Uroš Slak in sin Aljaž sta njen največji navdih, njuna ljubezen jo vsak dan znova osrečuje in daje smisel njenemu obstoju. Našla je mir v sebi in se s tem rešila večne dirke za časom. Ta pozitivna in predvsem iskrena naravnanost do same sebe jo je obvarovala še ene težke bitke, ki jo bijejo njene vrstnice – bitke z leti. Konec tedna bo ponosno dopolnila 40 let, brez pomislekov, da se bo ob vstopu v novo desetletje življenja kaj korenito spremenilo. Predvsem je neobremenjena z neizogibnim in povsem biološkim procesom staranja, ki ga zaradi dobrih genov pri priljubljeni voditeljici informativnega programa še ne opazimo. Rada je urejena in v dobri družbi, ki jo hitro okuži s svojim nalezljivim smehom.
Najprej čestitke za vaš osebni praznik! Ženske so sicer občutljive, kadar se dotaknemo teme staranja; kako pa se vi spoprijemate z neusmiljenim tokom časa?
Predvsem se s tem ne obremenjujem. Če bi se, vprašanje, kaj bi bilo. (smeh) Skušam živeti ravno tako, kot si želim, morda dandanes še bistveno bolj suvereno. Z leti pridobiš samozavest, veš, kaj hočeš v življenju, in si narediš pot takšno, kot ti ustreza. Vesela sem, da živim v okolju, kjer nihče nima občutka, koliko je kdo drug star. Imamo podobne življenjske poglede, najsi bo kdo star 20, 40 ali 50 let. Predvsem je treba uživati in ne ves čas razmišljati, kaj bo jutri.
V družbi ste priljubljeni prav zaradi svojega odprtega duha in spontanosti. Kaj vas dela tako mladostno, simpatično, privlačno?
Uauuu, hvala lepa za tole, zdaj sem pa brez besed. (smeh) No, nisem, ker pravzaprav nikoli nisem. Rada veliko govorim, uživam v družbi, družim se z lepimi in energičnimi ljudmi in redko mi je dolgčas. Aleluja za poklic, v katerem sem. Ves čas se kaj dogaja. V redakciji delaš z mladimi in pozitivnimi ljudmi in potem pozabiš, da si malo starejši. Živiš življenje mlajših ljudi in se deloma nalezeš tudi njihovega razmišljanja. Prav luštno in poživljajoče je.
Televiziji ste posvetili skoraj polovico svojega življenja. Si znate predstavljati, kako bi bilo brez kamer, studia, novic?
Priznam, danes malce težje. Ves tale adrenalin, oddaje v živo – zleze ti pod kožo. So kot droga, ki se je težko odvadiš. Televizija je fenomen. Ko misliš, da si že marsikaj doživel, te kaj novega preseneti, navduši, požene kri po žilah. Niti en sam dan ni enak drugemu. In to dela televizijo živo. Mene pa tudi.
Zagotovo ste kdaj pomislili na to, kaj bi bilo, če v vašem vsakdanu ne bi bilo televizije?
Težko vprašanje. Nedvomno bi se bolj dolgočasila. Morda bi živela kje drugje, se ukvarjala z odnosi z javnostjo, morda bi imela kmetijo, ker si jo Aljaž tako vneto želi. (smeh) Vsekakor bi se kaj našlo, ampak mi je všeč, da delam tam, kjer delam. Vsak dan znova sem hvaležna.
Lahko bi se pohvalili s srečnim in uspešnim zakonom, pa tudi o tem modro molčite. Raje uživate v njem, kot da bi se hvalisali. Kako vama z Urošem uspeva, da se ne naveličava drug drugega?
Oba sva bila leta in leta v medijih, 15 let sva celo delala skupaj in natanko veva, kako stvari delujejo. Temu se prilagodiva. Oba imava rada podobne stvari: morje, odlične filme, izlete z Aljažem, razvajanja, potovanja ... Pri tem pa naju še vedno druži tudi veselje do medijev, novic. Kolikokrat se ob kavi pogovarjava, kako bi lahko pokrili neki dogodek; potem primerjava poglede in je prav zabavno. Aljaž pa posluša in se skuša vključiti. Izjemno, res.
Je ključ vajine ljubezni v puščanju svobode drug drugemu?
Deloma zagotovo. Že tako dolgo sva skupaj, da brez tega ne gre.
Svojo zasebnost spretno skrivate pred javnostjo, s tem pa ste postali še zanimivejši. No, mi ne bomo stikali po vaši intimi, bi bili pa zelo hvaležni vsaj za kakšen drobec iz vašega družinskega vsakdana. Denimo o tem, ali imata z Urošem doma razdeljene vloge.
Pravzaprav ne. Aljaž si na primer želi, da mu jaz preberem pravljico, Uroš ga pelje v šolo, jaz prej oblečem. Če nam uspe, prej spijemo kavo, Aljaž »porazmišlja«, poje zajtrk in potem gremo vsak svojo pot. Včasih vloge zamenjamo. Ni pravil, ker smo spontani. Če imam jaz večerno oddajo, ima taktirko zvečer Uroš.
Ni skrivnost, da večina žensk doživi največjo notranjo preobrazbo po rojstvu otroka. Kako zelo pa je vas spremenil sin Aljaž?
Z njim sem odrasla, morda postala za delček odgovornejša; delam vse, da bi zrasel v poštenega in dobrega fanta, ki bi verjel vase in vedel, kaj hoče, ter to tudi dosegel. Pa ne gre za ocene v šoli ali za to, kaj bi od posameznika želel sistem ... tudi če ne bo povsem ujetnik tega sistema, ki ljudi oblikuje po enaki meri, ker so ljudje potem pač ubogljivi – še toliko bolje. Samo da bo izpolnjen. V vsem, kar bo sam želel.
Oba z Urošem se zdita dovolj stroga in sproščena hkrati, da težko ugotovimo, kateri od vaju je popustljivejši. Kako je s tem pri Aljažu, koga laže ovija okoli prsta?
Sin se vedno močno naveže na mamo, tako da je to strogost nekoliko teže vzdrževati, zato sem morda jaz malce bolj popustljiva. Z Urošem skušava imeti enaka merila, čeprav je včasih težko. Bojan Traven je nekoč dobro rekel: Otrok ima 24 ur časa, da razmišlja, kako te bo prinesel okrog, in potem to izpelje. Pametni otroci, ki veliko razmišljajo, so vedno korak pred tabo. In ja, res veliko tečemo. (smeh)
Za konec nas popeljite še v svoj najlepši otroški spomin.
V veliki družini jih je precej, v ospredju so tisti s počitnic. Je pa res, da je to že tako daleč v preteklosti, da bi morala pogledati kakšen album, da bi čas zavrtela nazaj. Ampak v tem intervjuju sem že precej povedala. Morda naslednjič! (Takole ljubko pripomni in zapolni prostor s svojim značilnim smehom, ki ga v trenutku prezrcali na sogovornikov obraz.)
