Letos praznujete 30 let samostojne kariere in dovolite mi, da pripomnim, da ste še vedno videti enako kot pred 15 leti. Včasih je šlo za seks, droge in rokenrol, pa danes?
Trideset let samostojne kariere – pred tem sem 6 let igral še s skupino Riblja Čorba – je izvrstna priložnost, da to primerno proslavimo. Seveda obstaja razlika med tem, kako smo ta posel dojemali včasih in kako ga vidimo danes. Ko si mlad, imaš več energije in manj izkušenj. Ko si star, imaš manj energije in več izkušenj. Tako da drugače kombiniraš in se vlečeš ven z enim ali drugim. Sam danes predvsem bolj pazim, kako razporedim energijo. Moram pa priznati, da sem zelo zadovoljen, ponosen in srečen, da smo danes na odru 4 originalni člani zasedbe, torej je bilo v 30 letih malo zamenjav.
Hvaležen je, da lahko v življenju počne to kar ima najraje, in da mu ni treba voziti avta. V dobro vseh pešcev, nam razloži skozi smeh, ko se srečamo v Ljubljani, kjer bo skupaj s svojo skupino Bajaga & Instruktori junija proslavil 30. obletnico samostojne kariere.
Ste še vedno prijatelji, tako kot na začetku?
Seveda! Še bolj kot na začetku, saj smo skupaj prepotovali cel svet. Igrali smo na vseh kontinentih, razen v Južni Ameriki. Ko smo recimo igrali v Kazahstanu, kamor nas je povabilo hrvaško podjetje, ki ima tam podružnico, smo imeli po nastopu še 4 dni časa in uredili so nam, da smo igrali v enem od klubov v nekdanji prestolnici Alma Ata. Najprej smo bili začudeni, zakaj so želeli, da igramo za ljudi, ki nas ne poznajo, nato smo se nasmejali, ker so nas promovirali kot evropski rokovski bend, ki igra v živo. Menda je bilo to nekaj, kar je tam delovalo. (smeh) Seveda, bili smo eksotika! Takih in podobnih zgodb je ogromno. Imamo srečo, da veliko Srbov živi v tujini, tako se bomo tudi letos spet podali na turnejo po Ameriki in Kanadi.
Kaj lahko pričakujemo od koncerta?
Glede na to, da praznujemo 30 let obstoja, bomo igrali uspešnice iz vsakega obdobja. Veliko bo gostov, ki jih še ne morem razkriti, so presenečenje. Za nekatere pa še ne vemo, ali bodo uspeli priti, zaradi poplav …
Kako ste vi doživljali poplave?
Grozno je, kar se je zgodilo. Obrenovac je blizu, kar nekaj mojih prijateljev je od tam. Ne glede na vse sem vesel vsaj za to, da se je med ljudmi pokazala solidarnost. Prvi dan poplav v Srbiji so se na prizadetih področjih najprej pojavili Slovenci s črpalkami, ki so bile zelo pomembne pri zavarovanju termoelektrarne. Hvaležen sem vsem ljudem, ki so pomagali. Mislim, da smo se prebivalci držav nekdanje Jugoslavije odzvali bolje, kot so vsi pričakovali. Pokazali smo, da nismo brez čustev in da nam ni vseeno. Kar pomeni, da je na Balkanu veliko dobrih ljudi, ki prej niso imeli priložnosti, da bi pokazali svoj pravi obraz. Sam nad tem nisem bil presenečen, saj kar naprej igramo po celi nekdanji Jugoslaviji in vem, da so ljudje v večini dobri.
Jugoslovansko občinstvo ste osvojili že kot 17-letnik. Večina glasbenikov, ki uspejo tako mladi, se slej ko prej izgubi. Kako je vam uspelo, da niste zašli s poti?
Že kot otrok sem vedel, kaj želim početi – želel sem si kariere v glasbi. Ko mi je uspelo priti v Ribljo Čorbo, sem preživel čudovitih šest let, poleg tega sem se naučil, kako deluje glasbeni posel, kar mi je prišlo prav, ko sem šel na samostojno pot. Imel sem srečo, da mi je uspelo tudi samemu. Če dobiš priložnost, da lahko v življenju počneš to, kar imaš najraje, je ne smeš izpustiti iz rok. Verjetno bi pel in pisal pesmi, tudi če to ne bi bil moj poklic, a je vseeno lepše, če lahko svoje delo deliš z drugimi.
Ste pristaš dolgih prog – 30 let v isti skupini, skoraj enako obdobje ste srečni z ženo Emilijo. Precej netipično za rokovskega glasbenika, se vam ne zdi?
(smeh) Lahko bi rekel, da sem pogumen. Po eni strani sem tak človek, da na vse, kar počnem, poskušam gledati z dolgoročnega vidika, nekaj pa ima pri tem zagotovo tudi usoda. Sicer pa sem prepričan, da če je nekaj dobro, ni razloga, da bi to menjal. Pa če gre za glasbeno skupino ali za zakon. (smeh)
Očitno ostajate zvesti svojim prvotnim odločitvam. Ali je to razlog, da še vedno nimate vozniškega izpita? (smeh)
(smeh) Res je, nimam ga in nikoli ga nisem šel delat. Kot 17-letnik sem se ogromno prevozil z Ribljo Čorbo, imeli smo več kot 100 koncertov letno, zato nisem imel časa za opravljanje vozniškega dovoljenja. V resnici tudi nisem imel volje, poleg tega pa sem veliko pesmi napisal ravno med vožnjo. Če bi dobil vozniški izpit, bi bilo manj pesmi in verjetno več ranjenih pešcev (smeh). Zato je predvsem zanje bolje, da nikoli ne sedem za volan. Poleg tega uživam, ko se lahko naslajam nad javnostjo, ki se zgraža zaradi znanih ljudi, ki jih pijane ulovijo za volanom. Takrat se vedno pošalim na njihov račun v slogu: »Prav je, da vas ulovijo, ko vozite pijani! Kako si to dovolite? Jaz še trezen ne sedem za volan.« (smeh)
