Med »osamljenim« romarjem Švabom, ki se je na Brezjah pred Marijinim oltarjem pogosto ustavljal obnenavadnih (poznih) urah, in patrom Bahčičem se je prijateljstvo razvilo zelo spontano. Pater marsikoga prijazno pozdravi in ogovori, Blaž pa tudi ni med bolj zadržanimi in nekomunikativnimi. Tako je beseda dala besedo in od prvega srečanja jih je padlo že dosti.
Brezje ima tako kot v številnih slovenskih družinah tudi pri Švabovih posebno mesto. Družinska tradicija zapoveduje, da se gre vsaj enkrat na leto na Brezje, še posebno je bilo to v veselje Blaževi babici Mariji. Ta je z dedkom na Brezje iz »daljne« Dobrne odromala celo z motorjem. Ko se rodi otrok ali nastanejo težke življenjske preizkušnje, se v družini zagotovo kdo oglasi, češ zdaj gremo pa na Brezje. Tudi če kdo kupi nov avto, je prvo vprašanje v družini: ali si ga že peljal na Brezje? Tako se je ta romarski kraj zapisal globoko v srce tudi na odru zelo divjemu Blažu.
Blaž, ste v veri vzgojeni?
Blaž: Na neki način da, saj so me starši prijavili na verouk, vendar sem pozneje odnos do vere in duhovne dimenzije človekovega življenja raziskoval sam. V vero me niso silili, pobudo in začetne napotke pa so zagotovo dali starši. Sicer sem se pa o duhovni dimenziji že zelo zgodaj začel spraševati, sam sem hotel postati ministrant, potem sva to postala oba z bratom. Imel sem srečo, da smo v domačem kraju imeli zelo dobrega duhovnika, gospoda Janka Straška, ki je z mladimi rad in dobro delal. Tako smo se mladi okoli cerkve zelo radi družili, se igrali, zbirali, igrali nogomet. To je bil za nas domač in prijeten kraj. Če je prva izkušnja dobra, je toliko lažje.
Se vam kot mladostniku vera nikoli ni zdela larifari?
Kolesar
Pater Bahčič se spomni kolesarja pred baziliko. Zanimalo ga je, ali je od daleč prikolesaril. Kolesar je povedal, da je z Jesenic in da ni veren, vendar prihaja večkrat, v cerkev ne gre, ampak pred njo sede na klop, saj čuti notranjo pomiritev. A tistega dne je prikolesaril zato, ker ga čaka operacija in bi rad poprosil, da bi se dobro izteklo.
Blaž: Življenje te premetava sem ter tja in to je dobro, šele takrat se začneš o zadevah res spraševati. Vera ali Bog te najdeta sama. Temu ne moreš ubežati, se skriti; nič v življenju te ne more tako zapolniti, da ne bi tega iskal. Vsi iščemo odgovore na vprašanja, iščemo notranji mir. Najstniških odklonov pa nikoli nisem doživljal, niti »prave« pubertete, saj sem pri štirinajstih začel že delati in za to ni bilo časa. Razen tega, da sem včasih razmišljal drugače kot starši, kar pa je logično.Da bi rekel, da je Bog ali vera larifari? Ne. Pri odnosu do Boga pridejo krize in kup vprašanj, tudi stisk, ampak to je osebna pot, ki je normalna. Brezbrižnost, larifari – to pa sploh ne. S številnimi, bodisi vernimi ali nevernimi, imam zelo globoke odnose. Vedno sem se družil z ljudmi, ki gojijo tak lep, spoštljiv odnos, in ko se pogovarjam z njimi, občutim, da so v sebi zelo verni. Navsezadnje gre za ljubezen. In vera je ljubezen. Tudi pater Robert mi je, ko sva se prvič pogovarjala o stvarjenju sveta (vodilni vsebinski niti lanskoletne noči Modrijanov, op. a.), dejal, da je treba Staro zavezo brati skozi perspektivo ljubezni. To si bom za vedno zapomnil.
Ste bili kdaj zaradi izražanja vere napadeni? Zdi se mi, da imamo Slovenci zelo intimen odnos do vere. Kristjani imajo pri njenem izkazovanju pogosto tudi nelagoden občutek, denimo ob procesijah.
Pater: To je res. V zadnjih desetletjih so nas tako vzgajali, da je vera stvar intime in da spada v cerkev. To je še danes ostalo globoko v ljudeh. Pred drugo svetovno vojno tega ni bilo, bilo je veliko procesij – denimo kot prošnja za lepo vreme, dobro letino. Tudi pred neurjem so vedno zvonili – danes tega ne doživiš, če pa že, se ljudje vznemirjajo, češ, zakaj zvonimo. V Italiji, Avstriji, tudi Nemčiji ljudje vero bolj pokažejo – če bi šli v Rim ob prazniku svetega Rešnjega telesa in krvi, bi bili priče eni najlepših procesij, kar jih obstaja. Španija ima procesij ogromno, cele tedne trajajo.
In jih promovirajo kot turistično privlačnost, kajne?
Pater: Tudi. V Latinski Ameriki sem doživel, da so bili ljudje ves teden prosti in so v Limo iz okoliških cerkva pripeljali vse Marijine kipce, jih vse nesli v stolnico, nato pa je iz nje krenila procesija s podobami, slovesnosti so trajale od jutra do večera. Vmes so plesali, molili, odšli na kosilo, se vrnili – kaj takega si je težko predstavljati, tega pri nas ni.
Pater: »Veliko prosijo za druge, ne samo zase. To priča o človekovi širini. V teh zapisih so tako bogastvo, bolečina, trpljenje, včasih te tako presunejo, da si čisto solzen ob prebiranju.«
Blaž: Veliko vzgoje se dogaja nezavedno. Kot otrok ponotranjiš občutek, razpoloženje in se sploh ne zavedaš, kako ponotranjiš tudi sram ob javnem izražanju verovanja. Sam se tega dolgo nisem zavedal, vse dokler nisem začel delati na Inštitutu Antona Trstenjaka, kjer sem se o tem veliko pogovarjal tudi s Ksenijo in Jožetom Ramovšem. Ko sem mesec dni živel na jugu Anglije ter se družil z Brazilci in Venezuelci, sem med njimi začutil kar olajšanje. Govorjenje o tem je bilo med njimi tako zelo vsakdanje, da sem začutil izgubo dela bremena, olajšanje. Je pa res, da ko začneš o tem odkrito govoriti, povlečeš za sabo tudi okolico, prijatelje, znance … Počasi padejo tudi predsodki, ki se jih sprva sploh ne zavedaš.
Sem pa v intervjujih vedno javno povedal, da Modrijane spremlja blagoslov in da nas ima Bog rad. Mi kot ansambel tega nikoli nismo skrivali. Ne bi si oprostil, če bi vero živel samo za zaprtimi vrati in bi zamolčal ta del sebe, ki je zame tako zelo pomemben.
Vera mi je bila tudi največja opora v življenjskih krizah, preizkušnjah, ko je bilo najteže. Najglobljo vero pa sem vedno začutil ob veselju, radosti – takrat, ko je v meni zavelo najmočnejše navdušenje. Ali nad naravo, ki te lahko zelo globoko presune, pa nad glasbo, umetnostjo. Stvari, ki se te tako globoko dotaknejo, vedno segajo čez mejo našega zavedanja. To pa je že področje duhovnosti, in če imaš rad umetnost in glasbo, si veren. Tako občutim, tako to doživljam.
Dejali ste, da na Brezje pridete tudi po odgovore. Lahko nekomu, ki čisto zemeljsko gleda na to, razložite, kako vam Bog da odgovor?
Začutiš in čez čas slišiš. Moraš se prepustiti. Včasih možgani in naše misli povzročajo samo težave. Razmišljanje je čisto krasno, ampak najboljše odgovore včasih dobiš, ko izključiš razum. In se prepustiš in slišiš, kaj je prav, kaj narobe. Ti odgovori so včasih lahko zelo presenetljivi. Da to storiš, pa pogosto potrebuješ veliko poguma. Prej ali slej te življenje pripelje do stanja, da se ustaviš in razmišljaš – ali na Brezjah ali pa kje drugje.
Še drži podatek, da veljamo Slovenci za narod, ki v Evropi najmanj moli?
Pater: Ko spremljam ljudi, ki prihajajo na Brezje, nimam takega občutka. Srečujemo se z različnimi profili ljudi – tako z vernimi kot z nevernimi. Človek ima v glavi veliko vsega in to ga raztresa. Ko se ustavi in v tišini izklopi vse, vidi, kaj je pomembno in kaj ne. Dobro je, če znaš svoje težave, misli izročiti Bogu in Mariji. Ko si reče: tukaj sem, sprejmi to – takrat čuti človek mir in olajšanje, da ne nosi vsega sam. Molitev se lahko zgodi na tisoče načinov. Cilj, ki ga je težko doseči, je, da bi naše življenje postalo molitev.
Po Sloveniji je še veliko cerkva in tudi mnogo molitvenih skupin, tako da se ne bi strinjal, da malo molimo. Pri molitvi je pomembno to, da človek ne moli samo zase, ampak za druge. Ko moliš in delaš nekaj za druge, se tvoje srce razširja, takrat se širi njegova dobrota. Če znaš človeka sprejeti takšnega, kakršen je, ne glede na njegovo mnenje, vidiš, da bi vsak rad naredil nekaj dobrega in bil tudi deležen dobrote. S temi mislimi bi morali brati življenje – moje, drugih, vseh ljudi.
Marijina podoba je na stranskem oltarju, ne na osrednjem mestu v baziliki. To, ste dejali, je dobro in ustreza slovenskemu človeku.
Pater: Še dobro, da je niso prestavili na glavni oltar, kot so pred leti že nameravali! Ampak potem bi se izgubila ta bližina med Bogom in človekom. Če prideš do Marijine podobe tako ob strani, da nisi preveč na očeh, greš okoli nje in si res z njo tam – je to tisto, kar nagovarja človeka. Redka so svetišča, ki imajo glavno podobo tako odmaknjeno, da si lahko »sam« z njo. Slovenski človek pa je rad sam.
Te prošnje, molitve govorijo tudi o duši slovenskega naroda, ste dejali, ko smo se sprehajali za Marijinim oltarjem. Kaj bi lahko vi povedali o duši slovenskega naroda?
Blaž: »Vera je, kako se pogovarjaš z ljudmi, kako pozdraviš prodajalko, kako ravnaš v vsakdanjih položajih. Vera je življenje, je nežna stvar, polna ljubezni, in živi v tebi.«
Ljudje pridejo sem v zahvalo, največ je prošenj za zdravje – v družini, za otroke, za moža, ženo, starše … Prosijo tudi, da bi ohranili vero in medsebojne odnose, da otroci ne bi zašli na kriva pota, da bi njihov bližnji našel službo. Zelo malo ali skoraj nič pa ni prošenj za denar. Tega dejansko ni. Samo za osnovne stvari, za notranji mir. Veliko prosijo za druge, ne samo zase. To priča o človekovi širini. V teh zapisih so tako bogastvo, bolečina, trpljenje, včasih te tako presunejo, da si čisto solzen ob prebiranju. Najlepše je, ko se ljudje vrnejo in povedo, da so bili uslišani. Nazadnje je prišel gospod, ki so mu diagnosticirali težko obliko raka, in ko mu jo je zdravnik povedal, se je najprej pripeljal na Brezje. Prišel je k Mariji, zmolil rožni venec, šel po kolenih okoli oltarja in šel vest sporočit domačim. Čez tri mesece se je vrnil in povedal, da je zdravljenje uspelo – kljub prognozi, ki je bila izjemno težka.
Dogajale so se tudi čudežne ozdravitve. Bi lahko povedali za zadnjo tako?
Morda ravnokar omenjena iz leta 2014. Gospod je imel res zelo resno diagnozo. Potem je primer otroka, ki zaradi hude bolezni ni mogel hoditi. Starši so bili tukaj, molili so, prosili, darovali za sveto mašo in stanje se je izboljšalo. Otrok normalno hodi.
Za 150. obletnico prvega čudeža (2013) smo posneli tudi film o sestri usmiljenki Tončki. Bila je paralizirana. Pri šestih letih jo je ob raznašanju časopisa napadel pes in od tistega dogodka je bila paralizirana, ni mogla ne hoditi ne premikati rok. Zdravnik je družini svetoval samo še romanje v Lurd. Tončka pa je doma toliko dvignila prst, da je pokazala na Marijino podobo, zato so odšli na Brezje, kjer je med mašo začela premikati noge in roke ter dejala: poglej, mami, lahko premikam noge! Vsi so ostrmeli. Od takrat je z njo vse v redu.
Neki gospod je na Brezje kar trideset let hodil vsako nedeljo k maši, ker mu je Marijina podobica rešila življenje med drugo svetovno vojno. Mama mu jo je priložila k pismu, ki ga je prebiral ravno na tovornjaku z drugimi vojaki. Zapihal je veter in podobico je odneslo s tovornjaka. Vojak je skočil za njo, saj ni želel ostati brez podobice, ki mu jo je mama poslala, da bi ga varovala. Ujel jo je, v tistem trenutku pa je bomba razstrelila tovornjak in vsi vojaki so bili v trenutku mrtvi.
Katera je vajina najljubša Marijina pesem?
Pater: Veš, o Marija. Pa tudi Marija, pomagaj nam sleherni čas.
Blaž: Prav tako Veš, o Marija, saj je melodija zelo lepa. Sem celo predlagal, da bi jo z Modrijani posneli.
