Pa tega ne sklepam samo po tem, da moški še vedno lažejo navzgor (da bi bili večji frajerji?!), ženske pa navzdol (da ne bi bile večje »frajerke« ali zaradi česa drugega?!). Sklepam tudi po tem, da bi številni moški še vedno radi od svojih žensk slišali odgovor na vprašanje, s koliko moškimi so spale, že bolj na začetku razmerja, v obdobju največje zaljubljenosti, ki jo spremlja največje ljubosumje. Ker ostajajo neracionalno ljubosumni na predhodnike.
Bolj racionalne ženske veliko manj zanima, kaj, kako in s kolikimi so spali, če so z njimi zadovoljne v postelji. Prej, če so nezadovoljne. Pri moških je prav nasprotno: bolj zadovoljni, ko so z njimi v postelji, bolj jih muči vprašanje, koliko jih je bilo pred njimi. In radi narobe sklepajo: boljše ko so, več so jih imele. Kako zelo po moško! Večja verjetnost je, da so imele enega zelo zelo dobrega ljubimca, s katerim so zelo veliko seksale, vendar tega nikar ne povejte moškim, ker si bodo še bolj belili glavo z vprašanjem, ali je bil boljši od njih. Nekateri moški si, ko mislijo resno z razmerjem, še vedno želijo nekaj, česar ni: v postelji fantastične ženske s čim manj seksualne kilometrine. Ker devic, ko se hočejo ustaliti, ni več na dosegu njihovih najboljših prijateljčkov.
Da je še vedno pomembno spanje z nekdanjimi, sklepam tudi po tem, da še vedno kar naprej raziskujejo vprašanje, koliko jih je bilo. Na Otoku so spet izvedli anketo s tem vprašanjem. In ugotovili, da je skupno povprečno število ... deset. Veliko? Malo? Preveč? Premalo? Kako jim gre v primerjavi z vami? Petina žensk je obenem priznala, da je v preteklosti lagala o številu moških, s katerimi je spala. Niti ena navzgor. Raziskava je tudi pokazala, da Otočani in Otočanke na seks pomislijo v povprečju osemkrat na dan, moški 38 odstotkov večkrat kot ženske, kar pomeni, da se – juhuhu! – razlika zmanjšuje.
A ker nam gre tokrat za število nekdanjih: skrbi me prihodnost dvajsetletne študentke Eline Desaine, ki so jo okronali za največjo potrebnico med britanskimi študenti. Poleg krone je dobila 500 funtov, enoletno zalogo kondomov in zalogo alkoholnih pijač. S čim si je vse to prislužila? Z javnim priznanjem, da spi s tremi moškimi na teden. Ko se je Elina prijavila kot kandidatka, je napisala, da kakšen večer spi tudi z dvema moškima.
Izbor največje potrebnice je organiziral študentski spletni portal, ki se ponuja kot posrednik za študente, ki si želijo neobveznih seks zmenkov kateri koli dan v tednu. Elina, ki se razglaša za sodobno seksualno samozavestno feministko, pravi, da je študij triletna priložnost za to, da se zdivjaš, preden se ustališ, in da tri leta vse prehitro minejo. Pa sem mislil, da je univerza namenjena študiju (ne samo »anatomije«).
Na kaj sem pomislil, ko sem bral o njej? Na to, da njeni starši in širša družina kljub kroni ne bodo ravno ponosni nanjo in da bodo deležni najmanj nevsakdanjih pogledov sosedov, prijateljev in znancev. Pa na to, da utegne punca imeti težave pri iskanju službe, ki ne bo vezana na njeno potrebnost, ker danes vsakogar poguglajo in jih raziščejo na socialnih omrežjih in povsod, kjer lahko kaj izvejo o njih. Elina upa, da jo bodo imeli potencialni delodajalci za nadpovprečno samozavestno mlado žensko. Dvomim.
Pomislil sem tudi na to, da utegne imeti problem z ustalitvijo ob enem moškem, ker je javno razgalila svoj seks apetit po številnih moških. Potem sem se zamislil nad tem, ali bi na vse to pomislil, če bi okronali največjega potrebneža med študenti. Seveda ne bi. Očitno še vedno nismo enakopravni, kadar gre za številko nekdanjih in seksualnost. Moški so še vedno frajerji, višje ko je, ženske pa nekaj čisto drugega. Moški se lahko hvalijo s hiperseksualnostjo, ženske bolje, da se ne.
