Nabrane rastline ali deli rastlin začno porabljati rezervne snovi, dokler ne pride do dehidracije, potem pa nastopi odmiranje rastlinskih celic. V reakcijah encimi razkrajajo snovi v rastlini, dokler imajo na voljo vodo. To pomeni, da pri odmiranju rastline encimi pridejo v stik z učinkovinami in začno potekati reakcije, to pa vodi do sprememb učinkovin. S tem se spremeni tudi kakovost rastlinskega materiala.
Tipičen primer takšnih reakcij je baldrijan, ki je ob žetvi praktično brez vonja, potem pa se pojavi zelo neprijeten vonj. Prav to je razlog, da rastline takoj po žetvi pričnemo sušiti ali jih kako drugače obdelamo (pravilo pravi, da najkasneje po desetih urah, če je možno, pa še prej!). Rastline med sušenje izgubijo od 60 do 80 odstotkov vlage, nekatere tudi več. Najpomembnejša dejavnika med sušenjem sta temperatura in čas sušenja. Hitreje ko začnemo pravilno sušiti, prej se blokirajo encimi razgradnje učinkovin.
Nabirati moramo v suhem, sončnem vremenu oz. ob nizki zračni vlagi
Rastlin ne nabiramo v jutranji rosi, pozno popolne ali zvečer. Najprimernejši čas je pozno dopoldne ali okoli poldneva, pred pripeko. Po daljšem deževju je priporočljivo počakati vsaj tri dni do nabiranja, da se koncentracija učinkovin spet poviša. Šolski primer je sivka, ta namreč izgubi velik delež eteričnih olj ob daljšem deževju in v fazi pred cvetenjem.
Pri rezi rastlin moramo paziti, da jih ne onesnažimo s prstjo, nabrani pridelek pa se nikakor ne sme zbirati neposredno na tleh. Pridelek zbiramo v primerni embalaži (košare, vreče), vsekakor se izogibamo uporabi plastičnih vrečk (!), uporabljamo papirnate, še boljše
so jutaste. Pazimo tudi, da vreč ali druge embalaže ne napolnimo preveč, da se rastlinski deli ne mečkajo.
Nabrani material ne sme biti izpostavljen sončni svetlobi, zato ga čim prej predelamo ali pa posušimo. Če sušimo v notranjih prostorih, morajo biti ti čisti, predvsem pa morajo biti ustrezno zavarovani pred žuželkami in ptiči (mreže na odprtinah).
Med sušenjem moramo ohraniti ustrezno barvo, vonj in kemično sestavo rastlinske droge
Mreže za sušenje morajo biti čiste, dvignjene od površin, tako da zrak lahko kroži, sušenje na tleh nikakor ni primerno.
Temperatura in čas sušenja sta najpomembnejša dejavnika za kvalitetno drogo, za temperaturo pa so najmanj občutljive droge z alkaloidi. Najpogostejša temperatura sušenja je od 35 do 40 ºC, nikoli pa naj ne bi presegla 60 do 65 ºC (odvisno od rastline in namena uporabe), običajno zadostuje dva do tri dni sušenja v optimalnih razmerah.
V tabeli so navedene optimalne temperature za sušenje (odvisne od učinkovin, ki jih vsebuje rastlinska droga).
Med sušenjem sprotno odstranjujemo plesnive ali kako drugače neustrezne dele, po koncu sušenja pa drogo zaradi zaščite takoj pakiramo. Najboljša embalaža so nove jutaste ali pa papirnate vreče, pakirano drogo pa potem hranimo v suhem prostoru (umaknjeno od sten, dvignjeno od tal). Priporočajo se prostori, v katerih ni nihanja temperature in so dobro zračeni. Nepravilno osušen pridelek je izpostavljen mikrobiološki okužbi, kar pomeni, da je vprašljiv glede kakovosti, rastlinska droga pa zdravstveno oporečna za uporabnika.
Sušenje majhnih količin rastlin
Če imamo manjše količine rastlin, se lahko odločimo za sušenje na zraku, v prepišnem, senčnem prostoru. Na soncu sušimo le rastline z belimi cvetovi (cvetovi bezga, kamilice). Lahko si pomagamo z električno pečico, vendar morajo biti vrata pečice priprta, da zrak lepo kroži, sušimo lahko na pečeh, krušnih pečeh ali radiatorjih, vendar moramo bolj paziti na nihanje oz. na previsoke temperature (ne čez 40 ºC). Sušimo lahko tudi v sušilniku za sadje ali drugih gospodinjskih aparatih za sušenje, kjer lažje nadzorujemo temperaturo sušenja.
Pri sušenju na zraku rastline porazdelimo po bombažnih prtih, vendar za pranje le-teh nikoli ne uporabimo mehčalcev za pranje perila, blago pa vsaj dvakrat dodatno splaknemo, preden ga posušimo na zraku (ne v sušilnem stroju).
