Ljubezen do glasbe je, vsaj tako se zdi, položena v zibko. Je poseben dar, ki ga je treba razvijati in negovati in pri tem igra pomembno vlogo zavzet in nadarjen glasbeni pedagog, ki porajajočega se mojstra pospremi na pot interpretacije, inovacije, skladateljstva in virtuoznosti. Takšna pedagoginja je bila slovita Nadia Boulanger, katere dosežki nam morda še niso dovolj znani ali pa še nismo ozavestili njihove veličine.
Premostila je številne ovire, ki so ji kot ženski stale na poti, in postala izjemna skladateljica, izvajalka, dirigentka, še posebej pa pedagoginja, ki je na poti do slave pomagala nekaterim največjim imenom sodobne glasbe.
OD SOVRAŽNICE DO PRVE LJUBEZNI
Nadia Boulanger se je rodila 16. septembra 1887 francoskemu skladatelju, pianistu in vitezu francoske Legije časti Ernestu Boulangerju in njegovi mnogo mlajši ženi Raissi, ki se je predstavljala kot ruska kneginja, čeprav njene navedbe niso bile nikoli potrjene. Šušljalo se je tudi, da je morda kraljevi nezakonski otrok. Nadia se je rodila na očetov 72. rojstni dan. Glasbo, ki jo je obkrožala, je sprva zavračala ter naravnost bežala iz sob, v katerih je bila prisotna. Ko pa je imela pet let, se je v njej nekaj zganilo: glasbo je strastno vzljubila in se od nje do smrti ni nikoli ločila. Kmalu je postala gojenka konservatorija in po očetovi smrti leta 1900 je s poučevanjem preživljala celo družino.
AMBICIJE IN USPEHI
Konservatorij je od svojih študentov terjal izjemne žrtve: zahteval je delo od jutra do večera, neprestane vaje, popolno predanost. Pri Nadiji ni izostalo nič od naštetega. Ko je uspešno zaključila študij, se je potegovala za prestižno Prix de Rome, francosko štipendijo za umetnost, ki je dobitniku omogočila nekajletno bivanje in ustvarjanje v Rimu (Nadijin oče je na natečaju uspel davnega leta 1835). Nadia se je za nagrado potegovala štiri zaporedna leta. Ob tretjem poizkusu je izkazala svoj pogum in tvegala: namesto zahtevane vokalne skladbe je oddala instrumentalno fugo in s tem osvojila izjemno drugo mesto. Obenem se je začela uveljavljati tudi kot priznana pianistka in organistka. Pod svoje okrilje jo je vzel priznani pianist Raoul Pugno (govorilo se je, da je njun odnos prerastel v ljubezensko razmerje).
SESTRSKA LJUBEZEN IN GROZA PRVE SVETOVNE VOJNE
Nadia je bila celo življenje močno navezana na mlajšo sestro Lili, ki se je prav tako odlikovala kot izjemna glasbenica (za razliko od starejše sestre je kot prva ženska v zgodovini osvojila Prix de Rome in kljub svoji bolehnosti odpotovala v Rim). Med prvo svetovno vojno sta se sestri angažirali in vzpostavili dobrodelno organizacijo, ki je pomagala nesrečnim glasbenikom, pregnanim v kruto realnost strelskih jarkov. Sestri sta si bili izjemno blizu, a Lili je bila šibkega zdravja in je leta 1918, stara komaj 24 let, podlegla bolezni. Nadia je bila ob njeni prezgodnji smrti neutolažljiva.
VELIKA PEDAGOGINJA ZA VELIKE SKLADATELJE
Po vojni in boleči izgubi ljubljene sestre se je Nadia intenzivneje posvetila pedagoškemu delu. Postala je priznana učiteljica in njene ure so obiskovali nekateri najperspektivnejši mladi glasbeniki (njen razred so ljubkovalno imenovali kar »Boulangerie«, kar v francoščini pomeni preprosto »pekarna«). Skozi njeno šolo so šli denimo Aaron Copland. Quincy Jones, Philip Glass in Astor Piazzolla. Nadia pa je bila tudi izjemno priljubljena dirigentka, kjer je nemalokrat orala ledino: bila je prva ženska, ki je dirigirala Londonskemu simfoničnemu orkestru in prva ženska, ki je vodila Newyorško filharmonijo. Znana je bila po tem, da je učence izbirala po enem samem kriteriju: morali so pokazati ljubezen do glasbe in neustavljivo hlepenje po učenju. Drugih predsodkov ni imela in do konca zagovarjala mnenje, da je vrednost skladbe v njeni estetski plati in ne v zvrsti, ki ji pripada (menila naj bi denimo, da je dobro napisan valček enakovreden dobro napisani fugi).
JESEN ŽIVLJENJA OB ZVOKIH GLASBE
Ob začetku druge svetovne vojne se je Nadia Boulanger preselila v ZDA, a se je leta 1946 vrnila v Francijo in tam začela poučevati na konservatoriju. Leta 1956 je pripravila glasbo za romantično poroko med Rainierjem III. in Grace Kelly. Še naprej je potovala po turnejah, dirigirala in spoznavala nekatera največja imena svojega časa (med njimi denimo Johna F. Kennedyja). Proti koncu življenja sta njen vid in sluh začela pešati. Umrla je 22. oktobra 1979. Pod njeno taktirko so se »rodili« številni skladatelji, katerih dela navdihujejo še danes.
