Pozitivnih vidikov tehnologije je ogromno, če je ta uporabljena in ustvarjena z zavedanjem in omogoča ljudem lažjo, cenejšo, hitrejšo dostopnost do vsebin, ki so jim zanimive, pretirana uporaba elektronskih naprav pa nas lahko pahne v zasvojenost, ki jo morda težje prepoznamo, močno pa vpliva na doživljanje naše realnosti in odnose z drugimi.
Stalna pripetost na ekrane pametnih telefonov, tablic in drugih mobilnih naprav nam omogoča, da smo stalno vpeti v izbrano virtualno resničnost, kar pogosto pomeni manjšo prisotnost v telesu in budnost ter odzivnost na fizično realnost, ki nas obdaja. Če ste voznik ali pešec, ste zagotovo že naleteli na neprizemljene kolesarje ali pešce, ki začarano zrejo v ekrane svojih telefonov, ko vozijo kolo ali prečkajo cesto. Če ste starši, ste zagotovo že imeli pogajanja s svojimi otroki o dopustnosti in nevljudnosti uporabe telefonov pri mizi med skupnimi obroki, v čakalnicah ste zagotovo opazili, da so redki ljudje, ki med čakanjem berejo knjigo in ne zrejo v telefone, še manj je tistih, ki so pripravljeni poklepetati v živo z drugimi ljudmi.
V lokalih postaja praksa, da na kavo in zmenek s svojim telefonom prihajajo ljudje, ki so sami in jih zanima predvsem, če ima lokal brezžično povezavo. Tudi družbe prijateljev in pari se težko izognejo novi navadi, da poleg skodelic, kozarcev in krožnikov parkirajo svoje telefone, da so vsaj na voljo, če bo kakšen nujen klic ali pa, da preverijo elektronsko pošto, svojo Facebook stran ali naredijo kakšen nujen »sebek« za objavo na družabnih omrežjih.
Starejši ljudje težko razumejo vse zapeljive čarovnije, ki jih omogoča majhna škatlica, ki ji pravimo pametni telefon. Modri ljudje tudi vedo, da je pametni telefon koristen in ima neprecenljive možnosti, da ljudem olajša kup zadev. Omogoči povezovanje in poceni ali zastonj komunikacijo z ljudmi z vsega sveta, poslušanje glasbe, fotografiranje, posnetke in razvedrilne igre so na dosegu roke in lahko švignemo v drugo realnost, kadar koli se nam zahoče.
Ko je tehnologija ustvarjena tako, da dejansko služi ljudem in njihovim potrebam, je to dragocen napredek, a še tako pametni telefoni ne morejo nadomestiti človeškega stika, ki se ustvari, ko se z osebo pogovarjamo v živo. Pristnost, direktni očesni kontakt, govorica telesa, neposredna odzivnost, dotik, tega nam digitalne naprave ne morejo dati. Živih ljudi ne moremo tako zlahka blokirati, izbrisati, preskočiti, dati na »off« in »on«, kot lahko počnemo to na socialnih omrežjih. V direktnem pogovoru ne pritiskamo na gumbe, da bi izrazili svoja čustva, ampak se jih moramo potruditi opisati z besedami. Na omrežjih nam lahko število všečkov za lastne objave daje občutek priljubljenosti, sprejetosti in družabnosti, v vsakdanjem življenju pa se morda počutimo osamljene, nesprejete, nevidne in nerazumljene. Skušnjava, da se povezujemo preko omrežij, je zato še večja in tudi, če smo v družbi, nam lahko postane navada, da gledamo v telefon in preverjamo odzivnost virtualnih prijateljev, medtem ko zamujamo prisotnost v trenutkih z živim prijateljem. Ta se nam utegne zdeti dolgočasen, ker nam ne ponuja tako hitro tisoč stimulacij v obliki slikovnih, besednih, glasbenih vtisov, kot jih lahko konzumiramo recimo na Facebooku. Če pametne telefone uporabljamo nespametno, pri čemer je odločitev o tem, kaj nespametno je, prepuščena vsakemu uporabniku, lahko počasi zdrsnemo v komaj opazno odvisnost, ki ni kemična, za odmerek lastne doze virtualne resničnosti rabimo le dostop do interneta in telefon. Vedno več je ljudi, ki svoje telefone nosijo kar v roki, niti ne v torbici ali žepu, ampak v roki, da je čisto dobesedno vedno pri roki. Bo ta potreba po stalni povezanosti z internetom postala tako močna, da bodo ljudje zlahka pristali tudi na variante implantatov, če bi jim razvoj umetne inteligence ponudil čipe, ki bi jim omogočali direkten dostop do svojih računalnikov? Bi bili ljudje potem še sploh ljudje ali bio roboti z vedno bolj skrhano empatijo in brez stika z lastno človeško naravo? Morda se zdi takšno razmišljanje utopično, a vendar znanost s svojim hitrim razvojem omogoča neslutene možnosti razvoja tehnologije in umetne inteligence, ki je lahko ljudem dejansko v pomoč, ob nespametni uporabi pa lahko postane vir najhujših zablod, odtujenosti od sebe in drugih ter sila destrukcije humanosti in človeku dostopnih notranjih potencialov, ki jih zunanja tehnologija ne more posnemati.
Digitalna demenca in osebni odnosi
Odnosi, ki jih imamo z drugimi ljudi, so posledica naše pozornosti, oblikujemo jih tako, da jih negujemo ali zanemarjamo, čas in iskren interes, ki ju namenjamo odnosom, pa se obrestujeta z iskrenimi, poglobljenimi odnosi. In dobri iskreni odnosi se lahko oblikujejo tudi v virtualnem svetu in ljudje, ki jih sprva poznamo le preko socialnih omrežij, lahko postanejo naši dragoceni prijatelji tudi v fizičnem svetu. Neravnovesje časa in pozornosti, ki ga ljudje utegnejo nameniti elektronskim napravam, pa lahko močno poruši in poslabša odnose z bližnjimi ljudmi, saj lahko pretirana uporaba teh naprav sčasoma povzroči neobčutljivost za lastne in tuje fizične in čustvene potrebe in znižuje kognitivne sposobnosti: preplavljeni smo z informacijami, ki jih človeški um ne more predelati, izgubljamo stik s potrebami telesa, peša nam spomin in dezorientirani smo v linearnem času in prostoru, ki nas fizično obdaja. Demenca je sicer izraz, ki opisuje propadanje zaznavnih sposobnosti zaradi poškodb ali procesov staranja ali zaradi psihičnih neravnovesij: izraz digitalna demenca pa je nastal v Južni Koreji in opisuje pešanje zaznavnih sposobnosti zaradi pretirane uporabe računalnikov, pametnih telefonov, igric in interneta na splošno. Ugleden zdravnik Centra za ravnovesje možganov iz Seula trdi, da pretirana uporaba pametnih telefonov in naprav za računalniške igrice ovira uravnotežen razvoj možganov. Uporabniki, ki preživijo preveč časa s temi napravami, bodo boljše razvili levo stran svojih možganov, kjer se razvija razumsko, logično mišljenje, in zanemarili desno stran, ki je povezana z domišljijo, ustvarjalnostjo in s čustvenim razvojem. Digitalna demenca oziroma pretirana uporaba digitalnih naprav povzroča tudi težave s pozornostjo, z organiziranostjo, orientacijo, s sposobnostjo reševanja praktičnih problemov, z družabno komunikacijo in razmišljanjem. Ali vedno bolj razširjena in dolgotrajna uporaba elektronskih naprav torej dolgoročno pomeni upadanje in slabšanje neposrednih osebnih odnosov?
Današnja tehnološko usmerjena družba se hitro razvija in mlajše generacije, ki jih tehnologija še posebej omamlja, imajo še nerazvite možgane in pretirana uporaba digitalnih naprav že prinaša posledice, kot je na primer slabo pomnjenje celo preprostih stvari, kot je domača telefonska številka. Družbene spremembe, ki sledijo razvoju tehnologije, že vplivajo na osebne in poslovne odnose. Kratek razpon pozornosti in spomina zagotovo ne prispevata ugodno k razvoju toplih odnosov v družini, med prijatelji in na delu, saj nam digitalna demenca krade sposobnost empatije, srčne inteligence, sposobnosti neposrednega komuniciranja, manj smo ustvarjalni v delovanju in razmišljanju. Raziskave omenjenega korejskega Centra za ravnovesje možganov tudi kažejo, da več kot 60 odstotkov populacije, stare od 20 do 30 let, ki jih je zajela študija, kažejo na pozabljivost in pešanje spomina zaradi pretirane izpostavljenosti digitalnim napravam.
Dileme digitalnega cunamija
Morda pri sebi še ne opažamo težav, ki bi jih povezovali z digitalno demenco, a z razraščanjem digitalnih tehnologij v vsa področja našega življenja bomo slej ko prej opazili, da se osebni odnosi z družinskimi člani, s prijatelji in nasploh z drugimi ljudmi začenjajo spreminjati: manj je osnovnega bontona, manj veščin komuniciranja, manj pripravljenosti, da bi preživeli kakovosten čas pri neposrednem druženju, saj vsi želijo v kratkem času opraviti čim več, izvedeti čim več, kontaktirati čim več ljudi naenkrat in podobno. Če se tega trenda zavedamo, se lažje kontroliramo in naprave uporabljamo po pametni presoji za resnične potrebe in občasno razvedrilo, ne damo pa jim moči, da nam ukradejo preveč časa in spodkopljejo dragocenost fizičnega druženja z drugimi in doživljanja neposrednega okolja. Razumevanje med generacijami začenja kopneti, ko starejši opazijo, da njihovi otroci in vnuki samo še otopelo zrejo v ekrane, ki ponujajo igrice, ni pa jim mar za stvari, ki jih ponuja neposreden človeški stik. Ločenost, odtujenost, zamere, nesporazumi, neizpolnjene osebne potrebe, površni kontakti in plitki pogovori, ovirana intimnost, vse to postaja realnost, ki je posledica instant digitalnih tehnologij, ki lahko spodbujajo narcisistična nagnjenja posameznikov in krhajo njihovo empatijo.
Če se vnaprej zavedamo pasti, ki jih prinaša nadaljnji razvoj tehnologije in elektronskih naprav, se jim bomo lažje izognili in manj časa bomo porabili za preventivo, tako da do slabšanja medčloveških odnosov ne pride, kot pa za reševanje problemov, povezanih z digitalno demenco.
Kaj lahko storimo, ko opazimo, da so nekateri naši sorodniki ali prijatelji že močno pod vplivom pretirane uporabe digitalnih naprav in to občutimo pri njihovi komunikaciji z nami? Gledajo nas z zastekljenim pogledom, slabo poslušajo, hitro pozabljajo, nestrpno hitijo z govorjenjem, težko se uprejo pogledovanju na telefon. Težave, povezane s komunikacijskimi veščinami in izgubo spomina, so očitne pri ljudeh, ki pretirano gledajo v ekrane samo zaradi zabave, njihova čustvena inteligenca se niža in prav tako njihova kreativnost, kaj storiti, ko opazimo takšno zasvojenost pri otroku ali prijatelju?! Že prisotne podobne težave lahko omilimo oziroma lahko preprečimo takšne težave v prihodnosti, če:
● seznanimo svoje prijatelje in sorodnike z dolgoročnimi posledicami pretirane uporabe elektronskih naprav: povejmo jim, kako to vpliva na medosebno komunikacijo in na spomin in kako spodnaša kakovostno medosebno komunikacijo na vseh ravneh;
● omejimo uporabo digitalnih naprav v prisotnosti prijateljev in družine: prepovejmo vse elektronske naprave za jedilno mizo;
● z družino in prijatelji se čim več povezujmo neposredno in boljše je večkrat uporabiti telefon kot e-pošto in SMS-sporočila;
● spodbujajmo svojce in prijatelje in tudi sami sebe, da si zapomnimo številke, naslove, datume, ki so nam pomembni, da treniramo spomin in koncentracijo;
● spodbujajmo druge in sebe k ustvarjalnosti, projektom ali načinom druženja, kjer smo tudi fizično prisotni in dejavni, kjer pojemo, plešemo, se igramo, rekreiramo in občutimo pripadnost in povezanost na fizični, čustveni in duhovni ravni;
● lotimo se dejavnosti, ki spodbujajo našo kreativnost in razvoj desne polovice možganov. To so lahko ročna dela, slikanje, pisanje, sprehodi v naravi, kuhanje, blage oblike netekmovalnega gibanja ... Vse to nas spravlja v ravnotežje, da spet občutimo svojo pravo naravo in moč, ki je v nas.
Ta seznam se le bežno dotakne možnosti, kako lahko preprečimo ali omilimo znake zasvojenosti z digitalnimi napravami. Če ne bomo sužnji elektronskih ekranov in bomo krepili svojo kreativnost, nas bo lasten navdih vodil tako, da bomo ustvarjali smiselne in bogate človeške odnose, negovali človeško toplino in vrednote, ki jih ni možno dobiti na ekranih naprav: človeški dotik, objem, globok pogled v oči, izmenjave občutkov in idej v iskrenih intimnih pogovorih, skupno gibanje in kakovostno preživljanje skupnega časa v naravi, tega ne moremo dobiti skozi pametni telefon.
Osebno sem neskončno hvaležna, da še živim v času, kjer me v trgovini, na pošti, v lokalih in drugje še postrežejo živi ljudje, s katerimi lahko poklepetam o čemer koli, izmenjam malo človeške pozornosti in topline in nimam opravka samo z digitalnimi stroji, ob katerih ne smeš zgrešiti pravega gumba, da izpelje, kar želiš.
Bodimo torej pametni pri uporabi pametnih telefonov, da ne postanejo pomembnejši od našega zdravja in konkretnih odnosov, ki jih tkemo vsak dan ob vsaki drobni človeški interakciji.
