telesni vadbi, pa gre za nepurgativni tip bulimije.
Za osebe z bulimijo je značilna negotovost vase, nesposobnost za izražanje čustev navzven, pretirano poudarjena skrb za vtis na druge ljudi in narcisistična bojazen pred pomanjkljivostmi lastne zunanje podobe. Bulimične osebe so obsedene z nakupovanjem, skrivanjem, pripravljanjem in uživanjem hrane ter bruhanjem. Njihove misli se večino časa vrtijo okoli hrane; jesti ali ne, kaj nakupiti, koliko denarja porabiti za hrano, itd. S hrano pa je povezan tudi velik del njihovega čustvenega sveta; na primer zmagoslavje, če uspejo premagati slo po hrani, strah ob občutku lakote, jeza in panika, če nimajo možnosti ustreči pretirani lakoti, ter žalost, sram in sovraštvo do sebe, če so popustile želji po hrani in potem bruhale.
Za bulimijo zboli od 3 do 5 odstotkov populacije, pogosteje pa zbolevajo dekleta in ženske (razmerje med ženskami in moškimi je 8:1). Bolezen se običajno začne v adolescenci ali zgodnjem odraslem obdobju, saj je to obdobje novih začetkov in večjih življenjskih sprememb. Pogosto pa se težave s hranjenjem in/ali težo pojavijo že pred tem (debelost, večji upad ali povečanje telesne teže, anoreksija, hujšanje).
Večje tveganje za bulimijo je zaznati pri plesalcih, manekenih, športnikih ter ljudeh, ki izhajajo iz pretirano kritično naravnanega okolja oziroma imajo pretirano kritične starše. Tveganje povečujejo tudi travmatična doživetja (ločitev staršev, nasilje v družini, spolne zlorabe, izguba ljubljene osebe, itd.).
Vzroki ležijo globlje
V medijih nenehno gledamo pretirano suhljate modele in igralce, ki dajejo občutek, da so uspešni in priljubljeni zato, ker so vitki, s tem pa posredno obljubljajo boljšo samopodobo. Prav zato pogosto slišimo, da so vzrok za anoreksijo in bulimijo moda in mediji, ki prikazujejo nerealne in težko dosegljive telesne ideale. V resnici pa so te podobe zgolj sprožilec notranjih stisk posameznika, ki se nato odrazijo kot motnje hranjenja.
Na spletni strani Inštituta za razvoj človeških virov (www.psihoterapija- -ordinacija.si) pišejo o tem, da je v ozadju anoreksije potreba po nadzoru nad lastnim življenjem. »Če otrok odrašča v odnosih, v katerih ne more odločati o sebi, o svojih potrebah in željah oziroma mu odločitve pogosto vsiljujejo starši (mi vemo, kaj je dobro zate!), s tem prestopajo, rušijo otrokove meje. Vsiljevanje, prestopanje mej je denimo že pretirano hranjenje, ki je pogosta oblika pomirjanja jokajočega dojenčka. Občutek, da je človek nenehno 'polnjen' s tem, kar mu vsiljujejo drugi, se odraža v obliki motenega zaznavanja lastne telesne podobe. Tak mlad človek se v resnici vidi kot predebelega (»prepolnega«), zato zavrača tisto, kar je pod njegovim nadzorom - hrano. Pretiran nadzor nad mejami se torej odraža tam, kjer je družbeno sprejemljivo, kot modna 'vitkost'. V resnici pa človek z anoreksijo zavrača pretirano nadzorovanje in skrb odraslih, obenem pa odklanja tudi sebe in/ali svojo spolno vlogo (presuho telo nima sekundarnih spolnih znakov).«
Bulimiji pa botrujejo mešani in nasprotujoči si občutki do pomembnih oseb in sebe, pišejo na omenjeni spletni strani. »Tako kot so pri anoreksičnih osebah meje pretoge, neprepustne (zavračanje vnosa hrane), so pri bulimičnih osebah nestabilne in se nenehno rušijo (prenajedanje zaradi čustvene lakote), čemur sledi zapiranje mej z zavračanjem (bruhanje). Osebe z bulimijo so bile v otroštvu deležne nekonsistentne ali neprave "ljubezni", ki jo je bilo na eni strani premalo, kadar pa so jo bile deležne, jim je sočasno povzročala (duševne ali telesne) bolečine. Bulimija je zato pogost simptom pri tistih, ki so kot otroci doživeli spolno zlorabo. Podobne mešane občutke zasledimo pri tistih, ki so jim starši izmenično izkazovali naklonjenost (dokler so jih otroci ubogali) ter poniževanje ali trdo kaznovanje.«
Kako ukrepati?
Če menite, da ima vaš otrok katero izmed motenj hranjenja, čim prej poiščite pomoč. Obrnite se na družinskega zdravnika ali pediatra, ki vas bo napotil naprej.
Najustreznejše je psihoterapevtsko zdravljenje, saj ne odpravlja le simptomov, temveč ugotavlja tudi vzroke za nastanek motnje. Zelo koristne pri zdravljenju tovrstnih motenj pa so tudi skupine za samopomoč, v okviru katerih se bolniki povežejo med seboj, si delijo svoje izkušnje o bolezni, si nudijo čustveno oporo, vzor, informacije ter ne nazadnje dobijo občutek lastnega nadzora in obvladovanja.
KAKO PREPOZNATI ZNAKE?
Oseba z anoreksijo hujša na skrivaj, kar pomeni, da se izogiba obrokom (v šoli in doma), laže o tem, da je jedla, da ne more jesti, ker jo boli želodec ali zaradi kakšnega drugega vzroka, hrano skriva, jo meče stran ali pa se pretirano ukvarja z njo. Postaja vse bolj zahtevna do sebe in drugih, čustveno niha, se pogosto umika, je depresivna in pretirano teži k redu in pospravljanju.
Bulimija običajno ostane zelo dolgo skrita okolju oziroma krogu ljudi, s katerimi je bolnik največ v stikih, saj je njegova teža normalna. Bodite pozorni, če otrok zaužije velike količine hrane, vendar ima kljub temu normalno telesno težo, se po obroku umakne (v stranišče, sobo ali ven), veliko telovadi, pogosto spi, je zelo nesrečen, pogosto potrt, obupan, depresiven in nezadovoljen s svojim telesnim videzom. Rdeč alarm so tudi hitro pojemajoče zaloge hrane.
