Na pogovor z mano je privolila po dolgem prepričevanju, saj svojega družinskega življenja ne želi več javno razgaljati. Za Obraze naj bi na to temo spregovorila zadnjič. Odločila se je, da njena zasebnost ne spada v medije, še naprej pa bo z veseljem odgovarjala na vprašanja o svoji pevski karieri. Kajti na odre se vrača s polnim zagonom in materinstvo je pri tem ne omejuje. Prav nasprotno, pravi. Rebeka je torej po dolgem času spet med nami, v še bolj izpopolnjeni različici, kot smo je bili vajeni.
Fotografije svoje hčerke je v medijih pokazala le enkrat, toda to ne pomeni, da nanjo ni ponosna. »Ona je moj največji uspeh v življenju. Vendar je ne mislim izpostavljati, saj menim, da je Šajana dovolj zaznamovana že s tem, da je moja hči. Nekateri ljudje jo bodo zato gotovo gledali drugače in verjetno se bo našel tudi kdo, ki bo na mojem otroku zdravil svoje komplekse. Rada bi jo čim bolj zaščitila, zato tudi ne bom z njo hodila na razne prireditve in družabne dogodke, ne bom je vključevala v svoje glasbene spote ali jo postavljala pred objektive fotografov.« Čeprav o njej noče razlagati na dolgo in široko, pa ji takrat, kadar beseda nanese nanjo, oči zasijejo.
Hotela sem čutiti, kaj je prestala moja mama
Rebeka o sebi pravi, da je mama, ki ne komplicira. »Nisem komplicirala med nosečnostjo, ne med porodom in tudi ne po njem,« se zasmeji. Delala je skoraj do zadnjega dne, preden je morala odhiteti v porodnišnico. Ni bila le neutrudna, temveč tudi neustrašna. Poroda se ni bala, saj se z njim ni pretirano obremenjevala. Kadar ji je želela kakšna prijateljica opisovati podrobnosti o tem, kako je rojevala, jo je pri priči ustavila. Prisluhnila je le pozitivnim zgodbam in potihoma upala ter globoko v sebi verjela, da bo med tistimi srečnicami, ki imajo precej lahek porod. Da bi si vse skupaj vsaj malce olajšala, se je odločila za akupunkturo, ki je pri nosečnicah čedalje bolj priljubljena. »Seveda sem se zavedala, da ne bo minilo brez bolečine. In priznam, bolelo je kot sam vrag! Toda sad te bolečine je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo. Vsaka, ki je rodila, ve, da porod ni nobena radost, ampak nujno zlo, če si želimo otroka spraviti na svet. Toda splača se potrpeti, ker je na koncu trud več ko poplačan!« Rodila je po naravni poti, brez sredstev proti bolečinam, in sicer zaradi enega samega razloga: »Hotela sem čutiti, kaj je prestala moja mama, ko je rodila mene in mojega brata. Zdaj jo gledam popolnoma drugače in se resnično zavedam, kaj čuti do naju. Materinska ljubezen je nekaj nepredstavljivo močnega. Tega z besedami ni mogoče opisati. Hvaležna sem, da sem v trenutku, ko sem rodila Šajano, to lahko spoznala!« Odkar je sama postala mamica, ji je popolnoma jasno, zakaj starši tu in tam težijo svojim otrokom. »Želijo nam le najboljše in nas obvarovati vsega hudega. Tudi danes, na primer, ko sem se odpravljala v Ljubljano, mi je mama rekla, naj se oblečem, da me ne bo zeblo. Včasih bi ji zabrusila nazaj, da sem stara dvaintrideset let in da bom že sama vedela, kdaj mi bo hladno, tokrat pa sem le modro molčala in ji nato mirno odvrnila, da bom iz omare res vzela kaj toplega.«
Več vas čaka v najnovejši številki revije Obrazi, ki jo že najdete na prodajnih policah!
