Spakiral je dva kovčka in se podal čez veliko lužo, svojim sanjam naproti. Danes kot mladi nadobudni igralec živi v sončnem Los Angelesu, kjer za svoj uspeh trdo dela. In naučil se je, da je včasih treba poslušati srce in ne zgolj glavo, ter je hvaležen za vsak ovinek, klanec in prepad, zaradi katerih je njegova življenjska pot le še zanimivejša.
Gotovo se ga spomnite kot simpatičnega televizijskega voditelja in sila postavnega manekena, ki je krojil domačo estradno sceno. A Jaka Jeler se je sredi svojih dvajsetih malodane čez noč odločil dotedanjemu življenju pomahati v slovo in slediti svojim sanjam. Leta 2011 je spakiral kovčke in odšel živet čez veliko lužo. Sprva v New York, kjer je tudi končal igralsko šolo William Esper, pred dvema letoma pa se je preselil v Los Angeles, v središče filma in televizije, ki sta njegovi največji ljubezni.
NA POT Z DVEMA KOVČKOMA
Svoje selitve danes 32-letnik nikoli ni obžaloval. »Selitev v ZDA je bila najboljša odločitev mojega življenja! Seveda se takrat, ko sem pakiral, še zdaleč nisem zavedal, v kaj se podajam. Priznam, kljub velikemu pričakovanju me je bilo tudi strah. Ko sem prišel v New York z dvema kovčkoma, sem poznal dva človeka. Ko se zdaj ozrem nazaj, se šele zavedam, kako sem bil pravzaprav pogumen.«
»Verjamem, da vsi pridemo na svet z neko vnaprej določeno začrtano življenjsko potjo, naša naloga pa je, da pogumno sledimo srcu in notranjim klicem, ne pa da se oziramo na to, kaj bodo rekli sosedje in okolica. Slovenija je sicer čudovita dežela, a kljub temu sem se tu mnogo let počutil utesnjenega, kot nekakšen avtsajder. V osnovni šoli so se sošolci norčevali iz mene, mi skrivali stvari, me zafrkavali zaradi debelosti – bil sem namreč debel otrok. Šole prav zaradi izobčenosti nisem pretirano maral. Neštetokrat sem jokal, počutil sem se odrinjenega, nemočnega in samega. Potem ko so kilogrami izpuhteli in ko sem začel potovati in spoznavati svet, sem začutil, kako lepo je zunaj meja naše dežele. Videl sem, da obstaja okolica, ki bi me lahko sprejela in ne obsojala. Ko sem dobil prve manekenske ponudbe v Londonu, sem vedel, da ne bom več dolgo živel v Sloveniji. Nikoli pa nisem sanjal, da bi živel v ZDA: sem sem se preselil zaradi študija in ostal zaradi ljubezni do ljudi in občutka svobode,« je odkrit.
ZARADI ŠKOFA NEHAL HODITI V CERKEV
Da si želi postati profesionalen igralec, je Brestaničan prvič spoznal, ko je kot deček odigral svojo prvo stransko vlogo – ministranta v lokalni cerkvi. A takrat se mu je ta želja zdela večja od sveta in nedosegljiva. »Zame je bila sveta maša kot gledališka predstava brez vaj. Župnik je bil glavni igralec, ministranti pa stranski igralci. Kostumi, glasba, kadila, izjemni teksti, svetloba sveč in ogromnih lestencev, občinstvo in adrenalin pred začetkom ceremonije. Ko mi je čez nekaj let pri birmi takratni škof prekrižal čelo, se mi zazrl v oči in mi zašepetal v uho, kako lep deček sem, se je ta kariera igralca ministranta končala. Praga cerkve od takrat nisem prestopil. Svojo religijo sem našel drugje,« pripoveduje Jaka.
OBSEDEN Z RUSKIMI VOHUNI
Svoje igralske ambicije si je zastavil precej visoko, a je prepričan, da jih bo tudi dosegel, saj za njihovo uresničitev trdo dela. »Pomembno je, da si iskren do sebe in hkrati realen. Zavedam se, da veliko vlogo pri uspehu igrajo naključja, da si ob pravem trenutku na pravem mestu, s pravimi ljudmi. A verjamem, da mi bo uspelo. Rad bi bil del ganljivih zgodb na platnu. Zgodb, ki sporočajo in puščajo močne pečate. Pa seveda televizijske serije – te so sanje vsakega mladega igralca v Los Angelesu. Kar nekaj režiserjev in piscev imam na seznamu želja, s katerimi bi rad delal v prihodnosti.«
V New Yorku je Jaka okusil odrske deske, ki so ga zelo prevzele. »Če želiš ustvarjati v gledališču, moraš biti v New Yorku, a za zdaj sem se odločil za Los Angeles, ki je središče filma in televizije. Moj največji igralski uspeh bo, ko bom našel vlogo, ki mi bo omogočila izraziti celoten potencial in z delom premakniti miselne meje občinstva. Trenutno sem obseden z ruskimi vohuni. Zelo me privlačijo kompleksni, večplastni, mejni karakterji. Bolj ko so zapleteni in pristni, večji izziv so,« razkriva Jaka, ki je do zdaj v New Yorku igral v treh predstavah, kratkem filmu in nekaj študentskih produkcijah, v Los Angelesu pa je nastopil v številnih videospotih in televizijskih oglasih, med drugim tudi v reklami z glasbenikom Rodom Stewartom in didžejem Afrojackom. Trenutno dela pri projektu televizijske serije, ki naj bi šla v produkcijo pred koncem leta, odpirajo se mu tudi možnosti za dva filmska projekta. O podrobnostih pa zaradi pogodb, ki ga zavezujejo k molku, ne sme govoriti.
KARIERA NA PRVEM MESTU
Njegovi dnevi so od zgodnjega jutra do poznega večera podrejeni kastingom in avdicijam. Nanje ga pošiljata agent in menedžer, veliko projektov pa najde tudi sam. Včasih ima po tri avdicije na dan, včasih eno na teden. Najbolj stresno je, kadar jih ima po več na isti dan, a vsako na drugem koncu mesta, kar je v metropoli, kot je LA, velik zalogaj. »Zamujanja tukaj ni! Zato ne manjka adrenalina in hitenja. Vsaka avdicija ali kasting je potencialna možnost za sanjsko službo, zato moraš vsakič dati vse od sebe. Vseskozi tudi obiskujem ure igre in razne seminarje. Igralska mišica je živ aparat, ki jo je treba trenirati. Umetnosti se ne naučiš, ampak jo treniraš in piliš. Naučiš se lahko le tehnike,« poudarja Jeler. V čem po njegovem tiči ključ do uspeha? Po Jakovih izkušnjah želijo direktorji, ki izbirajo igralce, poleg nadarjenosti videti, kdo resnično si. »Igralčeva osebnost je na koncu tista, ki – poleg talenta seveda – odloči, ali boš dobil vlogo.«
ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU
Seveda pa je v Hollywoodu zelo pomemben tudi zunanji videz, česar se Jaka še predobro zaveda. Vsaj petkrat na teden vadi vročo jogo, blizu mu je hribolazenje po okoliških kanjonih, redno pa tudi teče. »Fizična aktivnost mi ogromno pomeni. Ne le zaradi učinkov, ki so vidni na telesu, temveč tudi za sprostitev in odklop od hitrega tempa, ki ga narekuje tukajšnje življenje. Za psihično formo vsakodnevno meditiram, sem pa tudi priden učenec kabale – starodavnega mističnega vedenja. Prehranjujem se kar se da zdravo in ne uživam alkohola,« svoje recepte z veseljem razkrije Jaka.
POMAGA IN DELA DOBRO
Igralec se je na življenje v Los Angelesu hitro navadil, tudi zato, ker se je tja preselil po štirih letih življenja v New Yorku. »Ves prvi mesec v LA-ju sem imel občutek, kot da sem na počitnicah. Tu je vsak dan poletje, življenje pa zelo bohemsko. Narava je prelepa, ocean na dosegu roke ... V New Yorku je tempo res neizprosen, so pa zato ljudje bolj pristni, tako da je veliko jabolko še vedno moje najljubše mesto.« Prosti čas, ki ga sicer ni veliko, Jaka izkorišča za polnjenje baterij pa tudi za pomoč soljudem v stiski. »V Kaliforniji je vsak dan sonce, zato je ogromno možnosti za razne aktivnosti. Rad grem na plažo, v hribe, muzeje, galerije, na družabne dogodke. Obožujem mirne dneve ob knjigah in filmih ter druženje s prijatelji ob dobri hrani. Dejaven sem tudi v svoji lokalni skupnosti v Beverly Hillsu, kjer živim. Pomagamo tistim, ki so pomoči potrebni. Poleg humanitarnosti prirejamo tudi razne dogodke.«
POGREŠA DRUŽINO IN PRIJATELJE
Med življenjem pri nas in čez lužo igralec opaža zelo veliko razlik. »Najizrazitejša pa je razlika v glavah. Smo velik narod, a žal pogosto zelo majhen v svoji miselnosti. Slovenija je veliko več kot Melania. Ponosni smo lahko na naše športnike – pa ne le takrat, ko zmagujejo. Na Slavoja Žižka in številne imenitne umetnike ter znanstvenike. A se vse preveč obremenjujemo drug z drugim. Privoščimo vendar srečo in uspeh svojim sosedom, 'nasprotnikom', in posledično bomo tudi sami srečnejši in mirnejši. Tudi pretirana ali lažna skromnost pri svojih pričakovanjih in ciljih nam ne koristi. Zakaj bi bili zadovoljni z nečim majhnim, če lahko dosežemo več?! Obvezno se moramo odpreti in razširiti obzorja ter premakniti meje v svojih glavah,« poudarja Jaka, ki se v domovino večinoma vrača enkrat ali dvakrat na leto, predvsem zaradi družine in prijateljev, ki jih najbolj pogreša. »Vsak obisk doma me nahrani z novo energijo. In šele ko sem odšel, sem se začel zavedati pomena in moči objema.« Zdaj ob slovesu vedno objame vse drage mu ljudi, z zavedanjem, da je vsak objem lahko zadnji.
OSEBNO ZADOVOLJSTVO ŠTEJE NAJVEČ
Jako navdihuje zelo veliko ljudi – od prodajalke v lokalni trgovini do svetovno znanih prijateljev, ki imajo doma oskarje in bafte. Od Slovencev pa je bil njegov največji vzornik modni oblikovalec Zoran Garevski. »Bil je res izjemen človeka v vseh pogledih. Redkokdo premore takšno globino, talent in sočutnost, kot jih je imel on. In nesebičnost!« Nekoč mu je napovedal prihodnost in mnogo stvari se mu je medtem že uresničilo, razkriva Jeler. Najbolj ponosen pa je na svoje starše, ki so mu dali življenje in ga vzgojili v človeka, kakršen je. »Predvsem na mamo, ki tako zelo verjame vame in mi v vsakem trenutku nesebično stoji ob strani. Upam in želim si, da bom nekoč tudi sam njen največji ponos. V življenju je pomembna povezanost, ljubezen. Ne glede na to, kakšne barve in okusa je. Ljubezen je kot hrana!«
SRCE POZNA VSAK ODGOVOR
Čeprav Jaka že nekaj let na prvo mesto postavlja kariero, si želi do 45. rojstnega dneva ustvariti družino. »V tem trenutku še ne vem natančno, kakšna bo. Vsekakor pa bom pri tem poslušal predvsem srce in manj glavo.« Čeprav mu v življenju ni vedno vse šlo po načrtih, pa za nazaj ne bi ničesar spreminjal. »Morda v tem trenutku še nisem na točki, kjer bi si želel, a vem, da sem tam, kjer moram biti. Zame je cilj le nekakšna orientacija. Najpomembnejša pa je pot do cilja. In hvaležen sem za vsak ovinek, klanec in prepad, s katerimi je ta moja pot le še bolj zanimiva.«
