Najprej so imeli psa Pajda (shih-tzuja), ki je zaradi bolezni prehitro zapustil ta svet. Žalost ob tem tragičnem dogodku je bila nepopisana. Čeprav je od tega že dve leti, še dandanes pridejo trenutki, ko ga pogrešajo in pritečejo solze, pravi Natalija.
A to ni edina žival, ki spremlja njeno družino. »Že takrat smo dobili skobčevko, ki se je izgubila v nekem trgovskem centru, kjer ne držijo živali, tako da nam ni bilo jasno, kako je zatavala tja. Sorodnica, ki je tam zaposlena, nam je predlagala, da bi papigo imeli, in seveda smo bili za. Ker skobčevka obožuje ptičjo družbo, smo kupili še samčka, da sta bila par ... Čez nekaj mesecev je poginila in znova je bil jok. Takoj smo priskrbeli novo, saj je bila osamljena ter zelo žalostna, ob družbi pa je bila spet vesela. Zdaj imamo Johnyja in Pammy, hčeri sta jima dali tako 'slovensko' ime. No, nato smo nekaj časa razmišljali o novem psu, ki bi ga vzeli v kakšnem azilu, saj menimo, da so take živali vredne, da se jim nudi topel dom ... a nekako Pajda še nismo preboleli in smo se kar naenkrat odločili za mucka. Tega nam je žal nekdo po pol leta zastrupil, nato smo slučajno od nekih znancev izvedeli, da je njihova muca breja in da ne vedo, kaj bodo z mladiči. Odšli smo po bratca in sestrico in šele veterinarka nam je povedala, da sta obe punci, torej sestrici. Zdaj je edini problem ta, da moramo skrbno paziti, da Mici in Menči ne prideta v stik s skobčevkama, saj se je enkrat že zgodilo, da je imela muca ptička v gobčku, ker sem seveda jaz pozabila zapreti vrata. Na srečo je moj Marko na silo vzel skobčevko iz mačjega gobčka, ta je bila potem še nekaj časa čisto pri miru, tako da nismo vedeli, ali bo vse v redu z njo, a je bilo,« nam je zaupala Natalija in za zaključek dodala, da sta mački sicer res super, saj znata masirati s tačkami in predeta: »Točno vesta, kdaj se kateri družinski član slabše počuti, in takrat se k njemu še posebej nežno privijeta, po navadi k tistemu delu telesa, ki boli.«
