Album Dvigni krila je napovedala prva uspešnica Stara dobra, ampak tudi preostale pesmi dokazujejo, da se je Jan razvil v vrhunskega pop ustvarjalca. Zato ne dvomimo: album bo zagotovo velik uspeh, tudi zato, ker Jan pri ustvarjanju ni sklepal kompromisov, temveč je – kot nam je zaupal v pogovoru – pesmi pilil, dokler resnično ni bil povsem zadovoljen.
Kakšen je občutek ob izidu novega albuma?
Hecno je bilo, ko mi je pred nekaj dnevi Menart (Boštjan, Janov založnik, poslovni partner in prijatelj, op. p.) prinesel albume … Ko sva malo kasneje govorila z mamo, sem ji šele na koncu pogovora omenil, da sem dobil nov album. Pred leti je bilo vznemirjenje veliko – že mesec prej in mesec dni kasneje! Takrat bi mamo poklical samo zaradi albuma in se mi ne bi moglo pripetiti, da bi skoraj pozabil na to … To je moj trinajsti album in sem ga zelo vesel, ni pa več tistega občutka, kot je bil, ko sem prvič vzel v roke svojo ploščo. Še vedno pa je prisoten strah, če bo poslušalcem všeč, saj to izhaja iz spoštovanja do publike. Ko sem dal ven prvo pesem Stara dobra, me je bilo prav tako strah, če bo ljudem všeč, potem pa sem se potolažil, ker je bil odziv dober. Lagal bi, če bi rekel, da živim v balonu, kjer je samoumevno, da bo vse uspelo, in po svoje sem vesel, da je temu tako. To je pogoj, da se lahko razvijam kot glasbenik. Vsi poznamo veliko zgodb, ko se je balon prehitro napihnil in potem počil …
Kaj pa vraževernost, glede na to, da je to 13. album?
Ob tem se najprej spomnim, da so se tudi moje ocene gibale med enkami in trojkami. (smeh) V šoli res nisem bil najbolj priden, le pri kitari so bile ocene odlične. Še danes živim tako, da se potrudim le tam, kjer me nekaj pritegne. Tako imam doma na primer nered, ko pa delam glasbo, ovitke, koncerte …, sem zelo pedanten.
Pri vas je od začetka kariere pa do zdaj opaziti res izjemen napredek. Za vas je torej enostavno: če ste slabe volje, si samo zavrtite prvi in zdaj novi album, pa se lahko potolažite, ko vidite, kako neznansko ste napredovali, kako ste se izboljšali ne le kot vokalist, glasbenik, aranžer, temveč tudi kot tekstopisec …
Pa saj tudi vi lahko opazite svoj napredek pri člankih. Tudi tale natakar je morda še malo bolj lesen, čez tri leta bo pa super … Res pa je, da imam jaz svoje pesmi posnete, zato jih lažje primerjam. Pa vendar tega ne počnem, saj nerad poslušam celo svoje aktualne albume. Novega bom poslušal morda še enkrat, potem pa sem za nekaj let z njim zaključil. V nasprotnem primeru bi le še iskal napake in si s tem uničil dober občutek ob končanem izdelku, kot ga imam zdaj.
Ali to pomeni, da do zdaj še niste odkrili nobene napake?
Napak res ne, je pa negotovost, ko se sprašujem, ali je to res dovolj dober album.
Kdo so bili tokrat vaši sodelavci?
Predprodukcijo sem naredil sam doma v Strunjanu. Kitare sem posnel sam, solo kitare je zaigral Coto, žive inštrumente smo posneli v studiu pri Martinu Štiberniku, kjer se je vse tudi zmontiralo. Kako smo se trudili pri zvoku, govori podatek, da sem naredil kar osem masteringov, da sem bil končno zadovoljen. Morda je tak »pacient«, da se toliko posveča zvoku, ki ga večina poslušalcev niti ne zmore razlikovati, le še Loša … Album je avtorski, na njem pa imam tudi priredbo pesmi Ko mene več ne bo, saj sem kar malo ljubosumen, da to ni moja pesem. To je pesem Draga Misleja - Mefa in Saša Fajona, ki sem jo želel prirediti v povsem drugi preobleki, kot je bila verzija Slavka Ivančiča. Mef in Fajon sta bila presrečna, ko sta slišala mojo priredbo, kar mi veliko pomeni. Pri albumu je tako sodeloval Sašo, saj sem želel, da prav on odigra klavir, ker je to njegova pesem. Martin Štibernik je moj koproducent, ker pa ima zdaj veliko dela s svojim projektom, sem prenovil skupino, ki me bo spremljala na turneji. Zdaj imam tako dva klaviaturista, pa kitarista, ki se je učil pri kitaristu Erosa Ramazzottija v Milanu … Na vajah so igrali s tako energijo, kot bi komaj čakali turnejo. V ekipi so tudi legende, kot so Coto, Dagi in Roman, torej ljudje, ki bi lahko to jemali kot samo še eno turnejo od neštetih, na katerih so bili, vendar so resnično povsem zagreti …
Kako pa najdete take zagreteže?
V skupini sem doslej delal menjave iz tehničnih razlogov ali razlogov emocionalne narave, ker nekdo pač ni dihal s skupino. To so lahko super ljudje in glasbeniki, vendar je še stvar energije, ki se je ne da opisati racionalno … Skupina zveni tako dobro, da bi lahko takoj posneli koncert za ploščo. Mislim, da postavljamo zelo visok standard za živo igranje. Vsi se razvijamo in čutimo, da smo vedno boljši. Slovenci se običajno težko družimo z ljudmi, ki so boljši od nas, jaz pa po tem hrepenim, saj me to navda z željo po rasti. Z lahkoto priznam, da je nekdo boljši od mene, ne glede na področje dela. Žal mi je, da danes v pop glasbi mi orjemo ledino in nimamo prave konkurence. Na srečo pa je bilo v preteklosti nekaj izjemnih mož na področju popevke in mnenje teh glasbenikov mi pomeni veliko. Meni vsak komentar, na primer Mojmirja Sepeta, pomeni zelo veliko.
Ne smeva pozabiti, da je pri snemanju albuma sodelovalo še kar nekaj izjemno znanih imen – spremljevalni vokalisti so namreč prav zvezdniški, pa vendar ste njihove vokale v studiu obdelali, tako da niso prav prepoznavni.
Vokale smo tako zmešali, da je nastala določena barva. Mislim, da sem res izbral najboljše pevce, uporabiti pa so morali nekaj tehnik, ki niso tipične za spremljevalne vokale pri nas. Vsi so to vzeli kot izziv. Največji kompliment je bil, ko sta se mi dve odlični vokalistki zahvalili, češ da sta se veliko naučili …
Ali so njihovi honorarji visoki ali si pevci tako prijateljsko pomagate med sabo in kompenzirate?
Honorarji so normalni, saj se mi zdi primerno, da dobijo plačano za svoje delo. Vesel sem že, če je nekdo tak sploh pripravljen peti. To so večinoma solisti, kar pomeni, da imajo spoštovanje do mene, saj jim tega sicer ne bi bilo treba.
Za Staro dobro ste že pripravili remiks. Ali to pomeni, da ste bili kar vnaprej prepričani o uspehu pesmi?
Zdelo se mi je, da bi bilo dobro imeti pripravljeno pesem za prostore, kjer se vrti bolj klubska glasba in se ljudje zabavajo na radijske uspešnice.
...
Celoten interviju z Janom Plestenjakom si preberite v današnji izdaji časnika Svet24!
