Takšno, ki ima v sebi še vedno malo rokenrola, zametkov panka, enkratnih kombinacij z usnjem, neti, in ki je svobodna v oblikovanju, predvsem pa brezčasna.
JSP sestavlja kreativni duet sester Jelene in Svetlane Proković, ki že 25 let uspešno ustvarjata na področju mode, stajlingov in kostumografije. Njuna filozofija je povezovati klasično krojaštvo, ki poudarja etičnost in vzdržljivost, z enkratnostjo, njune kreacije pa zaznamujejo urbanost, ženstvenost in vojaška strogost hkrati. Razpeti med Beogradom in Ljubljano sta sinonim za svetovljansko, inteligentno modo z značajem. Njune kreacije so kosi, ki jih imaš »za vedno«. Usnjene jakne, nenavaden korzet, plašč z vezalkami učinkujejo kot nekakšna »premaknjena klasika«, ki inovativno, drugače zaživijo.
Sestrska telepatija
Kako je delati, ustvarjati, kreirati s sestro, ki živi več kot petsto kilometrov stran, je gotovo vprašanje, ki si ga postavi vsakdo, ki sliši njuno zgodbo o uspehu. A sodelovati na daljavo zanju še zdaleč ni težava, saj sta od malega zelo povezani na prav poseben način, med njima je neke vrste sestrska telepatija. »Imava podoben pogled na estetiko, najina temperamenta in pristop k oblikovanju pa so različni. Seveda pogosto pride tudi do ustvarjalnega nesoglasja in dvomov, čeprav naju to še bolj podžiga k dosegi cilja in vsekakor bogati najino delo,« pravita. In prav neverjetno je, kako tudi z občasnimi različnimi idejami dosežeta skupen končni rezultat. »Čeprav ustvarjava narazen, se pogosto zgodi, da se, ko druga drugi pokaževa skice, rdeča nit prepleta skozi celotno kolekcijo. Pa tudi tehnično gledano je timsko delo plodnejše, še posebno če se s partnerico dopolnjuješ. Ni naključje, da je v današnjem svetu mode vse več timov v ozadju posameznikov, ki uspešno osvajajo trge ali pa so že uveljavljeni,« razloži Svetlana.
Njuno usodo je zarisala nona
Jelena se še dobro spominja svojih modnih začetkov. Ko je bila stara štiri leta, je neutrudno risala skice deklet v oblačilih. Babica, ki je bila šivilja, je veliko pripomogla k temu, saj sta s sestro vse poletne počitnice preživeli z njo in skupaj so ustvarjale oblačila. Jelena je risala skice, šivanje pa tudi učenje oblikovanja krojev pa je bila sestrina naloga.
V devetdesetih letih sta s svojo modo dali pečat urbanemu Beogradu. Oblačili sta pevki Slađano Milošević in Dragano Šarić alias Bebi Dol, divi v pravem pomenu besede, ženski, ki sta s svojo osebnostjo in talentom naredili resničen premik na srbski sceni. Konec devetdesetih sta potem v Ljubljano kot svež veter pripeljali modo velemesta, ki zaradi svojega unikatnega naboja ni ostala neopažena. Jelena, ki je k nam prišla iz osebnih razlogov, a so se tem kmalu pridružili tudi poslovni, ostala pa zaradi ljubezni, se je začela tudi poglobljeno ukvarjati s kostumografijo. Najprej je oblekla predstavo Disco Pigs v Gleju v režiji Ivane Djilas, potem se je kalila pri predstavi Sto minut Tomaža Pandurja v novi Vibi. Sodelovala je z Meto Hočevar, Slobodanom Unkovskim, Aleksandrom Popovskim, Janezom Pipanom, Barbaro Hieng Samobor, zadnja leta največ dela z Eduardom Milerjem. V trinajstih pestrih letih je za njo več kot osemdeset gledaliških predstav, več kot tisoč kostumov za like, ki so jih napisali drugi. Prejela je tudi najvišje priznanje za kostumografijo pri nas – Borštnikovo nagrado. »Kostumografija je več kot kostum – je ambient, čas in skrita iracionalna energija, ki se sproži, ko vse kostume vidiš na kupu. Prav v množičnih prizorih to deluje fantastično. Zato kostumografija ni samo oblačenje, ni samo obrt, ampak tudi umetnost,« je njeno delo poetično povzel režiser Jovanović, s katerim sta se pri ustvarjanju odlično ujela.
Jelena danes pravi, da se je gledališče infiltriralo v modne revije JSP – in moda v gledališče ter da v resnici mode in teatra ne more strogo ločiti.
Združevanje nasprotij
Modne podobe Jelene in Svetlane Proković združujejo nasprotja. Urbano in nežno, elegantno in senzualno. Lahni, mehki materiali, svile, šifon, voal, bombaž, nekaj, kar plapola, kar je krhko, ženstveno, zahteva nekaj ostrega, grobega, močnega. Šifon in svila se družita z usnjem, verigami in vojaškimi škornji. Usnje je še vedno njun najljubši material. »Ker se v njem dobro počutiš. Ker ga res lahko oblikuješ kot drugo kožo. In ker je kos oblačila, ki je z leti videti še boljše.«
Jelena pravi, da je danes njen dom Ljubljana, kjer živi s sinom in partnerjem, Beograd pa kraj, ki ga občasno obišče. Odlično govori slovensko, a jezi se še zmeraj samo po srbsko, je iskrena. Njeno delo jo vsakodnevno navdihuje, v največji izziv pa so ji nenehno spreminjanje, vedno nove zahteve in seveda ustvarjanje kot tako. Diplomirana kostumografinja, ki se za svoje delo lahko pohvali s številnimi zvenečimi mednarodnimi priznanji, je priljubljena tudi med slovenskimi modnimi navdušenkami. Med strankami JSP so tako umetnice kot poslovne ženske, ki pravijo, da jim je všeč, ker ima njuna moda v sebi še vedno malo rokenrola, zametkov panka, enkratnih kombinacij z usnjem, neti, je zelo svobodna v oblikovanju in je, kar je zelo pomembno, brezčasna.
Inspiracija, sta prepričani sestri Proković, je vsepovsod okrog, če si le v pravem razpoloženju, če jo znaš opaziti. Najboljša pri tem pa so njuna skupna potovanja, na katerih se jima izostrijo vsi čuti. Tisto, kar doživita tam, se potem mnogokrat prepleta v njunih kolekcijah. Zadnjih nekaj let ustvarjata tudi za moške. Hkrati z žensko torej nastaja tudi moška kolekcija. Zakaj sta tako dolgo odlašali? Potreben je bil čas kreativnega nemira, asociacij, iskanja obraza tega njunega moškega, pripovedujeta. Ko se je vse to zložilo, je bil natanko pravi čas, da moški JSP zaživi. In kakšen je?
Ključno za dobro moško garderobo so izvrstno krojene obleke, pri njiju so večinoma iz neklasičnih materialov, zmeraj se potrudita za majhna presenečenja, ki njunega moškega delajo »drugačnega« – najsi gre za posebnost v kroju, asimetrijo, razporke, nenavadno zapenjanje, pasove…
Kako pa bi povzeli vajino zadnjo žensko kolekcijo za pomlad-poletje Two Sides (Dve strani)? Kaj je tisto, kar jo opredeljuje?
V najinih kreacijah so vedno rdeča nit detajli. Tokrat so to kovinske ploščice, verižice in potiski. Sicer pa prevladujejo pastelni toni s poudarkom črne, zelene in električno modre. Poigrali sva se z mešanico moškega in ženskega principa, konstrukcijo-dekonstrukcijo, drapiranjem, posebnost so še šal ovratniki na suknjičih, kombinezonih in oblekah. Pika na i je tokrat nakit: ogrlice v obliki flaminga, svileni in plišasti šali z verižicami.
Kateri kos oblačila pa najraje ustvarjate in zakaj?
Hlače in plašče, ker jih tudi najraje nosiva. Posebno mesto imajo tudi nakit in dodatki, ki dajejo poseben pečat posamezni stvaritvi.
Dandanes se lahko vsakdo obleče moderno, vendar to še ne pomeni, da ima stil, ste dejali nekoč. Vprašanje poznavalkam: v čem je torej skrivnost »stila«?
Če imaš na sebi dizajanersko kreacijo, še ne pomeni, da imaš tudi stil. Tudi če imaš občutek za modo, barve, kroje in materiale, to še ne definira sloga nekega posameznika. Stil je nekaj težko razložljivega in opisljivega, nekaj, kar je svojstveno, enkratno in ima opraviti tudi s karakterjem. Za dober stil moraš dobro poznati sebe, vedeti, kaj želiš sporočiti s svojim videzom, in znati vse to vkomponirati v celoto. Stil je tudi način, kako se nosiš.«
Kakšna pa so vajina merila lepote?
Lepota je subjektivna, spremenljiva in minljiva. Nama je lepo nenavadno, nepopolno, drugačno ...«
Bi dejali, da je reciklaža v modi še vedno pomembna tema?
Ja, vsekakor, zato sva tudi v svojih prejšnjih kolekcijah uporabljali reciklirane materiale, kot so stara padala, papirnate bleke iz tyveka, reciklirali sva usnjene jakne in dosegli izjemne učinke.
Kaj bi rekli, katera pa je vaša najbolj prepoznavna kreacija?
Težko je določiti eno samo, a večinoma ima vsaka kolekcija kos, ki jo zaznamuje. V kolekciji Bird Of Prey (Ptice roparice) je to dolga rumena obleka s kapuco, v kolekciji Tribalicious (Žlahtna plemenskost) je krznen plašč z zelenimi čopki umetnih las in ploščic, v kolekciji Red Tape (Rdeč trak) pa dolga rdeča obleka z napisi.
Vaše stališče je, da modnih nasvetov ne upoštevate in jih tudi neradi dajete, ker menite, da pri modi ni trdnih pravil in da potrebujemo svetlobo. A vseeno – kaj bi rekli, kaj ne sme manjkati v omari vsake ženske?
Dobri čevlji, zanimiv kos nakita, dobro krojen suknjič in hlače ter trenčkot.
Kateri pa je obvezni kos prihajajoče sezone?
V prihajajočih hladnih mesecih bodo modni videz vsekakor zaznamovali puhasti plašči, na videz preveliki trenčkoti in parke ter široke hlače.
Kaj pa vas najbolj navdušuje pri kostumografiji?
Da je vsakič znova in vsakič drugače.
Kako blizu ali daleč pa sta si danes teater in moda v smislu oblačil, saj vendar pravijo, da postaja moda vse bolj teatralna? Jelena, bi vaše gledališke kostume teoretično lahko nosile tudi resnične ženske v vsakdanjem življenju?
Včasih sta si gledališče in moda zelo blizu, tudi večkrat se mi je že zgodilo, da je kakšna obleka po končani sezoni oziroma odpisani predstavi romala v omare igralcev ter tako nadaljevala svoje drugo življenje. Sicer pa menim, da je za oblačila ključno, da se v njih dobro počutimo. Da znamo nositi tudi svoje napake in da si privoščimo kakšno podrobnost, ki nas navdihuje in nam je pisana na kožo.
