In hči ne bi postavljala nam odraslim naivno prisrčnih vprašanj o življenju in smrti, saj bi ju razumela in dojela iz življenja samega. Verjetno bi bila potrebna le desetina nejev, ene od tako zelo pogostih besed v času odraščanja otroka, predvsem v mestu.
Ko sva prišli na čisto poseben kraj – mali dom za živali in ljudi, center Kiron, ki ga vodi nežna, a odločna ženska roka, ni bilo potrebnih veliko besed. Intuicija je delovala v vsej svoji popolnosti, prevečkrat hitri in nepremišljeni gibi moje osemletnice so postali nežni, razumevajoči, pa vendarle odločni. Navsezadnje je, jahajoč konja brez sedla, velikega mogočneža ustavila le z nagibom, ki ji ga je pokazala učiteljica, ki mi je že ob pogovoru po telefonu razložila, da pri njih ne izvajajo klasične terapije s konji, temveč da se ljudje učijo vrlin, s katerimi se lahko s konjem potem bolje povežejo. »Od njih začutimo, kaj smo mi. Kako ravnati. Terapevtski konj pa gre skozi dolgoletno šolanje, ki ga uči neodzivnosti, da lahko obstane ob vseh neravnovesjih, s katerimi pridemo na terapijo. Tudi njegova energija mora obstati na najnižji, torej najbolj obvladljivi ravni. Tak konj mora dejansko izstopiti iz svoje osnovne narave, da lahko ustreza človeku pri tovrstnem delu.« Torej bo šlo po drugi poti. Midve bova tisti, ki bova morali opazovati. Se odzvati ali ne. Zamisel mi je bila tako všeč, da sva bili s hčerko že istega večera v Radomljah ob leseni hiški iz pravljice, ki so jo spretne ženske roke postavile same.
Treniramo človeka, da bi ustrezal konjem
»V centru Kiron k terapiji in delu s konji pristopamo iz čisto drugega konca: namesto da konje treniramo, da bi ustrezali človeku, treniramo človeka, da bi ustrezal konjem,« je z nasmehom potrdila moje razmišljanje Neja Meta Rojc. »Konji pri nas živijo kar se da naravno, niso zaprti v boksih, živijo skupaj v čredi in gredo v hlev, kadar želijo. Spodbujamo njihovo naravno in polno izražanje, saj center temelji na raziskovanju vseh še neodkritih moči konja. Jaz jih potrebujem budne in odzivne, da mi nakažejo že majhno spremembo v mojem ali klientovem energijskem telesu, ki bi jo sami morda zaznali šele po dolgi meditaciji, če bi sploh jo. Ker imamo tako pred seboj nenehno čisto ogledalo, ob katerem lahko najhitreje rastemo.« A četudi je lahko odsev v »ogledalu« takšen, da nam ni najbolj všeč, je pri takšnem delu na sebi čudovito to, da nas konji ne obsojajo. »Želijo nas le v harmoniji, ker je tam življenje najbolj močno in stabilno, torej takšne, kakršni si želimo biti tudi sami,« pojasnjuje Neja Meta. »In ob konjih se učimo, kako to doseči.«
Prepoznavanje sebe skozi oči živali
Torej bo morda konj naredil kaj takega, kar moji hčerki ne bo všeč, sem si mislila, ko sem razmišljala o tem, kako velikokrat vleče male kužke k sebi, da bi jih stiskala, peljala na sprehod … Močno si želi kakšnega hišnega ljubljenčka, a velikokrat pomislim, da res nima občutka zanj. Toda zgodilo se je nekaj povsem drugega. Ko sva stopili skozi lesena vrata z izrezljanim konjem, je moja hči postala poosebljena nežnost. Njeni gibi so bili gibi vznesene, a nežne plesalke, obrazek je izžareval srečo in v prvih petih minutah se je že »ljubčkala« s kužkom v centru. Bila sta, kot da sta skupaj že od rojstva. Ko je nato izbirala konja, ki bi ga rada jahala, je izbrala največjega, najmogočnejšega. In že je nosila košaro s krtačami v rokah, da ga bo krtačila … Kot da bi bila povsem blažena, je gladila konja, opazovala druge živali in se spajala s svetom narave. Objemala je konjevo glavo, ga prosila za ježo in mu izrazila svojo željo. Zajahala ga je brez sedla. Brez uzde. Brez prisile, jahala ga je brez rok, miže … Čeprav gojim do teh mogočnih živali močno strahospoštovanje, sem se tudi jaz sprostila. Ji vse to dovolila. Bilo je tako močno doživetje, da še danes, teden dni po doživetju, vsaka moja celica utripa s konji tam v Radomljah. Kakšno je bilo šele za mojo hči, ki je hotela tam kar prespati! Že prej je nekajkrat jahala in ob tem močno uživala. A še nikoli tako, saj je bilo doživetje v Kironu nekaj povsem drugega. »To, da se človek posveti življenju, drugačnem od svojega, od njega zahteva neko mero opuščanja svojega ega in samodejnih vzgibov ter odzivov, kar ga spet popelje do tistih globlje zakopanih, pristnih plati sebe. Povedano preprosteje: ko pozabiš 'nase' in se srčno ter pozorno posvetiš drugemu, se prebudi srčna inteligenca, kjer domuje tudi naš pristni jaz. V očeh živali se šele lahko prepoznamo, sicer smo le robotski odzivi tehnološke civilizacije z zevajočo praznino znotraj,« je razložila moje začudenje nad odzivi hčerke Neja Meta.
Konj otroku pomaga razumeti tako sebe kot drugo bitje
Neja Meta Rojc razlaga, da za celosten pristop pri razvoju otroka na vseh ravneh še zdaleč ni pomembno le učenje jahanja in stika s konjem, če želimo, da postane bolj umirjen, da se vadi v osredotočenosti in večji pozornosti, sprejema odgovornost ter razvija ustvarjalnost pri reševanju novih izzivov. Obenem se ji zdi ključno, da konja jaha brez sedla: »Tako komunicira s konjem s telesom, se bolje zaveda svojega telesa, povečata se koordinacija gibov in ravnotežje. Ko pa opazuje odzive bitja, ki je tako drugačno od njega, se povečuje njegova sposobnost razumevanja, preučevanja, vživljanja v drugega ter se tako uči, kako se vzpostavljajo odnosi, ki temeljijo na sodelovanju.« Ustanoviteljicam centra Kiron se namreč zdi bistveno, da se ljudje, sploh pa otroci, ponovno povežejo z zemljo, z življenjem in posledično seveda s seboj.
Učijo dajati, in ne le jemati
»Ljudje smo navajeni le jemati, si podrediti vse, da bi imeli več in več. Tako krepimo samo svoj ego in nič drugega, in še to ne glede na žrtve. Taka podreditev konj v konjeništvu me ne zanima. Če trdimo, da je razlog, da smo se jim približali, ljubezen do teh živali, potem moramo vzpostaviti iskren odnos z njimi in jim dovoliti, da nam povedo, kar nam gre. Če ne, se odvrti prepogosta intimna zgodba. 'Rad te imam, zdaj pa stoj pri miru, da s tvojim telesom opravim, kar me je volja,'« opozarja Neja Meta, ki otroke uči ne le jahati, temveč živali tudi dajati. »Ljudje prehitro pozabimo na osnovno spoštovanje, kar je žalostno, če pomisliš, da se najhitreje razvijamo, če nas motivira prav ljubezen. Svoje učence, otroke in tudi odrasle, učim, da preden zajahajo, pogledajo konja v oči in ga prosijo, ali se lahko povzpnejo na njegov hrbet, ter mu zaupajo svojo prošnjo oziroma namen. Če jih je do konjev pripeljala resnična ljubezen, ker so jih tako močno prevzeli, kaj ni potem logično, da se vprašajo: 'Kdo naj postanem, da bom lahko ob tem bitju tak, kot si ga on zasluži?' In tako človek, naj bo še otrok ali že odrasel, na najlepši način presega samega sebe in postaja večji in boljši, kot je bil. Ob konjih to pomeni, da postane bolj senzibilen, vse telo mu začne govoriti, se odzivati, postane pozoren, prisoten v trenutku, buden in odziven. Teži k sodelovanju, ne tekmovanju, išče harmonijo in se odmika od vsega, kar ni. Zaveda se svojega čustvenega telesa in dopusti čustvom, da prosto tečejo skozenj in mu prinašajo pomembne informacije za njegov razvoj. Raziskovanje samega sebe v največjih očeh na zemlji (konj ima dejansko največje oči med kopenskimi živalmi) je vedno zanimivo početje.«
