Predan oče peterici pri triintridesetih letih pravi, da vsako življenjsko obdobje prinaša nove izzive, a se na vsakem koraku zaveda, da je njegova usoda v božjih in ženinih rokah. Pri njih v družini namreč ni debate: žena je šefinja, razen ko se lotijo brazilskega žara. Biblija pa je zanj priročnik, ki mu pomaga skozi življenje. Marcos, ki je tudi duhovnik oziroma pastor cerkve z imenom Jezus je pot, rad poudari, da na zemlji nismo le zaradi hrane, materialnih dobrin in seksa. Da nam vera pomaga, da presegamo življenje, stvarnik pa ima načrt za prav vsakega od nas.
Marcos Tavares me je s svojo prijaznostjo, ustrežljivostjo in toplino prijetno presenetil že ob prvem stiku, ko sva se po telefonu dogovarjala za srečanje v idiličnem okolju mariborskega mestnega parka. In prišel ni sam, temveč z družino! Iz prostornega enoprostorca so pod senco dreves izstopili prav tako nasmejana žena Leticia, ljubki dvojčici Hadasa in Ariella, sedemletni Joshua, ki je z otroško samozavestjo radovedno pogledoval naokoli, ter odraščajoče zadržan Marcos mlajši. Sproščen stisk roke, pozdrav z otroki – in led je bil prebit.
POLOVICA MRTVIH, POLOVICA V ZAPORU
Marcos v Mariboru uživa malodane status boga; reči, da je zvezdnik, bi bilo premalo. Kapetan vijoličastih, ki je v dresu mestnega ponosa postal najboljši strelec kvalifikacij evropske lige prvakov ter najboljši strelec v zgodovini mariborskega nogometnega kluba, kljub temu ostaja skromen in prizemljen. Kar, ko slišiš njegovo življenjsko zgodbo, ne preseneča. Kako že pravijo: ko enkrat okusiš kruto dno, te tudi oblaki ne ponesejo tako v nebo, da bi izgubil tla pod nogami.
Kdaj je pri fantu iz revnega brazilskega Porta Alegra vzklila velika ljubezen do nogometa, je pravzaprav težko natančno določiti. »Prvo darilo, ki ga dobi vsak deček v Braziliji, je nogometna žoga. Kajti nogomet od nekdaj je in ostaja brazilski nacionalni šport!« Pri Marcosu pa so svoje verjetno prinesli tudi geni, saj je oče, tudi sam predan nogometu, po tihem upal, da bo kateri od treh sinov uresničil njegovo željo. »Starejša brata nista kazala posebnega navdušenja za brcanje žoge, pa sem ga pri devetih letih začel igrati jaz, najmlajši.« Pomemben razlog, zakaj ga je oče vpisal v nogometno šolo, pa je bil strah, da bi fantič postopal po ulici in zašel na kriva pota. Družina je namreč živela v revnem predelu, polnem drog in alkohola. »Hkrati je to pomenilo, da se bom naučil discipline. In prav je imel. Danes je polovica mojih prijateljev iz otroštva mrtvih, druga polovica pa v zaporu,« z obžalovanjem v glasu pripoveduje danes mednarodno uspešen nogometaš.
PRI TRINAJSTIH ZA ŽOGO
A njegovo odločitev, da se čisto resno posveti nogometu, je zapečatilo svetovno prvenstvo leta 1994: »Brazilija je osvojila prvo mesto, Romário je postal najboljši igralec, in bil sem presrečen. To mi je dalo motivacijo in moč, da uresničim svoje sanje in postanem profesionalni nogometaš. Seveda pa so bile razmere drugačne od tistih, ki jih je dandanes deležen povprečen evropski najstnik. »Že zgodaj sem se osamosvojil in naučil skrbeti sam zase. Treniral sem uro in pol stran od rojstnega kraja. Zbranih nas je bilo približno sto otrok z vseh koncev države in živeli smo kar pod nogometnimi tribunami.«
Dopoldne je pod okriljem kluba obiskoval šolo, preostali čas pa treniral in se družil z vrstniki. Tako so minila približno štiri leta. Kot nadarjenega mladega igralca ga je domači klub Internacional potem prodal Gremiu za 10.000 ameriških dolarjev in njegova mesečna plača je znašala 300 dolarjev. »To mi je dalo enkraten občutek neodvisnosti in od takrat mi nikoli ni bilo težko oditi drugam ter začeti na novo.«
ŽENSKA NJEGOVEGA ŽIVLJENJA
Osamosvojitev pa ni bila edina stvar, ki jo je Marcos izkusil sorazmerno zgodaj. Že pri sedemnajstih je spoznal Leticio, žensko svojega življenja. Predstavila ju je skupna prijateljica, ki je delala v klubu. »In odprla so se mi nebesa,« Marcos nežno pove z nepogasljivo iskrico v očeh in šaljivo nadaljuje: »Imela je svoj avto, lastno stanovanje in dobro službo. Pa prvič sem lahko spal v pravi postelji. Kako se ne bi brezpogojno zaljubil vanjo?« Seveda pa ni bilo samo to. Kaj hitro je namreč opazil, da ni le postavna, temveč tudi zelo pametna. In s čim je Letizio očaral nadobudni nogometaš? Lepotica z umirjeno zrelostjo odgovarja: »Zaljubila sem se v takšnega, kakršen je bil takrat: od kod je prihajal, kaj je že doživel, kaj vse je nosil v sebi.« Njena družina je živela v drugačnih razmerah, imeli so boljše možnosti za šolanje, izobraževanje, kulturo. »Za Marcosa in njegovo družino so bile te stvari bolj ali manj nedosegljive. Oblačil, obutve in hrane niso imeli v izobilju, niso si mogli privoščiti počitnic na morju, ker ni bilo denarja. Oče se je zavedal, da je šport edina rešilna bitka za njegove fante.« Tudi Marcos priznava, da so njegovi starši storili pravi čudež, saj so kljub neizmerno težkim razmeram lepo vzgojili vse tri fante – brata sta končala šolanje tehnične smeri – ter jih obvarovala pred vsemi pretečimi nevarnostmi.
NASPROTJA SE PRIVLAČIJO
Ko ju tako opazujem, moram priznati, da Marcos in Letizia resnično izžarevata popolno usklajenost in predanost. Seveda me zanima, kako jima uspeva tako harmonično združevati različnost. On se namreč zdi na trenutke zasanjano umirjen, ona pa prizemljena in odločno energična s prijetnim ženstvenim pridihom. Tudi razlike v letih – Leticia je osem let starejša od Marcosa – ni čutiti. »Neverjetno, a prav različnost naju dopolnjuje in nadgrajuje najin odnos. Midva sva najboljši dokaz za to, da se nasprotja očitno res privlačijo. In prva tri leta, ki sva jih preživela skupaj, so bila čudovita, oba sva okusila nekaj, česar prej nisva poznala,« razlaga Letizia in hitro doda: »Brez skrbi, še vedno je tako. Vem, kaj razmišlja, on ve, kako se jaz počutim, skupaj odlično funkcionirava.« Marcos ob vsem tem, znova s tistim razorožujočim nasmehom do ušes, pripomni: »Očitno je Bog storil čudež, ko jo je postavil predme. V hipu, ko sem jo prvič zagledal, sem vedel, da bo postala moja žena.«
SNUBITEV PO ELEKTRONSKI POŠTI
To je verjetno slutila tudi sama, a kako jo bo zaprosil, si gotovo ni predstavljala. Mladenič, ki bi mu človek pripisal premišljeno uglajene metode dvorjenja, je to storil sila nenavadno in na prvi pogled nič kaj romantično. »Zaprosil me je kar po elektronski pošti!« ljubeče pripoveduje temnolaska, kot da še vedno ne more verjeti. In Marcosovo opravičilo? »Pri devetnajstih sem odšel igrat za malezijski klub. Tam sem bil sam, nikogar nisem poznal, ker nisem znal jezika, niti angleščine, sem prvi teden shujšal štiri kilograme! Če sem hotel, da sva skupaj, sva se zaradi vizuma morala nemudoma poročiti. Zato nisem izbiral sredstev.« Leticia, kot da bi pred očmi še vedno imela nebogljeno shiranega mladeniča na drugem koncu sveta, v smehu nadaljuje: »Rekel mi je: 'Takoj moraš priti. Nekaj moram jesti!'« In Marcos prikimavajoč potrdi: »Moje besede so bile: 'Prosim, pridi! Ne morem brez tebe. Nekdo mi mora kuhati.'« Ob takšni iskrenosti bodoča nevesta seveda ni mogla reči ne: »Danes se rada pošalim, da je bila to moja najboljša naložba. Prej sem imela avto in majhno stanovanje, danes pa …« ter pri tem s srečnim pogledom zaobjame moža in otroke, ki sedijo ob njej, zapleteni v svoj pogovor.
V NEZNANEM SE JE SKRIVAL RAJ
In kako je perspektivni brazilski nogometaš zajadral k nam? Marcos odkrito priznava, da ni imel pojma, kje sploh je Slovenija, ko je prvič slišal zanjo. Nato sta skupaj z ženo, takrat na Cipru, pobrskala po spletu in ugotovila, da gre za zelo lepo državo.
In koliko besede je pri vnovični selitvi imela Leticia? »Takšne odločitve vedno sprejemava skupaj. Ne gre le za moje življenje, to se tiče vseh nas.« Takrat sta imela, poleg Leticijine najstarejše hčere Natalie, ki živi in študira pravo v Braziliji, že Marcosa, Leticia pa je bila ponovno noseča. Ker se je rok za prestope tisto leto že iztekal, je hitro odpotoval v Poreč, opravil 45-minutni test z mariborsko ekipo, dobil blagoslov Zlatka Zahoviča, podpisal pogodbo in postal nepogrešljivi član vijoličastega tima. Od takrat je minilo dobrih osem let.
NA ČELO VIJOLIČASTIH
Kot napadalec pomeni Marcos temelj igre, kot kapetan pa je nepogrešljivi vezni člen med člani ekipe. Če kdo, potem Marcos gotovo najbolje ve, da je življenje podobno nogometu: sam moraš imeti popoln nadzor nad žogo, pa vendar jo moraš tudi podajati soigralcem. Ob tem ponosno, a nič kaj prevzetno, poudari, da so bili že sedemkrat prvaki v prvi ligi. »Najtežje pri vodenju ekipe je ohraniti motivacijo, kadar gre slabo. Ko navijači pridejo na treninge in hočejo tepsti igralce. Ko trgajo naše drese. Takrat fante vedno, vsak dan, ko smo v garderobi, spomnim oziroma pozdravim z: 'Ej, kako smo kaj, šampioni? Nov trening je pred nami!'« Druge stvari so, pravi, precej preproste, Leticia pa pripomni, da rad ponavlja: »Jezus je še vedno isti – če zmagaš ali izgubiš.«
ŠE VEDNO V ODLIČNI FORMI
In kakšen je njegov recept za uspeh? »Najprej Bog, sveto pismo in moja žena.« Pa tudi sicer je Marcos po Leticijinih besedah zelo discipliniran. Kaj to natančno pomeni? »Da bi ohranil kondicijo in dobro telesno pripravljenost, sem moral spremeniti prehrano in trening. Nimam jih več petindvajset kot takrat, ko sem prišel v Maribor,« smeje se prizna. »Star sem 33 let, in če hočem dosegati dobre rezultate, se moram prilagoditi novim okoliščinam. Vsako življenjsko obdobje prinaša nove izzive.«
Torej nič več prostora za improviziranje ali manjše pregrehe? »Rad bi, a si tega ne morem to privoščiti.« Izjemo naredi le med dopustom. Pet dni na leto si dovoli početi in jesti bolj ali manj vse, kar si zaželi. »A samo pet dni, da resetiram možgane. Zavedam se namreč, da bo naslednjih šest mesecev spet vse po starem, podvrženo strogi disciplini.«
NI DEBATE: ŽENA JE GLAVNA
Kaj pa kuhanje? Je tudi pri tem spreten tako kot z žogo na igrišču? »Uh, kje pa. Lotim se samo brazilskega žara, vsa preostala kuha je v Leticijinih rokah,« je skromen. Kot tudi večina preostalih družinskih reči, saj Marcos večino časa preživi v nogometnem dresu.
A Leticie, šolane na področju športa in magistrice fiziologije, to niti najmanj ne moti. Ponosna je, da je žena nogometaša, in zaveda se, kaj to pomeni. Je tista, ki največ časa preživi z otroki in skrbi za gospodinjstvo, ob tem pa se posveča tudi vodenju dveh hostlov, ki ju upravljata v Mariboru. Marcos se ob tem samo namuzne in zadovoljno, brez kančka mačističnega obžalovanja, potrdi: »Pri nas ni debate: žena je šefinja. Zame je veliko bogastvo, da lahko mislim samo na nogomet in da za vse drugo poskrbi ona.« Seveda pa se trudijo čim več časa preživeti skupaj. Za Leticio, ki odgovorno sprejema poslanstvo matere in partnerice, je to še poseben izziv, ki pa zanjo že dolgo več ni težava. »Malo nerodno je le, ker je Marcos prost le ob ponedeljkih, ko imajo otroci šolo, a se vseeno uskladimo, da skupaj izkoristimo vsako prosto uro.«
JEZUS JE POT
Jezus, sveto pismo in vera so – ob nogometu, seveda – najpogostejše besede, ki zaznamujejo življenje mlade družine. Marsikomu se to zdi čudno, še posebej v današnjih, zmaterializiranih časih in iz ust nekoga, ki je v življenju veliko dosegel z lastnim delom, neizmerno voljo in talentom. Za Marcosa in Leticio pa je vera tisto, kar ju vodi. »Biblija je priročnik, ki nama pomaga skozi življenje.«
Marcos, ki je tudi duhovnik oziroma pastor cerkve z imenom Jezus je pot, poskuša to razložiti z uporabo sodobne tehnologije: »Če želiš maksimalno izkoristiti moč računalnika ali mobilnega telefona, ki si ga kupil, moraš prebrati navodila. Nam je Bog dal biblijo oziroma sveto pismo. A to je zgolj priročnik, ki ga uporabljamo, če sami želimo.« Prepričan je, da te Bog ne more prisiliti, da kaj storiš ali česa ne. Pušča ti svobodno izbiro. »Če boš delal dobro, ti bo dobro povrnil, če slabo, te bo doletelo slabo.«
STVARNIK IMA VEDNO NAČRT
»Vere ne prakticirava le ob nedeljah dopoldne. Z vero živiva in s pomočjo biblije sprejemava vsakdanje odločitve, učiva otroke in delava načrte za prihodnost.« Bogoslužje imajo ob petkih. »To je edini dan, ko vem, da ne bom imel tekme,« je praktičen Marcos. »Srečujemo se, pogovarjamo in si pomagamo pri premagovanju težav.«
Organizirajo tudi denarno pomoč za tiste, ki jo potrebujejo. V Izraelu, ki je Leticii zelo pri srcu, delujejo v organizaciji, ki pomaga ljudem različnih verstev v Siriji in Iraku – kristjanom, muslimanom, Judom. »Pred časom smo obiskali otroški kamp v Betlehemu, kjer je večina otrok prvič srečala nogometaša,« opisuje z žarom v očeh in hkrati navrže še spoznanje, da je prepričana, da na zemlji nismo le zaradi hrane, materialnih dobrin in seksa. »Vera nama pomaga, da presegamo življenje. Stvarnik ima načrt za prav vsakega od nas.«
TRDNA HIŠA Z BAZENOM
Pa vendar si dovolim povprašati, ali obstaja kakšna materialna stvar ali posvetna razvada, ki ju navdaja z zadovoljstvom. Marcos po kratkem premisleku odgovori: »Hiša. Trdna hiša.« Nad avtomobili ni bil nikoli preveč navdušen. »Raje imam srednje dober avto in zelo dobro hišo kot obratno. Morda zaradi okolja, iz katerega izhajam. S starši smo živeli v nekakšni baraki, vsa družina stisnjena na dvajsetih kvadratnih metrih.«
Zdaj imajo v Šentilju veliko in udobno družinsko hišo. Z otroško sobo za vsakega od otrok in z bazenom. »Hišo, ki daje družini občutek varnosti in povezanosti,« poudari Leticia. In Marcos, drugače kot nekoč, ko je kot otrok izkoristil vsako priložnost, da odide iz hiše, ceni trenutke s svojimi najdražjimi v toplem zavetju doma. »Ko se zvečer vrnem s treninga, se udobno namestim na kavču, popijem kavo in sem s svojo ženo ter z otroki. To je zame največje bogastvo in popolna sreča. Vsako minuto prostega časa skušamo uživati v družinskem krogu.«
DROBNE RAZVADE
Kakšna razvajanja pa ima rada Leticia, s čim ji Marcos rad ogreje srce? Podobno kot večino žensk, je odkrita, jo zanima moda, rada ima parfume, obleke, torbice, predvsem pa obožuje potovanja. Pravzaprav jih vsa družina. Pozimi gredo običajno v Izrael, poletne počitnice pa prilagodijo otrokom. Na programu so recimo Gardaland ali kakšne podobne družinske pustolovščine. Da se skupaj zabavajo in doživijo ter spoznajo kaj novega.
Letizia bi rada tudi vsako leto obiskala domačo Brazilijo, a Marcos ni preveč navdušen nad to idejo. »Ne želim iti na počitnice domov, ker je nevarno. Nazadnje, ko smo bili tam, sem šel ob osmih zjutraj v lekarno in bil tam priča ropa. Če nekdo v tvoji bližini v človeka uperi pištolo, to ni ravno kraj, kjer bi želel počitnikovati z družino.« Minila so že tri leta, odkar je bil nazadnje doma. »Zdaj je moje življenje tu. Obožujem Maribor, krasne prijatelje imamo, srečni smo. In tu bomo ostali tudi, ko končam kariero,« nobenega dvoma ne pušča simpatični šampion, v čigar družbi se prav zaradi njegove odprtosti in neizmerne topline hitro počutiš domače, kot bi klepetal s starim prijateljem.
In če sem vmes skoraj povsem pozabil, da se pogovarjam z vrhunskim nogometašem, velikim vzornikom in oboževanim zvezdnikom, me na to ob odhodu spomni mlad natakar, ki mi vzhičeno prišepne: »Škoda, da nisem vedel, da pride Tavares. Bi prinesel majico v podpis. Tega, da sem ga danes stregel, gotovo ne bom nikoli pozabil. Hvala, da ste prišli in mi polepšali dan.« Pa naj še kdo reče, da Tavares nima v sebi nečesa magičnega, kar na bolje spreminja svet tudi nogometnih zelenic!
