Začne se soočati tako s telesnimi kot s čustvenimi spremembami, ki so zanj ogromen zalogaj. Starši, ki se, razumljivo, ustrašijo, kaj se dogaja z njihovim nekdaj vzornim otrokom, se počutijo povsem nemočne in ne vedo več, kako se odzvati na čustvene izbruhe. Komunikacija med njimi in mladostnikom pa je vedno bolj težavna. Predstavljamo deset najpogostejših napak, ki jih (nevede) delajo starši najstnikov, in nasvete, kako ravnati z odraščajočim otrokom.
1. Ne vživite se v njegova čustva in občutke
Nekoč pridna punčka in ubogljivi fantek sta kar naenkrat postala neukrotljiva. Ko otrok vstopi v adolescenco, se starši pogosto sprašujejo, kaj so storili narobe in kaj sploh še lahko naredijo, da bi se stvari normalizirale.
Najprej morate vedeti, da je adolescenca povsem normalna razvojna stopnja, ki s seboj prinaša težave, ne zgolj za vas, starše, temveč se z njimi sooča in bori predvsem vaš najstnik. V svetu najstnika vlada čustveni kaos; v tem obdobju namreč doživlja veliko novih stvari, ki jim sam ni kos, ter novih čustev, ki jih ne zna izraziti in še ne ve, kako naj se z njimi sooči, zato se v njem nabirajo jeza, agresija in nezadovoljstvo. S svojim obnašanjem tako sporoča, kaj se mu dogaja, starši pa to pogosto napačno razumejo in njegovo obnašanje jemljejo osebno. Prav je, da svojemu odraščajočemu otroku poveste, da ga razumete in veste, kaj preživlja. Da je povsem normalno, da se počuti čudno/drugače. Prisluhnite mu. Naj ve, da vam lahko zaupa.
2. Ne upoštevate njegovih potreb
Vaš otrok odrašča, zato ima tudi svoje potrebe: potreba po sprejemanju (s strani staršev in vrstnikov), druženju z vrstniki, izražanju sebe in svojega načina življenja (v katerem se še išče), (u)slišanosti in ne nazadnje potreba po spolnosti. Močno mu boste olajšali odraščanje, če boste razumeli in upoštevali, da ne želi več z vami na obisk k teti, da se ne mara (več) objemati z vami pred prijatelji in sošolci ter da ima tudi svoje male skrivnosti (kot je na primer prva ljubezen), o katerih ne veste vsega.
Vedite, da je povsem normalno, da je zdaj veliko raje s prijatelji kot z družino. Povejte mu, da bi radi, da se ima lepo, da pa je zrelo in odgovorno, če vam pove, kje in s kom je ter kdaj se vrne domov. Dogovorite se, ob kateri uri naj prihaja domov med tednom in kdaj ob koncu tedna. Obljubiti pa vam mora tudi, da bo vedno dosegljiv na telefon (vendar to ne pomeni, da ga lahko kličete vsako minuto!). Tako mu boste vlili občutek zaupanja, vi pa boste zato lažje zaupali njemu.
3. Ne sprejemate ga takšnega, kot je
Najstniki si želijo izstopati, želijo si biti sprejeti med vrstniki, rezultat tega pa so pogosto netipičen oziroma drugačen (pogosto tudi družbeno nesprejemljiv) videz, vpadljivo oblačenje, frizure vseh mogočih oblik in barv, nenavaden okus za glasbo itd. Sprejmite njegov (novi) slog oblačenja in videz. Kakorkoli že je videti, vedite, da je to zgolj faza, ki bo sčasoma minila.
4. Ne postavljate in/ali ne držite (se) meja
Najstniki nenehno preizkušajo meje in zaupanje staršev. Ker se še iščejo in ugotavljajo, kdo sploh so in česa so zmožni, so neutrudni uporniki. Zelo si želijo biti samostojni in neodvisni, vendar še nimajo dovolj izkušenj za to. Prav tako še nimajo dovolj razvitega občutka za razsodnost, saj čelni reženj v možganih še ni razvit. S svojim nemogočim obnašanjem in preizkušanjem meja vaš mladostnik zgolj preizkuša vašo ljubezen do njega. S tem, ko mu postavljate meje, pa mu sporočate, da vam ni vseeno zanj. Torej, opremite se z veliko mero potrpežljivosti in vztrajnosti, stojte mu ob strani, predvsem pa se mu ne bojte reči »ne«, kadar je to najbolje zanj.
5. Obravnavate ga kot majhnega otroka
Zdi se, kot da je bil še včeraj malček, vendar je zdaj že (vsaj videti) skoraj odrasel. Kot staršu vam je to sprva verjetno težko razumeti in sprejeti, vendar je vajin medsebojni odnos odvisen tudi in predvsem od tega sprejemanja. Čas je, da spremenite svoj odnos do njega in poiščete novo skupno pot naprej.
6. Zatiskate si oči
Nekateri starši si zatiskajo oči in ne verjamejo oziroma nočejo verjeti, da je njihov najstnik že spolno aktiven. Vendar je to dejstvo, zato ne tiščite več glave v pesek, temveč se čim prej pogovorite z njim o spolno prenosljivih boleznih, neželeni nosečnosti in seveda zaščiti. Razložite mu, da je spolnost nekaj povsem običajnega in naravnega, spolni odnos med dvema, ki se imata rada, pa nekaj lepega, česar se mu ni treba sramovati. Naj ve, da se lahko obrne na vas po odgovore ali nasvet, kadarkoli želi.
7. Zasmehujete ga
Le kdo si želi biti zasmehovan? V obdobju pubertete, ko v vašem najstniku hormoni kar divjajo, so otroci še posebej občutljivi, zato jih lahko že povsem nedolžen komentar ali opazka povsem iztiri. Če mladostnika zasmehujete, mu s tem povzročate ne le čustvene bolečine, ampak tudi nepopravljivo škodo.
8. Kritizirate ga
Kritiziranje ima enak učinek kot zasmehovanje. To ne pomeni, da otroku ne smete več izreči nobene (konstruktivne) kritike, pomembno pa je, da ne kritizirate njega kot osebe, temveč le njegova dejanja. Pa še nasvet: kadar kritizirate, lahko kritiko nekoliko omilite tako, da najstnika najprej pohvalite, nato šele podate konstruktivno kritiko, na koncu pa naj sledi še ena pohvala. S tem se boste tudi naučili poiskati (in ceniti) pozitivne stvari v svojem otroku.
9. Ne znate komunicirati z njim
Za pogovor nam v hitrem tempu življenja vse prevečkrat zmanjka časa. Pri tem najkrajšo potegnejo prav otroci in se tako čedalje bolj oddaljujejo od nas. Potrudite se in si vzemite čas za pogovor z otroki vsaj enkrat na teden. Zavrnitve, kot so na primer »Zdajle res nimam časa« ali »Tiho bodi, imam telefon«, naj bodo zato raje izjema. Najstniki, ki že tako ali tako težje komunicirajo s starši, še posebej o občutljivih temah, kot je na primer spolnost, se vam bodo namreč tako le še težje izpovedali in vam zaupali.
10. Mislite, da vas ne potrebuje več
Kadar svojega mladostnika sprašujete na primer, kako je preživel dan ali kako je, običajno od njega dobite zelo kratke odgovore. Očitno je, da poskuša na ta način na hitro zaključiti pogovor. Če začnete vrtati vanj, pa je takoj na sporedu kričanje, butanje z vrati in odgovori v slogu »Kaj mi kar naprej težiš!«. Vse to vam morda zbuja občutek, da vas vaš najstnik ne potrebuje več, vendar vedite, da o nekaterih stvareh morda ne zmore govoriti z vami, ker meni, da ga ne bi razumeli, ali pa mu je enostavno preveč težko izraziti svoje občutke in čustva. Morda pa si resnično želi le nekaj miru.
Na tem mestu sta zelo pomembna potrpežljivost in razumevanje z vaše strani. Ne dovolite pa nespoštovanja in kričanja. V mirnem tonu mu povejte, da se bosta pogovarjala umirjeno in spoštljivo, ker je tako edino prav. Vedite, da imate pred seboj mini odraslo osebo, ki pa vas kljub vsemu še vedno zelo zelo potrebuje.
