Staranje je naraven proces in življenjski cikel, na katerega se lahko različno odzivamo. Če smo v stanju sprejemanja in zadovoljni s svojim življenjem, če čutimo, da smo živeli izpolnjeno, se staranju ne upiramo in zaupamo, da nam tudi to življenjsko obdobje prinaša svoja darila. Naravni pa so tudi strahovi, povezani z njim in izgubami, do katerih neizbežno pride.
V mladih in zrelih letih, ko je naš fokus usmerjen predvsem na zunanje dogajanje, na nabiranje znanja, delo, kariero, vzgojo otrok, če jih imamo, običajno ne razmišljamo o jeseni življenja, ko se upokojimo, ko prične naša življenjska energija upadati, ko na vrata potrkajo bolezen in razmišljanja o smislu življenja. Čeprav racionalno vemo, da nas čaka tudi to obdobje, ko so pogostejše izgube in smrti prijateljev, sorodnikov in znancev, večinoma odrivamo strahove povezane z lastnim pešanjem in minevanjem. Varnost, ki so jo starejše generacije morda še čutile znotraj velikih družin, izginja: redke so družine s številnimi otroki, kjer zna več generacij živeti skupaj v sožitju in si pomagati. Mlade družine so obremenjene in prezaposlene s svojimi dejavnostmi in tudi če imamo svoje otroke, nas je morda strah, kako bo poskrbljeno za nas na stara leta, kakšno bo naše zdravje, stanje financ, kdo nam bo zmogel in hotel pomagati, če se znajdemo v situaciji, ko sami več ne bomo mogli poskrbeti zase.
Gre za naravne strahove, saj mnoga dogajanja v družbi niso spodbudna. Vidimo, kako se mnogi težko prebijejo do konca vedno daljše delovne dobe, če imajo to srečo, da sploh imajo službo in zdravje, da dosežejo pogoje za upokojitev. In ko jih dosežejo, se mnogi soočijo s praznino bivanja, če je služba prej zapolnjevala ves njihov čas in če nimajo zdravih hobijev ter volje, da bi še naprej raziskovali življenje in ga uživali tudi v dejavnostih, pri katerih manj štejejo dosežki in zunanja priznanja.
Ranljivost in strahovi glede staranja so še bolj upravičeni, če nimamo sorodnikov, če smo brez otrok oziroma vemo, da bomo nanje težko računali, ker so že sami preobremenjeni, če smo samozaposleni in zbolimo in je dinamika varnosti, bolniške in penzije še toliko bolj krhka. Poleg čisto praktičnih strahov povezanih s preživetjem, so tu še strahovi pred izgubo mladostnega videza, vitalnosti, lepote. Pride čas, ko opazimo prve gube in sive lase, morda dodatne kilograme, pešanje spomina in dojamemo, da se naše telo in počutje v njem spreminjajo. Močno nas lahko obremenijo tudi vtisi, ki jih doživljamo, če nam počasi pešajo starši, če skrbimo zanje v času njihove bolezni ali če opravljamo poklic, kjer redno vidimo pešanje starejših zaradi bolezni ali let. In vendar različni ljudje različno doživljajo svoja leta in tudi njihova realnost je različna, glede na notranje miselne in čustvene programe in odnos do sebe in do življenja nasploh.
Na starost v dom ali ostati doma?
Če smo kdaj obiskali dom za starejše, je naša izkušnja lahko pozitivna ali pa izrazito odklonilna, odvisno od naše občutljivosti, dojemanja in lastnih zaznav. Če vidimo stare ljudi, ki so v zelo slabem stanju, odvisni od drugih, ki ne morejo več poskrbeti za osnovno nego sebe, če se nam zdi hrana za naše standarde slaba, če se nam zdi ustanova podobna ječi, kjer izgubiš vso individualnost in kjer srečuješ le ljudi s problemi, smo res lahko zelo obremenjeni in si slikamo neprijetne scenarije lastne starosti. Po drugi strani pa lahko opazimo stare ljudi, ki veselo oživijo, ker so v domu končno razbremenjeni vseh opravil, ki so jim z leti postala težka in končno se počutijo kot v hotelu, kjer jim nekdo kuha, pere, lika in organizira vrsto dejavnosti, kjer se končno lahko posvetijo druženju in izražanju lastne kreativnosti. Če so dovolj zdravi, imajo obilje časa za raziskovanje stvari, za katere prej časa ni bilo.
Mnogi domovi za starejše ponujajo vrsto dejavnosti in priložnosti za učenje novih veščin in spoznavanje novih prijateljev. Ganljivo je videti, kako se v domu lahko zgodi tudi čisto prava sveža zaljubljenost ali nadaljuje zrela ljubezen, če se za dom hkrati odločita oba zakonca oziroma partnerja. V domovih se lahko dogajajo težki trenutki in občutki zapuščenosti, če starejše osebe nihče ne obiskuje, lahko pa smo priča ganljivim zgodbam, ki nastajajo, ko še vedno vitalni starejši ljudje ne omagajo pod težo let in ustvarjajo nepozabne lepe trenutke tudi v domu. Na obisku pri mami v domu sem spoznala gospo, ki je lepo urejena prišla na kavo in prisedla k nama. Povedala mi je, da bo čez pet let stara sto let in da se dobro počuti. Čez par minut se je pojavil še njen 101-letni mož, počasi s hojco je zavil k pultu in naročil sok. Nekaj zelo ganljivega je bilo v tem, kako ljubeznivo mu je potem žena grela kozarec soka med dlanmi, da ne bi bil premrzel. Kmalu zatem je mimo priplesala še vedno mladostna gospa, ki ima sicer demenco, a vedno oživi in zapleše, ko zasliši lepe melodije, ki jih na klavirju igra mlajši upokojenec. Trenutki lepote, ki nam jih leta ne morejo ukrasti.
V nekaterih domovih v Skandinaviji uvajajo oblike medgeneracijskega sodelovanja tako, da omogočajo mladim študentom namestitev v sobah doma v zameno za opravljanje določenega tedenskega števila ur pomoči oziroma druženja s starejšimi. Izkušnje takšnega doma v Helsinkih so zelo dobre, saj so mladi zadovoljni, da jim ni treba plačevati visokih najemnin, druženje s starejšimi pa je podobno času, kot bi ga preživljali s svojimi starimi starši: učijo jih praktičnih veščin, uporabe mobilnega telefona, računalnika, z njimi igrajo karte, šah ali kar koli drugega, skratka zadovoljstvo je obojestransko. Gotovo gre za zgled, ki ga je vredno posnemati.
Če imajo mladi nekaj časa in voljo, da bi kot prostovoljci pomagali starejšim, je za to veliko priložnosti tudi pri nas. V Sloveniji imamo v raznih krajih centre aktivnosti za starejše, kjer mladi, ki želijo sodelovati prostovoljno ali za skromno plačilo, lahko ponudijo razne tečaje, ki jih starejši z veseljem obiskujejo. Ponekod lahko tako upokojenci za simboličen mesečni prispevek ali zastonj uživajo v vrsti ponujenih dejavnosti, ki jih izvajajo mladi. Takšna oblika sodelovanja je neprecenljiva, sploh če naši lastni otroci ne najdejo časa za nas, stik z mladimi pa je dragocen, ker nam lahko prenesejo čisto nova znanja še z večjo potrpežljivostjo, kot jo imajo po navadi sorodniki.
Za večino starejših ljudi je odhod v dom strašljiv, bojijo se neznanega, težko je zapustiti dom, ki so ga ustvarjali morda celo življenje, navezanost na vse stvari in vse znano, je včasih premočna, da bi šli drugam, morda vsaj v manjše stanovanje, kjer ni stopnic, kjer je dvigalo, kjer je manj dela z vzdrževanjem. Za ljudi, ki se želijo postarati doma in ki želijo biti kljub bolezni obdani s svojci, v domačem okolju, obstajajo ponudbe mestnih občin in privatnih agencij ali zavodov, ki ponujajo pomoč, nego in splošno oskrbo na domu. Tako so svojci, ki ustrežejo želji ostarelega starša ali sorodnika razbremenjeni, saj jim takšna pomoč v obliki nege, dostave hrane, ponudbe druženja in raznih opravil lahko predstavlja dragoceno rešitev v časovnem in finančnem smislu.
Čustveni in duhovni vidik takšnih druženj in zunanje pomoči je lahko prav tako neprecenljiv za vse udeležene: če je nudenje medsebojne pomoči srčno in občuteno, se tudi med neznanimi osebami lahko stkejo tople vezi izmenjav, včasih nas lahko ponujena pomoč drugim nepričakovano nagradi tako, da tudi sami sprejmemo darila modrosti in izkušenj, ki nam jih lahko posredujejo starejši. Če imamo starše, ki so se celo življenje razdajali in so izgoreli od stalnega dajanja, lahko kot otroci prepoznamo, da jim lahko nudimo kako pomoč in jih razbremenimo, še preden omagajo. Izkoriščanje staršev do njihove onemoglosti je znak naše nezrelosti in ko smo odrasli, smo odgovorni, da poskrbimo za svoje potrebe tako, da nismo večno odvisni od pomoči staršev. Medsebojna pomoč med generacijami je neprecenljiva, popolno žrtvovanje sebe za potrebe drugih pa žal povzroči, da prav osebe, ki se razdajajo, postanejo zagrenjene in pričakujejo, da jim morajo drugi nekako poplačati tako, da se kasneje sami žrtvujejo za njih. Zdrava medsebojna pomoč med generacijami je brez preračunljivosti, a vendar tudi upošteva meje dajanja, da se sami ne sesujemo zaradi zanemarjanja lastnih potreb, ko skrbimo za druge.
Kakovostno staranje
Odnos do staranja je odvisen od našega zavedanja in s pozitivno naravnanostjo je lahko nabiranje let doživeto kot bogata in radostna izkušnja ali pa kot neželena oblika izgubljanja vitalnosti in zdravja. Na starikavost lahko naletimo tudi pri mladih ljudeh: ta se kaže kot togost in zagozdenost v stare vloge, percepcije in vzorce, posledično se to odraža v energiji teh ljudi, v njihovem razmišljanju, izražanju, gibanju. In nekateri starejši ljudje so lahko neverjetno mladostni, iskrivi in bolj fleksibilni ter odprti kot morda njihovi pol manj stari sorodniki oziroma znanci. Če v življenju uspemo predelati svoje izkušnje v modrost in zmoremo spustiti stare zamere, obžalovanja, občutke izdaje in razočaranja, potem nosimo na ramenih veliko manj čustvene prtljage, kar se odraža tudi na zdravju in počutju fizičnega telesa. Če smo predani ustvarjalnemu, dejavnemu življenju in nas ne zlomijo neizbežni porazi, če ohranjamo radovednost in radoživost ne glede na vse udarce usode, znajo biti tudi starejša leta lepa, morda še bolj svobodna kot prej, ko smo imeli toliko dela in skrbi za druge.
Občutek izpolnjenosti prinaša zadovoljstvo, ki ga ne morejo odplakniti trenutne okoliščine: tudi če nam te niso všeč, tudi če naše zdravje ali finance ali odnosi v starejših letih niso takšni, kot bi si želeli, je to čas za poglobljen odnos od sebe, končno si lahko podarimo več časa za razmišljanja, raziskovanja, delovanja in za načine bivanja, ki jih prej nismo imeli časa preizkusiti. Staranje prinese razmišljanje o smislu, o smrti, o minevanju, o naši vlogi v svetu, o odnosih in namenu, ki smo ga pripisovali ljudem in stvarem. Ali na stara leta pridemo do bolečih spoznanj ali do dragocene modrosti in hvaležnosti za življenje je odvisno od nas, od alkimije s katero smo ali nismo predelali vse svoje izkušnje. Naše percepcije lahko vedno spremenimo, saj v naših glavah ne živijo drugi in svojim mislim lahko sami vladamo, tako da lahko na razne dogodke pogledamo z več perspektiv. In vedno lahko izberemo tiste, ki nam prinašajo več zadovoljstva, sprejemanja in razumevanja vseh paradoksov bivanja. Naša vrednost s staranjem ne izginja, nasprotno z leti lahko zorimo v vedno večjo modrost in če nam občutek koristnosti veliko pomeni, lahko vedno najdemo načine, da svojo modrost, znanje in veščine delimo z drugimi. Zaslužimo pa si tudi več počitka in da nismo vedno na razpolago drugim. Brez krivde si lahko končno privoščimo več časa zase.
Humor je dragoceno zdravilo tudi v starosti in če zmoremo pluti skozi leta s sočutnim nasmehom, nam tudi starost ne bo mogla natovoriti takšnih težav, da ne bi mogli več izkušati lepote trenutkov. Hvaležnost da smo živi, zna obarvati tudi stara leta z barvami vedrine in lahkotnosti in dokler smo tu, lahko z vzgledom radostnega staranja navdihujemo druge, da bolj optimistično pogledajo na dan, ki sledi. Tako ranljivi smo, ko nam upokojitev ali nesreča, izguba zdravja, službe, smrt ali kaj podobnega odvzamejo vse tisto, kar nam predstavlja neko identiteto in vendar lahko prav ob tem postopnem izpuščanju vsega še lažje odkrijemo svoje bistvo.
Zahodna družba sicer še vedno bolj časti kult mladosti in hiter način življenja in premalo zmore integrirati modrost, ki jo lahko nudijo starejši ljudje. Od posameznikov pa je odvisno, kako se odločijo tudi v starosti vključiti v svoje okolje in pokazati žlahtno žetev svojih izkušenj. Starejšim ljudem ni treba več toliko delovati, njihov privilegij je, da se lahko upočasnijo, bolj spoštujejo naravne ritme in tišino, ki prinaša globoke vpoglede, imajo več časa in njihova prisotnost je lahko že sama po sebi zgovorna. Njihov način bolj umirjenega bivanja, sprijaznjenost in notranji mir so lahko močnejše sporočilo kot govorjene zgodbe, hitri recepti za polno življenje in poskusi podaljševanja mladosti.
Če sodimo v mlajšo generacijo ali če smo v zrelih letih ali v zgodnji fazi upokojitve, lahko premislimo, če lahko v svojem okolju kako pomagamo starejšim, zgradimo kakšen most sodelovanja: lahko gre le za pogovor, ki starejši osamljeni osebi veliko pomeni, za opravek, ki ga zlahka naredimo, za staro osebo pa je neobvladljiv.
Ne čakajmo in ne tarnajmo samo, da ni ustreznih sistemskih rešitev, da so domovi predragi, da ni časa, da moramo odpreti s. p. pa se bomo šli servis za starejše. Dovolj je le pozornost in želja, da nekomu polepšamo dan. Svoje otroke naučimo, naj ne gledajo stalno v svoje telefone in naj skočijo pomagat ostareli sosedi, babici na vrt, pospremijo staro osebo čez cesto, odstopijo starejšim sedež na avtobusu ... Z nego sočutja in empatije do starejših ustvarjamo boljše pogoje za kakovostno in varno staranje. Če ne bomo pozabili na osnove prijazne človečnosti, se nam ne bo treba bati staranja in osamljenosti na stara leta, tudi če ne bo ob nas sorodnikov in vrstnikov.
