Novice Svet24

V glavni vlogi Mileta blesti Marko Miladinović – za prijatelje seveda prav tako Mile. Film je imel premiero na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, kjer je doživel ovacije – tudi zaradi Miletovih izvrstnih "štosov".

Ali se počutite po slovesni premieri filma Šiška Deluxe kaj zvezdniško?
Zvezdniški trenutek se bo zgodil šele, ko bo prišel film v kinematografe. Zvezdniški trenutek, če temu lahko tako sploh rečem, se je zgodil v krogu mojih prijateljev in sodelavcev pri filmu. Naprej malo suho grlo, nato “odrešitev”, saj so film sprejeli dobro. Mogoče mi je malo žal, da je sam dogodek preveč zgolj ljubljanski. Je pa definitivno dober žur. Ampak ja. Občutki so fini.

Ali se radi gledate na velikem platnu?
Niti ne, čeprav moram priznati, da se vedno raje gledam. Se mi zdi, da se nekako lažje sprejemam. Nihče ne mara gledati sebe na televiziji ali poslušati svojega glasu. Morda posplošujem, vendar mi veliko kolegov pravi, da se neradi gledajo. Pri meni je s staranjem to, izgleda, lažje. Ko sem vodil oddajo Ustreli, je nisem mogel gledati, če sem bil sam doma, če pa je bil kdo pri meni, smo se zabavali in je bilo super.

Promo foto

Torej igrate sami sebe?
Morda, morda pa tudi ne. Sam ne živim s starši, ker sem si vedno želel biti samostojen, za moj lik v filmu pa res težko rečeš, da je samostojen.

Pri filmu je zanimivo to, da nihče od vas, glavnih junakov, ni doma iz Šiške. Ali vam bodo to Šiškarji zamerili?
Mislim, da to sploh ni pomembno, ampak je pomembna zgodba. Mi smo dobesedno interpreti Šiškarjev. No, nekih namišljenih Šiškarjev.

Ali je za vas igranje torej še vedno konjiček?
Rambo Amadeus je nekoč nekje izjavil, da je snemanje najboljše »zezanje«. Sam proces nastanka filma je fantastičen. Deluješ v precej hermetični skupini ljudi, ki jih vidiš vsak dan, druženje z njimi je enkratno, ker veš, da ustvarjaš nekaj dobrega, nekaj velikega. Občutek imaš, da se ustvarja prihodnost. Težko bi rekel, da je igranje moj konjiček, ker me povabijo k sodelovanju le sem in tja. Deset let sem sicer igral v Grapefruitu, vendar ni šlo naprej, ker smo bili amaterji, ker je bil to konjiček. Ko smo se začeli profesionalizirati vsak v svojo smer, ni šlo več, saj smo imeli preveč obveznosti. So me pa tam določeni ljudje spoznali in me povabili k snemanju nekaj oglasov in kasneje filmov. To je moj, če prav vem, četrti film.

To je še vedno več, kot ima vlog v filmih povprečen slovenski igralec. Ali so kaj nevoščljivi?
Težko bi rekel. Morda za zaprtimi stenami govorijo, da to ni dobro za stroko, vendar zares nisem dobil takega občutka, morda celo nasprotno. Večkrat se pogovarjam s profesionalci, ki so navdušeni nad našim stilom, ki v resnici sploh ni stil. Pri nas igre skoraj ni …