Bolezen ga je ustavila!

Bil je velik ljubitelj dobre hrane in pijače, rad je hodil po gostilnah in večkrat pogledal pregloboko v kozarec, dokler ga ni izdalo srce.

Skupina The Drinkers letos praznuje dvajseto obletnico obstoja. Ob tej priložnosti se je njihov pevec Koli razpisal posebej za Svet24.

Mnogi so prepričani, da nas člane skupine druži ljubezen ali celo potreba po opojnih substancah. Do neke mere imajo prav. Večina naših članov se ne brani tu pa tam razveseliti ob kozarčku, ni pa to pravilo, niti ni popivanje viza za vstop v ložo, imenovano The Drinkers. Predvsem nas druži ljubezen do glasbe, do ustvarjanja in seveda do nastopanja za ljudi, ki so pripravljeni na žur brez meja in zadržkov.

Seveda ljudje povezujejo ime skupine z razvadami članov in to mišljenje se je tako zakoreninilo v javnosti, da je vse, kar je v vezi s šankom, postalo nekako naš zaščitni znak.

Leta 1993, ko sva s kitaristom Robertom Likarjem ustanovila skupino na njegov predlog, smo si kaj hitro nadeli takšno ime, saj smo o imenu razmišljali v lokalu in ker mi je bil šank najbolj blizu in najbolj na očeh, sem si izmislil ime pivci. Ker pa je bil že takrat nekakšen trend, da so si tudi slovenske skupine dajale tuja imena, smo se odločili za ime, ki se nas drži že 20 let in se nas bo nedvomno do konca obstoja te že kar legendarne skupine.

Bend je nastal le za en nastop, a usoda je hotela drugače in The Drinkers letos praznujejo že 20. rojstni dan.

Hoteli smo le en nastop

Namen našega banda je bil v začetku le en nastop na festivalu Zarjavele trobente, ki se je junija tistega leta odvijal v Litiji, a že na prvih vajah je bilo videti, da bo morda iz tega nastalo nekaj bolj resnega, saj smo kaj hitro začeli z ustvarjanjem svojih avtorskih komadov.

Mislim, da nas je poleg ljubezni do glasbe povezovalo predvsem to, da smo se vsi radi zabavali, da nam je bil všeč (ali pa smo si nekako želeli) način življenja, ki je povezano z javnim nastopanjem, z zabavanjem ljudi in z vsem, kar spada k nekem kolikor toliko uspešnem bandu.

»20. obletnico bomo obeležili s koncerti. Prvi bo že ta petek v ljubljanski Cvetličarni.«

Alkohol nam je v krvi

Nikdar nisem razmišljal o tem, zakaj je bila rdeča nit besedil v naših pesmih v glavnem vezana na alkohol, popivanje in na pozitivne ter negativne posledice takšnega početja.

Morda zato, ker je to v tej mali podalpski deželici kar nekako stvar folklore in smo po večini prihajali iz sredin, ki jim opojne substance niso bile tuje. Morda pa le zato, ker smo želeli pisati besedila, kakršnih še do tedaj ni bilo, vsaj ne v takšni direktni obliki, kot so naša.

Članov se je v naši skupini zamenjalo kar nekaj in vsak je po svoje prinesel v band stil naše glasbe nekaj novega, dal delček sebe v naše delo.

Že od samega začetka, od naših prvih bolj resnih nastopov in snemanja prve plošče Lepi in trezni, je bilo očitno videti, v katero smer bo šel stil glasbe skupine, ki smo ga sami krstili za drink'n'roll in s tem postali prva slovenska skupina, ki si je izmislila novo, čisto svojo zvrst glasbe.

Skoraj vsaka dolgoletna vez se skrha in tudi naša se je, pravi Koli, ki se je po letih odsotnosti vrnil v matično gnezdo.

Zamenjalo se je kar nekaj članov

Kot sem že omenil, se je v skupini zamenjalo kar nekaj članov in ker sem se v nekem obdobju kar dosti resno ukvarjal s konzumiranjem opojnih substanc, ki so mi malo načele možganske centre za dolgoročni spomin in se zaradi tega ne spomnim prav dobro datumov, bom vse člane našega banda naštel kar tukaj. Upam, da ne bom koga pozabil.

Robert Likar - Litr, Miro Medvešek-Medo, Evgen Malis - Šuni, Andrej Žibert - Pancer, Miro Mutvar-Muti, Longi, Damjan Brezovec - Brezovc, Primož Trebec - Šegrt, Roman Milavec - Macho, Matjaž Živkovič - Maki, Simon Kavšek - Koza, Klemen Markelj - T tenk in pa seveda moja malenkost Sandi Kolenc - Koli.

Kar nekako se je poklopilo, da je vsak prišel v band ravno pravi čas in dal našemu delu svoj pečat. Seveda pa je tudi marsikdo ravno pravi čas odšel iz takšnega ali drugačnega razloga in v skupini pustil prazno mesto za nove moči.

Ko je Koli za nekaj časa zapustil skupino, ga je nadomestil pevec Maki.

Sprememba čez noč

No, po prvem letu nastopanja in po prvih studijskih posnetkih se nam je kaj kmalu pridružil Miro in takrat je v bandu nekako zapihal nov veter. Zdi se mi, da smo čez noč postali bolj resna skupina, vsaj v smislu bolj profesionalnega odnosa do dela, do medijev in pa tudi do organizacije nastopov ter vsega, kar spada zraven. Postal je neke vrste gonilna sila skupine in v trenutkih, ko smo morda ostali malo popustili, je bil Miro vedno pripravljen zgrabiti vajeti in dostikrat postoriti tudi stvari, ki niso bile v njegovem opisu del in nalog. Skupina je hitro pridobivala prve simpatizerje in na vidiku so bili tudi prvi hiti.

Skrivna vez s Simono Weiss

Ker mi je bila Simona Weiss od nekdaj zelo všeč, sem si na neki prireditvi zaželel fotografirati z njo, kar pa njenem možu Goranu Šarcu ni bilo ravno po godu in je hotel za eno fotografijo 100 takratnih nemških mark. Seveda mu tega nisem hotel plačati, a Simona se je kljub temu slikala z menoj, čeprav je s tem kljubovala svojemu, včasih verjetno strogemu možu. Mislim, da se je med nama takrat ustvarila neka skrivna vez, saj sem še tisti večer, ko sem prišel domov, napisal pesem Simona. Ko sta Simona in Goran slišala posnetek tega komada, se je začelo sodelovanje skupine The Drinkers in njune založbe Megaton, pri kateri smo izdali večji del naših albumov in posnetkov.

Šli smo v vsako slovensko vas

Takšnih in drugačnih zgodb, ki so bolj ali manj naključno vplivale na razvoj naše skupine, je veliko in ne bom vseh omenjal. Nastopali smo po vsej Sloveniji in imeli smo svoj slogan, The Drinkers v vsako slovensko vas. Tako je tudi bilo. Igrali smo povsod, za vsakogar in nismo veliko izbirali publike. Veseli smo bili vsakega povabila na nastope, saj je bil naš moto zabavati ljudi in se seveda ob tem zabavali tudi sami. Med nastopi, ki jih je bilo v vsem času obstoja skupine ogromno, smo uspeli tudi posneti nekaj albumov. Prvi, Lepi in Trezni, je še danes za nekatere poznavalce našega banda najboljši. Sam bi rekel, da ima vsaka naša plošča nek svoj čar in ni najboljše ali najslabše. Naprej so sledile plošče: Žeja, Pivolucija, singel album Ko to tamo peva, Zadnja večerja, Prohibicija, The best od, Hajdi …

Po težki operaciji spet na odru

Koli je pred leti zapustil skupino The Drinkers zaradi težke operacije na srcu. Za popolno okrevanje je potreboval veliko miru, zato se je v tem času posvečal predvsem knjigam in diplomiral iz ekonomije. Popolnoma je spremenil življenjski slog, opustil je alkohol, se začel zdravo prehranjevati ter redno gibati. Uspelo mu je izgubiti tudi precej kilogramov, predvsem pa se je vanj naselilo dovolj energije, da se lahko spet posveča svoji največji ljubezni – glasbi. Na ljubljanskem koncertu boste videli, da 'novi' Koli kljub izgubljenim kilogramom in novemu načinu življenja na odru ni nič manj atraktiven kot nekoč. Nasprotno, kar poka od energije!

Izdalo me je zdravje

Kot že omenjeno, nas je družilo veselje do glasbe, do nastopov in pa tudi do prostorov, kjer so točili to in ono. Z leti napornega dela in nedela v skupini me je kar resno izdalo zdravje, na kar se takrat še nisem preveč resno oziral, dokler mi niso dohtarji povedali, da moram na operacijo srca. Ampak kot 'tapravi muskonter', sem se tudi po tem posegu kaj hitro pobral in nadaljeval z delom s fanti, s katerimi smo se družili, ne samo zaradi glasbe, ampak tudi zaradi drugih interesov. Ker pa se nekako praviloma skoraj vsaka dolgoletna vez skrha, smo se leta 2005 tudi The Drinkers razšli, ali bolje, jaz sem se odstranil iz njihovih krogov, fantje pa so nadaljevali z delom v novi postavi.

Vmes se nisem zanimal zanje

Vmesno obdobje šestih let me nekako, moram priznati, ni zanimalo. Verjetno mi je bilo nekje globoko v notranjosti tudi malo žal, da sem storil, kar sem, a kot pravijo, vsaka stvar je za nekaj dobra in očitno nam je ta pavza šestih let dobro dela, saj smo se po tem obdobju združili nazaj v stari zasedbi in z bobnarjem Klemnom Markljem na 'udaraljkah' začeli, ali bolje nadaljevali z delom leta 2011.

Že pri našem prvem ponovnem srečanju sem opazil, da se je v naših glavah marsikaj spremenilo. To niso bili več tisti fantje izpred šestih let, ki jim ali bolje nam je bila neresnost in zabava na prvem mestu. Starejši smo postali in vsak je imel neke svoje življenjske izkušnje, ki so zopet dale pečat na naši glasbi, ki jo ustvarjamo danes in se v marsičem razlikuje od glasbe izpred toliko let.

Ko te nekdo pocuka za rokav

Ker sem se vmes tudi odločil, da se v svojem življenju znebim svoje dolgoletne muze flaše, o kateri sem tako rad pel, se to pozna tudi na besedilih naših novih komadov. Na splošno smo, vsaj jaz tako vidim, dozoreli v band, ki si zasluži še vsaj dvajset let vaše pozornosti in obiskov naših koncertov.

Prepričan sem, da smo Miro Mutvar, Robert Likar, Klemen Markelj, Primož Trebec in moja malenkost Koli pripravljeni za vas in malo tudi zase narediti še veliko teg, kar si vsi želimo, in vas bomo zabavali v našem starem, kot tudi novem stilu še zelo dolgo.

Veste, lep občutek je, ko te nekdo, ki je začel odraščati z našim bandom, na kakem koncertu pocuka za rokav, te vpraša, če se ga še spomniš, obenem pa ti predstavi 'mečkina' v usnjeni jakni, ki stoji zraven njega, kot svojega sina. To so trenutki, ki meni osebno in prepričan sem, da tudi ostalim članom skupine The Drinkers, dajejo nove moči in voljo za še veliko dela in vaše zabave.