Že v časih udarnega panka konec osemdesetih, je bila ena od aktivistk s hard core scene, ki je v Ljubljani pustila močan pečat na glasbeno in kulturno dogajanje tistih let. Pravzaprav si je iz svojega prepričanja »naredila tudi službo«, saj dela stvari, v katere verjame, in z ljudmi, ki jih družijo iste ideje. Je ena od soustanoviteljic festivala Svetlobna gverila, ki vsako leto za mesec dni v središču mesta prižge nenavadna svetlobna telesa. Vsaj z nekaterimi svetlobnimi objekti se skušajo predstaviti tudi v drugih krajih po Sloveniji, Ljubljana pa vsako leto junija dobi veliko magičnih prizorišč, ki zažarijo, ko pade mrak, okoli pa se kot vešče, nabirajo množice obiskovalcev.
Poleg vsebinskega in producentskega dela s festivalom, na katerega se morajo pripravljati vsaj leto vnaprej, je Katerina tudi ena od ustanoviteljic znamenitega Stripburgerja, prve in edine striprevije in stripovske »ustanove« na Slovenskem, ki sistematično skrbi za izdajanje in predstavljanje domače (in tuje) stripovske scene. Svojo bazo ima, kje drugje kot v Metelkova mestu, mestu sredi mesta, ki še kako oblikuje ljubljansko nevladno in alter sceno. Prava profesionalka, ki z malo denarja, dobrimi sodelavci in veliko lastnega vložka, uresničuje zamisli, s katerimi bi se lahko pohvalil tudi kakšen dosti bolj podprt in opremljen javni zavod ali galerija.
Zakaj Svetlobna gverila? Kdo ste gverilci, ki vsak začetek poletja zasedete ljubljanske ulice v centru mesta?
Svetlobna gverila je svoje ime dobila po akciji, ki so jo svoj čas izvajali Detektivi svetlobe, Transnational Lighting Detectives, mednarodno združenje s sedežem v Tokiu, ki se ukvarja z raziskovanjem javne svetlobe in osvetlitve domov, torej predvsem arhitekturnim osvetljevanjem. V sodelovanju s prebivalci mest, kjer so gostovali, so izvajali različne svetlobne akcije in se poimenovali Lighting Guerrilla, a so ime pozneje opustili, ker se jim je zdelo preveč agresivno. Preimenovali so se v Light Up Ninja. Nam pa se je zdelo, da prav ime Svetlobna gverila najbolje pooseblja projekt, ki v relativno kratkem času zaseda različne lokacije po mestu in zato deluje kot neki gverilski fenomen. Vse pa je povezano s svetlobo, torej Svetlobna gverila. Ustanoviteljici gverile sva bili z Aleksandro Stratimirović, umetnico iz Beograda, ki že desetletja živi in dela na Švedskem, kjer se ukvarja s svetlobnimi umetniški projekti in je postavila že veliko stalnih inštalacij v javnem okolju. Na Švedskem imajo poseben zakon, da gre en odstotek proračuna pri prenovi javne infrastrukture ali novogradnji, recimo železnice, vedno za umetniški projekt, ki bo tam dostopen vsem uporabnikom železnice. Tako je Aleksandra postavila kar nekaj javnih objektov v tamkajšnjih bolnicah, igriščih za otroke, na sodišču, železniški postaji itd. Ekipo tvori še nepogrešljiva tehnična ekipa z vodjo Borutom Cajnkom, pozneje se je pridružil še pomemben član tima Matjaž Brulc.
Glavna tema lanskoletnega festivala je bila zelena, letos pa se je Svetlobna gverila osredotočila na temo Spomini. Je spominjanje, oziranje v preteklost izziv za umetnike? Kako ste zadovoljni z rezultati?
Absolutno je bila tema izziv za umetnike, za nekatere morda bolj, za druge manj. Umetniki so ideje črpali na različne načine iz različnih virov, spominjanj. Ralf Westerhof iz Nizozemske je izhajal iz zgodovinskega pogleda na njihovo preteklost in princip, da zgodovino pišejo zmagovalci. Toda heroji, zmagovalci, bojevniki, ki so v nekem obdobju predstavljeni in slavljeni iz enega zornega kota, lahko pozneje dobijo popolnoma nasprotno podobo, status, kot nam kaže tudi naša zgodovina. Zgodovinski pogled na vojščake, ki so bili nekoč slavljeni kot junaki, se lahko čez desetletja ali stoletja spremeni in nanje začnemo gledati kot na zavojevalce, kriminalce, diktatorje ali ubijalce. Umetnik Luka Savić se je potopil v zgodovino umetnosti in s svojim delom ustvaril posvetilo velikemu madžarskemu avantgardistu Moholy Nagyu. Avstralec Ian Burns je z žarnicami in žarilno nitko izpisal besedilo: ŠE VEDNO JE ČAS, kjer je postavil čas kot ključno komponento ustvarjanja. Tudi projekt Mateja Andraža Vogrinčiča Zaslepljenost, kjer gre za projekcijo svetlobnih reklamnih napisov in belih lis, oropanih vsakršnega sporočila, razmišlja o hudem problemu reklamnega onesnaževanja v današnjih mestih, po tudi o minevanju lastnega spominjanja. Ker veliko dela na Japonskem, je vzel za osnovo slikovite napise s tamkajšnjih ulic. Umetnika Ana Brumat in Tim Winkler se posvečata raziskovanju biološkega spomina naših celic, medtem ko so bili objekti na Novem trgu posvečeni slovenski kulturni ter industrijski dediščini. Francoski umetnik Stéphane Masson je uporabil reklamne posnetke nekaterih slovenskih podjetij iz 20. stoletja, recimo Pletenine, Colorja, Kroja in drugih, ki jih danes ni več, za sabo pa so pustili estetsko izjemno dodelane in osmišljene reklamno dokumentarne filme, ki veliko povedo ne le o dizajnu in modi tistega časa, temveč tudi o odnosu do žensk ali do avtomobilov in drugih potrošniških fetišev, torej spomin na šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Na Novem trgu je bil postavljen tudi legendarni Maechtigov kiosk, katerega notranjost so oblikovali študenti Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Kiosk, ki predstavlja ikono slovenskega oblikovanja, so poselili s knjigami, dizajnerskimi predmeti in filmi iz polpreteklega časa, hkrati pa se je v tem mini kiosku ves čas vrtela tudi glasba z disko kroglo. Študenti niso želeli poustvariti nekega mrtvega muzeja, ampak narediti živ ambient in ljudje so ga vzeli za svojega, hodili vanj in se zabavali, plesali, brali.
Izvedba vsakoletnega festivala je tehnološko in logistično zelo zahteven projekt. Kako vam uspeva realizirati vse te inštalacije in projekcije na ulicah in fasadah, na vodi, v parkih, dvoriščih, mostovih, degradiranih okoljih itd.
Tehnična ekipa ima tu ključno vlogo. Midva z Matjažem pa sva ne le v vlogi kuratorjev programa, temveč tudi producenta festivala, ki poskrbiva že na začetku, da se avtorji zavedajo vse problematike javnega prostora, predvsem vpliva vremena in možnega vandalizma na odprtih javnih površinah. V tujini potekajo takšni festivali praviloma od 3 do 4 dni in imajo 24-urno varovanje, česar pa si mi ne moremo privoščiti. Tako kratka postavitev bi bila pri nas premalo opažena, saj si ne moremo privoščiti nobenega posebnega oglaševanja, zato raztegnemo festival na mesec dni, da si ga zares lahko ogledajo vsi, ki to želijo. Večkrat povabimo tuje umetnike, ki imajo že realizirane, preizkušene projekte, ki jih po potrebi samo priredimo za naš prostor. Kar pa je naše, izvirne produkcije, moramo poskrbeti, da gre za takšne objekte, ki bodo lahko zdržali mesec dni na nekem javnem prostoru, v dežju, vetru ali veliki vročini. Omejitev je kar precej, zlasti pri projekcijah na fasadah, ki jih je potrebno vsak dan na novo postaviti, nadzorovati in imeti človeka, ki bo zanje skrbel, zato trajajo te praviloma malo manj.
Kako se je Svetlobna gverila prijela v mestu? Letos ste pripravili že enajsto izdajo festivala?
Veseli me, da imamo tako dobre odzive in dober obisk, to je navsezadnje gonilo vse ekipe Svetlobne gverile, ki jo pripravljamo vse leto. Projekt je relativno drag in če ne bi imeli primernega odziva, tega zagotovo ne bi več počeli, morda bi pripravili le kakšno manjšo razstavo na leto. Sicer pa vsako leto gostujemo tudi v mestih zunaj Ljubljane, s projekti iz naše produkcije ali projekti, ki so nam jih avtorji donirali, mi pa jim skušamo najti ustrezno lokacijo. Svetlobne projekte vedno v prvi vrsti definira prostor. Prostor ima ključno vlogo, lahko da objektu dodano vrednost, lahko pa ga tudi degradira. Včasih zato tudi izpustimo kak projekt, ki nam je sicer zelo pri srcu, ker v določenem kraju zanj ne najdemo ustreznega prostora.
Čeprav ste že toliko let prisotni v mestu in vas dobro poznajo tudi v tujini, ste še vedno bolj gverilci kot pa umetniška institucija z urejenim budžetom?
Sedaj imamo štiriletno pogodbo z Mestno občino Ljubljana, polovico pa dobimo od ministrstva za kulturo, ta sredstva v veliki meri porabimo za gostovanja po Sloveniji. Največji podpornik za izvedbo festivala je mestna občina, vseeno pa imamo v primerjavi z drugimi festivali zelo majhen budžet, tudi glede na stroške, kajti delati stvari v odprtem, javnem prostoru, kjer so stroški veliko večji, kot bi jih imeli recimo v kakšni galeriji. V odprtih prostorih pa moraš paziti na primerne materiale, različne nepredvidljive okoliščine, treba je vzpostaviti vsaj minimalno infrastrukturo itd. V tujini najbrž noben norec ne bi delal takega festivala z našim proračunom.
Del festivala ste letos prvič postavili v poslopju stare Cukrarne in pod bližnjim mostom, tako rekoč ste po nekaj desetletjih ta prostor spet odprli za ljudi …
Tri dni je vsa ekipa osmih ali desetih ljudi delala samo na čiščenju prostora, kjer je bilo še od gradbenih del na centimetre debelo prahu, zapreti je bilo potrebno razbita okna, napeljati elektriko in še marsikaj. Kakor smo bili veseli, da nam je občina odstopila ta prostor in bila tako kooperativna, se zavedamo, da vsega dela in garanja, ki je bilo narejeno v ozadju, da smo lahko sploh vzpostavili ta prostor, verjetno nihče ne bo opazil. Vsi, ki so v času festivala ob večerih masovno prihajali tja gledati instalacije in projekcije, so bili navdušeni, očarani, kako prelep prostor, koliko ponuja … Ne vedo, da smo dobili samo lupino, prazne zidove, kjer je bilo vse drugo treba šele narediti iz nič. Vsem, ki bodo prišli tja za nami, bo lažje. Vendar smo bili tega prostora zelo veseli, ker ima zares dober potencial. To je tudi eden od ciljev Svetlobne gverile, da odkrivamo ljudem nove prostore mesta oziroma jih pokažemo ljudem v drugačni luči. Lansko leto, ko je bila tema narava, smo peljali ljudi v Botanični vrt, Tivoli, na Ljubljanico, torej poleg naše osrednje točke v Galeriji Vžigalica na Trgu francoske revolucije, smo ljudem odkrivali tudi zelene površine mesta, ki ob večerih navadno ne živijo, in kako jih svetlobni objekti še dodatno spreminjajo. Cukrarna pa že sama v sebi nosi spomin na različne čase in ljudi, ki so tu bivali in je bila idealno prizorišče za letošnjo temo.
V času digitalnih trendov so te instalacije velikokrat videti narejene zelo mehansko, človeško, lahko se jih dotikamo, vanje vstopamo …
V resnici ne uporabljamo veliko high-tech tehnologije, čeprav smo imeli doslej že kar nekaj interaktivnih postavitev, digitalnih objektov in projekcij. V tujini je tega zelo veliko, zlasti projekcij na fasade, toda to so projekti, ki stanejo milijone. Narediti animacijo na takšni površini je že sam po sebi velikopotezen projekt, zanj pa nato potrebuješ še najem tehnične opreme in ljudi, ki bodo stvar vodili in vzdrževali. Mi takih sredstev nimamo, zato enostavno o tem ne razmišljamo. Letos smo imeli interaktivno instalacijo, projekcijo na Bregu, navidezno poplavljanje brega Ljubljanice, kot se je to dogajalo v preteklosti, preden so jo poglobili in naredili betonska nabrežja. Obiskovalci, ki so vstopali v to navidezno vodo, so dodatno sprožali valovanje, žuborenje in poplavljanje reke. Tudi sicer so nam bližje objekti kot pa navidezne površine, vsekakor pa je vse zelo povezano tudi z omejenimi sredstvi.
Ste tudi ena izmed urednic najstarejše, legendarne stripovske revije Stripburger. Prav po zaslugi vas urednikov, založnikov in aktivistov okoli Stripburgerja je postala slovenska stripovska produkcija zelo prepoznavna.
Nekoč so bili predvsem posamezniki, ki so se ukvarjali z risanjem stripa, potem se je začela oblikovati skupina okoli Iva Štandekerja pri Mladini, ki je zbiral in spodbujal avtorje, da so ustvarjali strip. Iz tistih časov je v Mladini še vedno redno prisoten Tomaž Lavrič oziroma TBC, s svojo pasično tedensko Diarejo in občasno s celostranskim stripom. Pred leti so bili nedvomno boljši časi za strip. Stripburger smo leta 1992 začeli izdajati z namenom, da združimo dobre avtorje iz področja nekdanje Jugoslavije. Sprva smo hoteli ustvariti bolj nekak art-fanzin, pozneje pa se je uredništvo zamenjalo, ker je prva ekipa obupala nad dolgotrajnim zbiranjem denarja za tisk. Z novo ekipo z Borisom Baćićem na čelu pa se je vse usmerilo predvsem v strip, saj tedaj na področju nekdanje Jugoslavije ni bilo nobene prave strip revije. V tistih časih se je strip precej dobro prodajal, bila so specializirana prodajna mesta, kot nekdanja knjigarna Kazina, kjer si lahko kupoval stripe, cd-je in revije iz vsega sveta. Tomaž Lavrič je tam prodal skoraj celo naklado Rdečega alarma, enako Stripburger, tudi kioski so bili dobro založeni s stripi. Potem so sledila leta zatišja, zdaj pa se nekatere včasih popularne zbirke spet vračajo v kioske. Naš glavni namen pri izdajanju Stripburgerja je bil spodbujanje stripovske kulture in hkrati informiranje publike, kaj zanimivega se na tem področju dogaja pri nas ali zunaj meja, saj smo že v prvi številki imeli tudi sodelavca iz tujine. Zgodaj smo začeli pripravljati tudi stripovske delavnice v Cankarjevem domu, potem pa samo še razvijali svojo dejavnost. Danes polega revije, delavnic in razstav pripravljamo še posebne izdaje v obliki mini stripov, knjig, albumov itd., izdajamo tako domače prvence kot prevodna stripovska dela. Vsako leto organiziramo tečaj Živel strip! Živela animacija!, kjer v zadnjih letih sodeluje tudi do 500 udeležencev osnovno- in srednješolske mladine, naš namen pa je, da spodbujamo mlade k ustvarjanju in še posebej k branju stripa. Vsak udeleženec na koncu prejme mini strip na 24 straneh, ki je delo udeleženca prejšnje delavnice ali kakšnega nadarjenega mladega avtorja.
Kako velika pa je stripovska scena pri nas? Kje lahko striparji danes sploh objavljajo svoja dela, glede na upad resnejših tiskanih medijev?
Letos smo pripravili v Celju veliko pregledno razstavo slovenskega stripa zadnjih desetih let, pred tem sta bili že dve razstavi posvečeni prejšnjim obdobjem, in nanjo smo uvrstili 30 avtorjev. Avtorsko se torej veliko dogaja, toda prostor za strip je postal veliko manjši kot nekoč, še pred petimi leti, recimo. Tiskani mediji se spreminjajo, v krizi so mnogi skrčili svoj obseg, nekateri ne izhajajo več, in tako je prostor za strip v časopisih skoraj izginil. Pasični strip se je rodil v časopisu, nekoč je bil njegov sestavni del, zaradi velike branosti je celo ustvarjal visoke naklade, časopis se je kupovalo tudi ali predvsem zaradi stripa. Še ne dolgo so nekateri časopisi tedensko ali občasno objavljali stripe, toda kakih stripovskih prilog pri nas še nismo dočakali. S krčenjem sredstev, krizo medijev in pohlepom lastnikov se je začel manjšati tudi prostor za strip. Imamo avtorje, ki so vrhunski ustvarjalci, hkrati pa nimamo prostora, medijev, časopisov in revij, kjer bi lahko objavljali. Malo bolj odprte so otroške revije, za strip za odrasle pa razen v Mladini skoraj ni več prostora. Strip je trenutno v krizi, so ga pa medtem odkrili muzeji in galerije, ki ga uspešno uporabljajo kot orodje, s katerim predstavljajo svojo tematiko in nagovarjajo mlado publiko. V stripu so prepoznali orodje za izobraževanje.
Kdo so danes bralci stripa? Mlajše generacije gledajo predvsem v telefončke in niso ravno bralno usmerjene. Je stripovska publika zdaj predvsem srednja generacija?
Tudi nekateri mladi, srednješolci in drugi, gredo v knjižnice in tam prebirajo Stripburger, res pa je danes ogromno različnih medijev, ki pritegujejo pozornost. Z novimi tehnologijami, ki na hitro procesirajo informacije in slikice, opažamo, da upada koncentracija, ki je potrebna za branje, tudi stripa. Za branje stripa vendarle potrebuješ določeno pozornost, slika nosi v sebi veliko informacij na več nivojih. So stripi, ki delujejo s kratkimi teksti in enostavno risbo, imaš pa stripe z bogato, večplastno risbo, z veliko scenografije in simbolike, na kateri gradi zgodbo. Včasih ga je potrebno prebrati dvakrat, da lahko ujameš vsa sporočila, ki so v njem.
Kot dolgoletna urednica imate dober vpogled v domačo in tujo stripovsko sceno. Kako bi označili slovenski strip in njegov prostor delovanja. Je po čem poseben?
Posebnost slovenskega stripa je, da je vsebinsko in slogovno zelo raznolik, vsak avtor ima svoj specifični izraz in se poslužuje različnih tem, ki jih pripoveduje in vizualizira na svoj značilni način, medtem ko lahko na primer pri Italijanih ali Belgijcih govorimo o prepoznavnih slogih, šolah, iz katerih izhajajo posamezni avtorji stripa, ki imajo neko skupno ozadje, jedro. Slovenski strip tega nima, do nedavnega je bil vsak slovenski avtor tudi sam svoj založnik, dokler so to še zmogli. Risanje stripa je zelo počasen proces, najprej je treba pripraviti scenarij, zgodbo, kako se bo odvijala, jo narisati s svinčnikom, pobarvati itd. Veliko zamudnega dela, predvsem pa se risarjem zaradi padca prodaje ne izplača več, da bi sami izdajali in prodajali svoje izdelke. Po desetih letih izhajanja Stripburgerja sem se tako odločila za ustanovitev Republike Strip, kjer objavljamo stripovske albume slovenskih avtorjev. Poleg tega smo aktivirali še Ambasado Strip, kjer izdajamo prevodna stripovska dela, pa zbirko Minimundus namenjeno otroškemu stripu in eksperimentalnim delom ter posebno zbirko O, kjer izidejo vsi tisti, ki ne sodijo nikamor drugam. Včasih so se stripi veliko bolje prodajali in se tudi pokrili, zato avtorji iščejo založnika, ki bi jim dal vsaj neki honorar, plačal tisk in poskrbel za distribucijo. Tako danes obstaja več založb, ki vsaj delno pokrivajo tudi strip, poleg Stripburgerja še Buh, VigeVageKnjige, občasno Umco in še kakšna večja založba. V zadnjem desetletju je izšlo tudi več teoretskih in preglednih del na temo stripa, ki jih prej nismo imeli.
Nekateri avtorji so postali že prave ikone stripovske kulture, zlasti stara garda z Zoranom Smiljanićem, Iztokom Sitarjem, Tomažem Lavričem, Markom Kociprom in drugimi. Lavrič je dobil letošnjo nagrado Prešernovega sklada, stripu so posvečene tudi pregledne razstave v galerijah. Je status stripa postal z leti drugačen?
Kot sem že omenila, strip je prišel tudi v muzeje, zadnjih petnajst let ali nekaj več obstaja tudi status risarja stripov, pred tem si bil lahko samo ilustrator. Formalno je torej dobil svoje priznanje kot umetniški poklic. Muzeji so začeli strip vedno bolj uporabljati v izobraževalne namene, vedno več pa je tudi preglednih razstav o stripu, ki jih uvrščajo galerije in muzeji v svoj program, recimo v Centru sodobnih umetnosti v Celju, kjer so pred dvajseti leti orali ledino na tem področju, zdaj ga v svoje velike pregledne razstave enakovredno umešča tudi Mestna galerija oziroma Muzej sodobne umetnost MSUM. Strip je torej dobil svojo umetniško veljavo, še bolj pa je pomembno, da bi dobil spet svoje bralce. Pri tem bi morali svojo vlogo bolj kot muzeji odigrati množični mediji, časopisi in revije.
Generacije hardcorovcev in alternativna scena osemdesetih in devetdesetih, iz katere izhajate, je zelo vplivala na glasbo, na umetniško sceno, kritičen družbeni pogled in sploh način življenja tistega časa. Kaj je še ostalo od tistih časov? Je vse to, kar počnete, na neki način nadaljevanje tedanjih idej?
Zagotovo. Mi smo še vedno »Do it yourself« scena, delamo tisto, kar smo si od nekdaj želeli in na način, ki nam je pristen. Morda imamo danes več finančne podpore, ki je na začetku pač nismo imeli. Stripburger je dobil podporo ministrstva šele po šestnajsti številki, prej smo vlagali ogromno energije, da smo zbrali denar za tisk in nato še sredstva za pošiljanje naročnikom in avtorjem. Nikoli nismo vedeli, ali se bo izšlo. Danes so vsaj kratkoročno zagotovljena sredstva in pogodbe, a šok lahko vseeno pride, nikoli nisi zares varen. Pogodbe so štiriletne, potem pa spet ni zagotovila, ali boš lahko delal naprej. To delo sploh ni primerljivo z delom v javnih zavodih, kjer so plače in osnovna sredstva ter infrastruktura vedno zagotovljeni. Na neodvisni sceni tega ni, s štiriletnimi pogodbami pa lahko vsaj približno načrtujemo svoje delo.
Svojo bazo imate na Metelkovi, ki je središče neodvisne umetniške in civilno družbene scene od društev, klubov, galerij, ateljejev, malih založb itd. Kakšna je Metelkova mesto danes, skoraj 25 let po zavzetju nekdanjega velikega vojaškega kompleksa JLA sredi Ljubljane?
Mislim, da gre za zelo živahen prostor, kjer se veliko dogaja. Tukaj so še vedno isti ljudje, klubi in dogajanje kot pred 25 leti, morda bi bila lahko pretočnost ateljejev večja … (smeh) Metelkova zelo pomembno sooblikuje glasbeno sceno in glasbeno produkcijo pri nas, tudi Galerija Alkatraz ima svojo vlogo v sodobni vizualni umetnosti, hkrati pa je Metelkova zelo pomembno družabno središče v mestu. Še v časih hard core scene dolgo nismo imeli svojega prostora za druženje, vse dokler nam ga niso prijazno odstopili v FV-ju, kar je bilo ključnega pomena, da smo lahko začeli svoje ideje tudi uresničevati. Dotlej smo viseli po parkih in sanjarili, kaj vse bi naredili. Ta družabni vidik scene je zelo pomemben, da se lahko ljudje srečujejo, najdejo svoje somišljenike. Klubi še zdaleč niso samo prostor glasbe, tam najdeš ljudi, s katerimi razvijaš svoje zamisli in delo. Kar je bil nekoč Študent v Študentskem naselju ali FV na Kersnikovi, je danes Metelkova.
Si mora človek sam ustvariti svoj geto delovanja in somišljenikov, da lahko preživi v današnji grobi neoliberalistični stvarnosti, kjer ni več normalnih služb, občutka varnosti in sprejetosti?
Metelkova je bil projekt, ki je izhajal iz mirovnega gibanja, ki je hotel demitalizirati poslopja nekdanje vojašnice sredi Ljubljane in jim dati drugačno, kulturno in socialno vsebino. Na Metelkovi deluje vrsta civilno družbenih združenj od Youth Handicapped Depriviliged do LGBT scene, torej ne samo umetniška scena. Ta prostor smo si priborili za stvari, ki smo jih hoteli početi in so se nam zdele pomembne, nekdaj ni bilo prostora za ateljeje in klube. Prostor smo morali najprej »zaskvotati«, ker je tedanja mestna oblast prelomila besedo in začela z rušenjem stavb. Na ta način smo si priborili svoj prostor, če ga ne bi bilo, bi bila Ljubljana veliko bolj zaspano in provincialno mesto. Metelkova je vzgojila publiko, ki danes hodi v Kinodvor, Kino Šiška, na koncerte in razstave, velik del izhaja prav iz duha Metelkove. Metelkova je vplivala na odprtost duha v družbi ne le v Ljubljani ampak tudi širše. Zapisana je tudi na turistični zemljevid Slovenije kot prepoznavna destinacija, veliko tujcev prihaja sem. Nekateri pridejo na namestitev v hostel, potem pa ugotovijo, da imajo na Metelkovi vse, kar jih zanima in preživijo svoje počitnice kar tukaj, do centra mesta včasih niti ne pridejo (smeh).
