Martina Judež, dula – porodna spremljevalka in specializantka transakcijske analize, spremlja porodne zgodbe ter podpira in svetuje nosečnicam in bodočim staršem.
Žensko telo je ustvarjeno za porod in nanj se je treba pripraviti. Glavna naloga dule je praktična, psihološka in čustvena podpora ženski. Gre za sočutje, razumevanje in spodbujanje. Kakšno vlogo ima dula v tem procesu?
Ženske že od nekdaj rojevamo, a današnji čas je veliko bolj zapleten, kot je bil kadar koli v zgodovini. Na voljo je nešteto zdravil, kar je po eni strani dobro, hkrati pa zato nismo več pripravljeni naravno sprejeti niti najmanjše bolečine. In kako s takšno miselnostjo na naravni porod? V preteklosti, ko je bila bolečina sprejeta kot normalen del življenja, je bil tudi porod sprejet tako. Ženskam se ni bilo treba aktivno pripravljati nanj. Danes pa se moramo zavestno odločiti, da najdemo pot k sebi, treba je aktivno pogledati vase in poiskati notranjo moč. In dula je tista vodnica, ki žensko z brezpogojnim zaupanjem prime za roko in ji pokaže pot, da na porodu v vsej veličini aktivira svojo žensko energijo.
Se delo dule razlikuje od dela babice?
Ko sem na porodu kot spremljevalka – dula, pomagam ženski premagovati čustvene izzive, ji ponudim varen objem, da izjoka svoje občutke nemoči, uporabim svojo intuicijo in jo vodim tudi skozi občutja brezupa. Stopam z njo do njenega cilja in nosečnica ve, da je ne bom zapustila, ne glede na čas trajanja poroda. Babica je v porodni zgodbi medicinska oseba, ki strokovno spremlja porod. Spodbuja in tolaži žensko. Vendar pa je težko ves čas ob njej, ker mora navadno skrbeti za več porodov hkrati. Iz svojih lastnih izkušenj pa se zavedam, da sta zelo pomembna timsko delo babice in dule ter vzajemno spoštovanje. Sama sem hvaležna za čudovito sodelovanje z babicami v jeseniški in novomeški porodnišnici, kjer spremljam največ porodov.
Kakšen je postopek v praksi? Kdaj se začne sodelovanje med nosečnico in dulo?
Večinoma se name obrnejo ženske, ki bodo rodile drugič ali celo tretjič, ker so prepoznale, da je pri prvem porodu nekaj manjkalo. Veliko jih je občutilo nemoč, ko so bile podvržene rutinskim postopkom v čustveno in psihično zahtevnih ter fizično ključnih življenjskih razmerah. Zato si nosečnice poleg partnerja želijo ob sebi znano osebo, ki ji zaupajo. Osebo, ki ima izkušnje s spremljanjem poroda in svoje lastne porodne izkušnje. In to je v resnici edina oseba, ki jo imata možnost izbrati, preostalega osebja žal ne moreta izbirati. V svoje delo vključujem psihoterapevtska znanja, na srečanjih najprej pogledamo, kako je zadnji porod vplival na žensko, kakšni občutki so še ostali, in šele nato se začne osredotočanje na novo porodno zgodbo.
Vsaka ženska porod doživlja drugače. Prav tako se vsaka nanj pripravlja po svoje.
Današnje nosečnice so vse bolj ozaveščene, iščejo več informacij in bolj oseben pristop. Ženske niso več zadovoljne s pasivno vlogo pri porodu. Želijo zavestno odločati o lastnem telesu in posegih vanj. Prav vsaki predlagam obisk porodnišnice, kjer se bodo odločile roditi, da se spozna z osebjem in prostorom. Žal pa poplava informacij, ki je danes na voljo na družbenih omrežjih, ženske še bolj spravlja v stisko. Hkrati je med nosečnostjo vse več pregledov in preiskav, z namenom zagotavljanja varnosti. Po drugi strani pa lahko to tudi ustvarja še več strahov in negotovosti. Porod je čedalje bolj nadzorovan in medikaliziran, kar krepi nezaupanje v lastno telo in sposobnosti. Pri srcu me stisne, ko včasih v porodni sobi zdravnik pogleda le izpis CTG, da preveri stanje, pozabi pa pogledati žensko v oči.
Porod ni samo fizičen proces, za žensko je tudi globlje doživetje. Je popadek res bolečina ali vir moči?
Naraven porod seveda spremljajo intenzivne bolečine, ki lahko žensko zelo presenetijo. Da bi se lahko popolnoma sprostila in predala popadkom, je nujno, da občuti brezpogojno varnost in zaupanje. Strah je nasprotje ljubezni in zaviralec poroda. Čeprav gre pri popadku za zelo močno porodno bolečino, ta v varnem zavetju postane obvladljiva. Pri ženskah, kjer sem nosečnico spremljala skozi dve zaporedni nosečnosti, je zanimivo opazovanje njene notranje rasti. Včasih silno preobrazbo iz prestrašene v neverjetno močno žensko.
Ženske, ki niso prestrašene, izločajo hormone, ki porod lajšajo in vplivajo na to, da je manj boleč. Pomembno je zaupati telesu.
V aktivni fazi poroda so popadki zelo močni in tudi boleči. Naše telo pa je modro, in ko prepozna bolečine, začne izločati hormone, ki bolečine naredijo znosne. Ti se sprožajo, kadar jih ne zmotimo z zdravili za pospeševanje poroda ali lajšanje bolečin. Da ženska zmore porod brez protibolečinskih sredstev, je ključno, da zares prepozna smisel bolečine. Zdravila lahko zelo pomagajo pri zmanjševanju bolečih občutij. Žal pa tudi zablokirajo občutja ljubezni in povezanosti, na kar pozabimo, saj si v najtežjih trenutkih želimo le, da čim prej minejo. Prehod v materinstvo je najlepši, če je napolnjen s hormoni ljubezni.
Porod je sestavni del življenja. Okoliščine, v katerih se ta zgodi, so pomembne za nosečnico in očeta otroka.
Vse okoliščine poroda se za vedno vtisnejo v žensko in otroka, ki se rojeva. Če v porodni sobi vlada strah, je to čisto drugačna popotnica kot mirno prepuščanje in zaupanje. Tudi partnerjev strah ženska nezavedno čuti in jo lahko ovira, da bi se popolnoma predala porodnemu procesu. Prisotnost dule zmanjša pritisk na očeta in aktivira partnerjevo moč za aktivno podporo ženski. Sama spodbujam povezanost med njima, zavedam se, da bosta postala starša. Skrbim, da je sklenjen krog med njima in otokom, ki prihaja. Hvaležna sem, da me je že toliko staršev izbralo in da me je izbral tudi njun otrok, da sem prehodila z njimi porodno potovanje. Ključno sporočilo po porodu pa mi poda žar v očeh bodoče mame, ki mi s tem pove, da je porod izpolnil njena pričakovanja in jo napolnil z energijo. Takrat objamem novo družino in z radostjo v srcu zapustim porodno sobo.
Žensko telo je ustvarjeno za porod. Ohraniti občutke žive daje izkustvo notranje moči in modrosti.
Z oddaljevanjem od narave smo izgubili tudi stik s samim seboj, zato je strah, ki ga ženske začutijo ob misli na naravni porod, razumljiv. Hkrati pa je treba vedeti, da porod ni le fizično izredno naporen proces. Je hkrati čas, ko se odprejo nezaceljene rane, nerazrešena čustva v obliki blokad, ki ga lahko še dodatno ovirajo. Zato je psihološka priprava na porod ključna in veliko pomembnejša od fizične pripravljenosti. Šele tako osvobojena ženska se je zmožna predati procesu poroda in ga doživeti v vsej polnosti ter iz tega vira potem črpati moč in modrost za materinstvo.
Kakšna je podpora dule v poporodnem obdobju in obdobju dojenja?
Žal ugotavljam, da ima vse več mamic težave pri dojenju in čedalje manj jih polno doji, čeprav je na medmrežju neverjetna količina informacij. Zakaj prebrane informacije niso dovolj? Manjka osebni pristop in razumevanje v ozračju sprejemanja. Ko zares prisluhnem, ugotovim, kaj je vzrok težav, in skoraj nikoli ne gre za fizične težave, temveč za prepričanja, ki smo jih prevzeli od drugih, in občutke krivde. Čutim, da je moje poslanstvo, da spodbujam zaupanje ženske v lastne materinske sposobnosti, jo učim, kako zdržati pritiske iz okolice, in podpiram pri tem, da bi bilo materinstvo, tako kot porod, res njeno.
