Otto je Gregorjeva desna roka. Francoski buldog, ki mu zvesto stoji ob strani. Nemalokrat ga poimenuje kar »moj kreativni direktor«. Otto von Berlin je blagovna znamka arhitekta Gregorja Drobniča, ki ga je mesto Berlin pritegnilo do te mere, da si je želel preprosto spakirati kovčke ter oditi. In pravijo, da kdor čaka, dočaka.
Kdo je Gregor Drobnič?
»Po rodu sem Celjan, polovico življenja pa sem živel razpet med Slovenijo in Švico.« Moj prvi stik z arhitekturo sega v otroštvo, ko smo bili na družinskem dopustu na Hrvaškem. Z očetom sva sedela pred hotelom in še danes se spomnim, da sem ga vprašal, kdo načrtuje stavbe. Oče mi je začel razlagati, da so to arhitekti. Oni se odločajo, kako bo stavba oblikovana, kje bodo balkoni, kam mora biti stavba orientirana, da bo bivanje najboljše in najbolj funkcionalno glede na prostor, kjer je načrtovana.
Po končani gimnaziji v Celju sem se moral odločiti, kaj bom v življenju delal. Glede na to, da sem imel arhitekturo v glavi na vsakem koraku, je bila zame edina možnost, da se vpišem na študij arhitekture ter si tako začrtam svojo poklicno pot.
Med študijem sem ugotovil, da so moja strast prostori ter da je dodatno znanje klasične arhitekture zame samo še dodaten plus. Zato je bilo v to smer usmerjeno tudi moje diplomsko delo.
Kdo je kriv za »ime« Otto von Berlin?
Ime Otto von Berlin je nastalo bolj ali manj spontano. Čeprav je za ime »kriv« moj zelo dobri prijatelj, ki mi je med pogovorom razkril, da je postal ponosen oče in da je njegovemu sinu ime Oto. Oba sva ugotovila, da je Oto zelo dobro ime za psa. Nekaj časa zatem sem se znašel na začetku samostojne kariere in sem moral poiskati ime za svojo blagovno znamko, znamko, za katero bo stalo moje ime. Glede na bližnjo zgodovino je tako spontano nastalo ime Otto in seveda, ker imam bazo v Berlinu, je bil obvezen tudi priimek »von Berlin«.
Kot ste omenili, vas je pot zanesla v Berlin. Zakaj tja? Jezik vam po vsej verjetnosti ni povzročal težav?
Ker sem odraščal med Slovenijo in Švico, sem bil že od mladih nog v stiku z nemškim jezikom. V osnovni šoli so me starši vpisali tudi na fakultativni tečaj nemščine, ki pa sem ga takrat, iskreno povedano, sovražil. Vsi moji prijatelji so se po šoli igrali na domačem igrišču, jaz pa sem moral na avtobus in na tečaj nemščine. Zdaj sem staršem več kot hvaležen, da so vztrajali pri tem.
Ne vem sicer točno, kdaj je v meni vzklila želja, da bi se odselil v kakšno večje nemško govoreče mesto, ampak resnično imam občutek, da me je ta ideja spremljala že od malega. Ko pa sem pred dobrimi desetimi leti prvič prišel v Berlin (kot turist), se je zgodila ljubezen na prvi sprehod. Bil je februar, zunaj je bilo pod ničlo, vendar mi je sama energija mesta rekla, da je to to. No, in tako se je začela moja obsesija z Berlinom.
Tja sem se vračal pozimi, spomladi, poleti ... in istočasno hitel z zaključevanjem študija arhitekture v Ljubljani. Kot arhitekt sem bil zaposlen v salonu svetil v Ljubljani in hkrati iskal možnost selitve na sever. Nisem hotel le spakirati kovčkov in oditi – iskal sem svojo odskočno desko, ki bi me popeljala novim ciljem nasproti.
Trajalo je dobri dve leti, ko sem dobil odgovor iz mojega bivšega biroja, da jim je moj portfolio zelo všeč ter da bi me radi spoznali. Seveda sem na razgovor odšel čez noč, nazaj pa prišel s podpisano pogodbo o delovnem razmerju. Potrebovali so me že v roku 14 dni. Tako sem se vrnil v Slovenijo samo prepakirat kovčke in odšel novim dogodivščinam naproti.
Ločite med »stanovanjem« in »domom«? Kje je po vašem mnenju ločnica?
Stanovanje je zame lep in stiliziram prostor, ki ga najdemo v katalogih in revijah, nimam pa občutka, da je bilo sprojektirano za posameznika, ki bo v njem ŽIVEL. Dom je zame prostor, kjer je človek doma, zanj je skrojen tako, da se v njem dobro počuti, je torej funkcionalno razdelan za vsakega posameznika.
Ko se sam lotim novega projekta, je zame prvi korak, da spoznam stranko. Kako biva, ali rada kuha oziroma gleda televizijo. Funkcionalna definicija je zame vedno na prvem mestu. V vseh gostinskih lokalih, ki sem jih naredil doslej, smo preživeli ure in ure v debatah, kako se bo stranka gibala po prostoru, kje bo naročila kavo, kje bo plačala in kam se bo usedla. Prav tako razdelujemo pot zaposlenega, ker mora imeti najkrajšo pot od točke, na kateri bo stranka nekaj naročila, do točke, ko bo na koncu plačala.
Notranjega oblikovanja ne razumem le v smislu, da bo prostor lepo opremljen, ampak se tudi osredotočim na poslovni načrt projekta. Pomembno je, da se naročnik zaveda, da bo moral imeti zaposleni najkrajšo pot, da postreže stranko, in seveda, da bo stranka tisto, kar želi, naročila v najkrajšem času.
V vašem rezimeju piše, da ste tudi 'personal furniture shopper' (osebni nakupovalec pohištva torej). Razložite, prosim.
»Personal furniture shopper« je ideja, s katero sem pravzaprav začel samostojno pot. Krajši čas sem bil kot arhitekt in svetovalec zaposlen v salonu danskega proizvajalca pohištva. Opazil sem, da so stranke hodile k meni, ker so hotele celoten paket. Ne samo kupiti mizo oziroma zofo, ampak jih je tudi zanimalo, katera barva stene bi pristajala ob zofi, kje naj kupijo svetilo, ki bo dalo prostoru piko na i.
Ko sem začel razmišljati o tej ideji, sem to storitev ponudil nekaj svojim prijateljem, saj sem želel videti, ali trg res potrebuje osebnega nakupovalca pohištva. Na koncu se je izkazalo, da je bil ta korak pravzaprav temelj moje samostojne kariere. Kmalu zatem sem ugotovil, da se kot osebni nakupovalec ne morem širiti. Z vsemi strankami sem bil namreč na zelo osebni ravni, zato so želeli delati le z mano. V tem času sem iskal malo večje projekte, ki bi od mene zahtevali tudi več znanja. Iskreno povedano, sem bil ob pravem času na pravem kraju, saj sem začel s projektiranjem prvega gostinskega lokala, Estate Coffee.
Kakšen trg je Berlin? Vemo, da je zahteven, nasičen … Kako ste se znašli tam? Vzponi in padci, predvidevam?
Berlin je evropska prestolnica, kamor prihajajo vsak dan novi ljudje. Velikokrat me prijatelji vprašajo, kako je Berlin, in vedno odgovorim ena ko. Super kreativno mesto, kjer se stikata kultura, poslovnost in novi izzivi, res pa je tudi, da »traja«, da se z mestom dobro spoznaš. Kmalu bom imel peto obletnico, odkar sem se preselil, in lahko po pravici povem, da je trajalo kar nekaj časa, da sva se z Berlinom spoprijateljila. Vaše predvidevanje je pravilno, imel sem kar nekaj vzponov, padcev in vedno znova se je bilo treba preorganizirati oziroma orientirati drugače, dokler se amplituda vzponov in padcev malo ne umiri.
Ali stranke/naročniki vedno vedo, kaj želijo? Kako združujete morebitne »nore« ideje z realnimi možnostmi?
Vsak nov projekt, ki »pride v hišo«, vzamem zelo resno. Navadno so začetni pogovori izredno pomembni, saj le tako spoznam vsako stranko. Zanimajo me res vsi detajli in ponavadi razdelamo vse do zadnjega prafaktorja. Ko zberem vse potrebne informacije, naredim naslednji korak. Svojo prvo idejo dam na papir, da imamo osnovo za nadaljnje sodelovanje. Velikokrat se je namreč zgodilo, da sem postavil celotno naročnikovo idejo na glavo in ga premaknil v drugo smer razmišljanja o prostoru.
»Nore« ideje so vedno dobrodošle. Ali je to v razporeditvi prostora ali je to v materialu, ki ga uporabim v posameznem projektu. Zelo rad namreč vpletam materiale, ki jih vsi poznamo, in jih postavljam v drugačno funkcijo, kot je njihov osnovni namen. Ali so to bakrene cevi za elektriko, ki sem jih že predelal v garderobno inštalacijo, ali pa (kot ravnokar, v fazi izvedbe kavarne) smo jekleno mrežo, ki je navadno v uporabi pri izdelovanju armiranega betona, uporabili za stropno dekoracijo.
Kako je, ko stopite v nekogaršnje stanovanje, ga takoj premerite z očmi, premaknete kak kos … Torej, ga ocenite?
Temu rečem poklicna deformacija. Ko prvič vstopim v prostor, pa naj bo to stanovanje ali poslovni prostor, sem tiho in samo gledam. Ideje za vse nadaljnje projekte so namreč na vsakem vogalu. Velikokrat se je zgodilo, da smo s prijatelji prestavljali kavč po prostoru ali pa da neka jedilna miza zdaj stoji na popolnoma drugem mestu, kot je bilo prvotno določeno. Zame je to vedno zabava in glede na to, da sem tudi sam velikokrat prestavil svojo otroško sobo, je zame to cel žur.
Znamko Otto von Berlin je navdahnil vaš francoski buldog. Kako sodelujete z njim, kje vse se opazi njegov navdih?
Res je, francoski buldogi so me spremljali skorajda vse moje življenje. Ali je bil to fotografov buldog, s katerim sem sodeloval kot set designer, ali je bil to naš salonski buldog (kjer sem delal v študentskem času). Ugotovil sem, da je francoski buldog pasma, ki je zame. Vedno sem si ga želel za življenjskega sopotnika, zato sem se zanj odločil, ko sem odšel na samostojno pot. S psom sem hotel doživeti ves dan in ne samo jutra in večera. Zdaj si lahko sam organiziram svoj delovnik in kot posledica tega seveda ni dolgo trajalo, da je v moje življenje prišel tudi Otto. On je moja desna roka, rečem mu, da je moj kreativni direktor. Velikokrat gre z mano na gradbišča, navadno me počaka na mestu, kjer mu ustreza. Psi velikokrat določijo prostor, kjer se dobro počutijo, in se velikokrat zgodi, da na tem mestu stoji zofa.
Nasveti za opremo stanovanja? Katerih točk naj se oseba/par/ družina drži?
Kakor sem omenil že na začetku, je zame prvi korak pri opremljanju sama funkcija prostora. Pomembno je, da je ta funkcija razdelana. Če oseba rada kuha, je treba največji fokus posvetiti kuhinji, če ima oseba veliko oblek, se mora garderoba razdelati do zadnjega detajla. Ponudba pohištva in dodatkov je zelo velika, izbira teh pa je kasneje lažja, saj je kristalno jasno, kam je treba kateri kos postaviti.
Velikokrat imam s strankami različne pogovore o omarah, policah, stolih ... in vedno se moje vprašanje glasi: »Pa res potrebujete to?« Stranke namreč (normalno) listajo revije, brskajo po internetu in si na tak način ustvarijo nekakšno sliko prostora. No, potem pridem jaz (smeh), malo razstrelim to idejo in na koncu dobimo optimum razporeditve prostora.
Kakšno je vaše stanovanje?
Moje stanovanje je vedno »work in progress«. Velikokrat si rečem, da je zdaj to to, ampak se potem (navadno) zgodi, da nekje nepričakovano zagledam kos pohištva, ki enostavno mora biti moj. V trenutnem stanovanju sem slaba tri leta, in če pomislim za nazaj, se je v tem času marsikaj spremenilo. Če ne drugače, je bilo nekajkrat obrnjeno, imam že tretje jedilne stole, kmalu bo zofa preoblečena v nov material, nova postelja je že naročena. (smeh)
Mislim si, da je stanovanje notranjega oblikovalca urejeno tiptop. Sploh obstaja košček vašega stanovanja, s katerim morda niste stoodstotno zadovoljni?
Tudi okus notranjega oblikovalca se z leti spreminja, zato se njegovo stanovanje v tem procesu seveda spreminja. No, vsaj zase lahko tako rečem! Človek se spreminja, nastajajo nove potrebe, ki jih je treba optimizirati. Če generalno pogledam, sem s svojim stanovanjem zadovoljen, pa čeprav vem, da se bo čez čas definitivno spremenilo.
Opremljate stanovanja? Kaj pa hiše?
Na začetku samostojne kariere so bila moja strast stanovanja. Všeč mi je bilo, da sem lahko optimalno opremil prostor, na nekakšen način sem s strankami vedno prešel na zelo oseben nivo, saj imam skoraj vse informacije (tudi kje imajo spravljeno svoje spodnje perilo na primer). Seveda pa vedno stremim k novim, zahtevnejšim projektom, zato me je tudi zaneslo v kavarne. Večji ko je izziv, boljši je končni produkt. Kot notranji oblikovalec se vedno spopadem s prostorom, naj je to stanovanje, hiša, kavarna ali restavracija. In seveda na koncu projekta vselej dodam svoj stilski podpis.
Bistro Caramel?
Bistro Caramel je eden mojih najljubših projektov. Nastal je pred nekaj leti, in sicer kot kavarna. Njegova lastnica ga je negovala z veliko ljubezni, kavarna se je nadgradila v pravi »lunch bistro«. Že ob prvem pogovoru z lastnico sem ugotovil, da si želi razširiti ponudbo. Ugotovila sva, da bi lahko na 75 kvadratnih metrih ponudila strankam več kot pred prenovo. Prvi korak je bil tako povečati število sedišč ter optimalno organizirati prostor.
Notranje oblikovanje gostinskih lokalov ni le barvanje sten in kupovanje stolov, ampak potrebuje globlje razmišljanje. Sedišča je bilo treba optimalno razdeliti, predvideti, koliko strank lahko istočasno jé kosilo, kako se bodo po prostoru premikali gostje ter, seveda, kakšna bo najkrajša pot zaposlenega.
Danes, približno eno leto po prenovi, je lastnica še vedno ponosna na zelo dolgo klop, kjer lahko sedi približno 50 odstotkov več gostov kot pred prenovo,kar je zelo pomembno, saj posledično na koncu meseca več ostane tudi v denarnici. Seveda sem v ta bistro prinesel tudi stilski podpis »Otto von Berlin«.
Pa še zadnje vprašanje: na kateri projekt ste najbolj ponosni in zakaj?
Najbolj sem ponosen na svoj zadnji projekt vinskega bara Brut v Pragi. Lansko leto sem se namreč povsem spontano odločil, da se pridružim prijateljem, ki so za nekaj dni odšli v Prago. Ker tam do takrat še nisem bil, sem takoj sprejel povabilo. Praga ima zame posebno dušo, ker je njena kavarniškakultura zgodovinsko prepletena s pristnim kavarniškim interierjem. Tam sem spoznal Klaro, vodjo projektov v znani oglaševalski agenciji in sommelierko po duši. Predala sva se do(ooooo)lgemu pogovoru o interierju, o tem, kaj mi je pomembno, kakšen mora biti po mojem mnenju prostor, kako začeti s prvo idejo in kako končati projekt.
Ko sem jo s svojim razmišljanjem prepričal, mi je zaupala, da ima v lasti manjši prostor, s katerim si želi uresničiti svoje sanje – odpreti svoj vinski bar. Brut je bil v fazi gradnje, dlje pa niso znali, saj jim je manjkala rdeča nit. Spomnim se, da sva v poznih nočnih urah odšla v prostor, zatem pa so ideje enostavno pričele »padati«: kaj je pomembno, katere barve so pomembne, kam mora postaviti vina, da bodo najbolj vidna, ipd. Izbirala sva materiale, ki so bili navdihnjeni v vinu, zato zdaj visijo čez dve nadstropji bordo rdeče zavese, ideja za izbiro stolov je prišla iz okroglih lesenih sodov ... Kmalu zatem sem bil »noter« in z največjim veseljem sem izziv sprejel. Čeprav je razdalja med Berlinom in Prago kar 350 km, sem ugotovil, da lahko notranji oblikovalec pusti svoje pečate tudi zunaj meja, kjer ima bazo.
