Kaja Bicskey, doma iz Šmarja pri Jelšah, je imela dar za glasbo položen že v zibelko. Njen oče Adam Bicskey, ki je žal že pokojni, je igral na prav na vsak instrument, ki ga je prijel v roke. Njegov najljubši pa so bile cimbale. Leta 1958 je osvojil celo naziv svetovnega prvaka v igranju na cimbale v Bukarešti, pet let pozneje je igral v Windsorju, na dvoru angleške kraljice Elizabete, nastopal je s Tomom Jonesom in Sonnyjem Rollinsom … No, Kajini uspehi še niso tako veliki. Nekateri se je bodo morda spomnili iz TV oddaje Spet doma, iz prve sezone Bitke talentov.
»Morda boste presenečeni, a kar nekaj let sem kot pevka nastopala v raznih (manj znanih) narodno-zabavnih ansamblih,« pove za začetek Kaja. Po končani osnovni šoli, ki jo je obiskovala v Šmarju, se je leta 2002 vpisala na Srednjo ekonomsko šolo Celje, smer ekonomska gimnazija, in jo leta 2006 zaključila. Nato je začela študirati na Filozofski fakulteti v Mariboru in postala profesorica pedagogike in sociologije. »Poročena nisem, vsaj za zdaj še ne, čeprav ljudje po 13-ih letih zveze to nekako pričakujejo od naju s partnerjem, a se ne dava,« reče v smehu in doda, da denar, ki bi ga porabila za poroko, raje vložita kam drugam.
Glasba za dušo
Potem se vrne v otroštvo in pove, da sta jo starša že s petimi leti vpisala v Glasbeno šolo Rogaška Slatina. Končala je nižjo glasbeno šolo klavirja. Pozneje se je učila tudi flavto in solo petje.
»Marsikdo me vpraša, zakaj se nisem vpisala na kak glasbeni študij, glede na to, da izhajam iz glasbene družine in sem bila vsak dan obdana z glasbo, a vedno odvrnem, da si enostavno ne predstavljam, da bi se z glasbo ukvarjala poklicno, za denar«. Pravi, da je glasba za njeno dušo. »Če začneš z njo služiti denar, je veliko možnosti, da izgubiš pristnost, svobodo ustvarjanja in muziciranja. Tega pa ne želim.«
Je pa že dolgo globoko v glasbenih vodah. »Trenutno že trinajsto leto vodim cerkveni otroški pevski zbor Plamen v Šmarju pri Jelšah, nekaj let sem vodila mladinsko vokalno skupino Hrup, trenutno sem drugo leto umetniška voditeljica vokalne skupine Pegazove muze, ki ima že desetletno tradicijo, šest let pa sem bila vodila tudi Big band Šmarje pri Jelšah. Sem tudi članica (flavtistka) Društva godbenikov ter organistka pri svetih mašah v Šmarju pri Jelšah ter korepetitorka šmarske šolske vokalne skupine ter otroških in mladinskih zborov v Šmarju in okolici. Vedno več nastopam tudi kot pevka ob spremljavi pianistke Urške Roškar.« Še posebej rada poje repertoar Marjane Deržaj. »Ona je res velika dama slovenske popevke. In pesmi, ki jih je pela, imajo krasna sporočilna besedila, melodije pa so zimzelene.«
Je tudi dobrotnica. »Leta 2011 sem prejela priznanje za delo na področju prostovoljstva, ki ga podeljujeta občina in LAS Šmarje pri Jelšah, leta 2016 pa zlato Gallusovo značko za 15-letno udejstvovanje na glasbenem področju ljubiteljske kulture.«
Medgeneracijsko sodelovanje
Članice vokalne skupine, katere umetniška vodja je, so v večini starejše od nje. »Ampak mislim, da te razlike v starosti pri nas ni čutiti. Hitro in dobro smo se ujele. Vse stremimo k istim ciljem, podobno razmišljamo o večini stvari. Mislim, da brez medgeneracijskega sodelovanja dandanes skorajda več ne gre. Hvala bogu, da je tako. Menim, da se s skupnimi močmi, z združenjem različnih generacij dá marsikaj narediti, preseči razne ovire, tudi premikati meje,« je prepričana. Sploh pa že dolgo ve, da je človek toliko star, kot se počuti. Nekateri so okoreli in stari že pri dvajsetih, nekateri pa mladosti in polni načrtov še pri devetdesetih.
Pogled naprej
In kaj bi rada še dosegla v glasbi? »Ne razmišljam veliko o prihodnosti.« Se ji zdi, da to človeka delno omejuje. Raje živi iz dneva v dan in se veseli sprotnih presenečenj, sploh, če so dobra. Trenutno pa obiskuje dirigentsko šolo, saj si želi novih izzivov na tem področju.
No, eno željo pa le ima. »Rada bi nastopila na kakšnem večjem slovenskem glasbenem dogodku, kot je na primer slovenska popevka. Če bo še kdaj takšna, kot je bila. Takšna, kot se za slovensko popevko spodobi in ne čudna mešanica vsega, kot je sedaj.«
Na splošno si želi čim več nastopov, in da bi se imela možnost uveljaviti kot pevka, umetniška voditeljica, korepetitorka, morda nekoč tudi kot skladateljica. »Sicer pa si želim, da bi skupine, v katerih tako ali drugače sodelujem, še naprej dobro delale, pridobivale kakovost in prepoznavnost ter še naprej čim več nastopale tako doma kot v tujini.«
Katero glasbo pa ima rada? »Všeč so mi skoraj vse glasbene zvrsti, razen kakšen metal in podobno ne. Najraje poslušam džez in slovensko glasbo, tako zabavno kot tudi narodno, odvisno od razpoloženja.«
Glasbo večinoma posluša v avtu, med vožnjo, običajno naključne radijske postaje. Doma glasbe načeloma ne posluša, saj je z njo obdana skoraj povsod drugje. Izjema so priprave na kakšen nastop ali pa pisanje not – raznih priredb za instrumentalne ali vokalne sestave.
Sanje so služba
Kot večina mladih doda: »Žal je v teh časih težko dobiti službo za nedoločen čas. Po končanem študiju sem opravljala volontersko pripravništvo na Osnovni šoli Šmarje pri Jelšah, kjer sem trenutno zaposlena za določen in polovičen delovni čas. Opravljam svetovalno delo ter vodim šolski otroški zbor in šolsko vokalno skupino (gre za nadomeščanje učiteljice na porodniškem dopustu), lani pa sem preko javnih del opravljala delo muzejskega vodnika in pomagala pri organizaciji prireditev v Muzeju baroka Šmarje pri Jelšah. »To ji je bilo zares v veliko veselje.
»Dolgčas mi sicer ni, saj moja udejstvovanja v ostalih društvih oziroma skupinah, ki jih vodim oziroma v njih sodelujem ali zanje pišem priredbe, vzamejo precej časa.« A vse to je na ljubiteljski, bolj ali manj prostovoljni ravni. Ne za zaslužek.
»Žal mi je, da mladi, zagnani ljudje v tej državi enostavno ne dobimo možnosti za zaposlitev – težko je najti že zaposlitev za določen čas, kaj šele za nedoločen … In zato vedno več mladih išče možnost zaposlitve v tujini. To je velik minus za našo državo!«
