Člani zasedbe z vodjo Markom Bohom na čelu so ob izidu drugega albuma odgovorili na nekaj naših vprašanj.
Kako je nastala skupina?
Marku se je utrnilo nekaj zanimivih skladb in povezal sem se s Klemnom, svojim starim prijateljem saksofonistom, basistom, skladateljem in aranžerjem. Sestavila sta trio – skupaj z bobnarjem Juretom Rozmanom. Začele so deževati nove skladbe in skupini, ki si je kmalu po nastanku nadela ime po najnižji temperaturi v vesolju, se je ob snemanju prve plošče pridružil kitarist in skladatelj Gašper Kržmanc. Pozneje, po izdaji drugega CD, je Jureta zamenjal Gašperjev brat Miha.
Kako ste izbirali skladbe za album?
Skladbe so bile večinoma napisane v okviru Markove ideje, da bi skupina ustvarila gledališko predstavo. Levak na luni je bila sprva lingvistična domislica, vendar se je kaj kmalu vklopila v fabulo. Na CD so tudi tri skladbe s prvega albuma, saj so izvrstno dopolnile zgodbo, pa tudi prirejene so precej drugače kot prej. Dve sta se spremenili v duet, ena pa v »Hawaiian reggae«. V vseh treh tvorno sodeluje Aleksandra Ilijevski, ki je v tem projektu formalno gostja, neformalno pa članica skupine, pravzaprav »prekarna sodelavka«.
Zakaj ste za sodelovanje izbrali prav Aleksandro?
Ker je prijazna, lepa, potrpežljiva, duhovita, se rada smeji, ima smisel za igro, predvsem pa zato, ker ima lep, žameten glas.
Ste posebej zanjo pisali pesmi?
Nekatere da, druge pa so nastale že pred odločitvijo o predstavi.
Kako oblikujete aranžmaje?
Včasih jih aranžer napiše doma, velikokrat pa nastanejo ali se spremenijo, če hočete, dodelajo spontano na vajah. Nekateri so nastali celo na snemanju, v izjemnih primerih pa tudi na odru.
Kdo daje ideje, o čem naj bi govorila besedila?
To je Marko, vendar se v njegove ustvarjalne blodnje in končnico ustvarjanja besedil vmeša tudi Klemen, največkrat kot kritičen glas razuma.
Ali besedila kaj popravljate ali ste takoj zadovoljni z njimi? Nekatera mi namreč zvenijo precej trdo ...
Teksti se seveda popravljajo, vendar so nekateri tudi plod trenutnega močnega navdiha in so nastali zelo na hitro. Radi imamo trde, neobrušene stvari, vendar pa nikoli ne delamo napak, ki bi maličile slovenski jezik, kot je na primer v slo popu pogosta napačna uporaba tožilnika pri nikalni strukturi, a la »delava, kar se ne sme«. Nekateri naši teksti so morda trdi, nikakor pa niso okorni.
Ste zadovoljni s prostorom, ki vam ga namenjajo mediji?
Menimo, da ga je dosti premalo, morda zato, ker imamo neko identiteto, ki se ne vklaplja v tipično pop-rock podobo, ki zagotavlja instant priljubljenost. Novinarke in novinarji nas ne morejo tako preprosto vtakniti v žanrski predalček. Morda pa tudi zaradi tveganja, da se bodo slovenski konzumenti medijskega štofa počutili nelagodno, češ, kaj sploh hočejo ti čudaki. Obstajajo tudi pomisleki, da smo preveč intelektualistični, kar odločno zavračamo. Še ena zadeva je. Ko se skladbe predvajajo na radiu, poslušalci ne vedo, za katero skupino gre, če ta ni že uveljavljena. Na slovenskih radiih se avtorji izvajalci večinoma ne napovedujejo, kar je precej neugodno za neuveljavljene izvajalce.
Koliko pa je v Sloveniji priložnosti za nastope?
Čeprav dosti ustvarjalcev jamra, da jih je mnogo premalo, menimo, da to ni res. Težava pa je, da nastope dobijo večinoma že uveljavljene skupine in »zvezde«, saj na ta način za prireditelja obstaja manjše tveganje, da bo publika nezainteresirana in zmedena, ker tisto, kar slišijo, ni domače njihovim ušesom. Tako so koncertna vrata zaprta za mnogo zanimivih skupin z drugačnim, svežim pristopom.
