Anže, če so sanje vsakega hokejista, da vsaj enkrat osvoji Stanleyjev pokal, kakšne sanje ostanejo po njegovi osvojitvi? Ali morda postane želja po še enem bolj nočna mora kot izziv?
Ne, sploh ne. Mislim, da hočemo vsi športniki, ne le hokejisti, čedalje več pokalov in naslovov prvakov. Tako vedno ostaja dovolj motivacije, da si po enem naslovu želimo osvoji še enega. Pot do naslovov je sicer težka, vendar smo poklicni športniki vendarle poklicni športniki in hočemo vedno zmagati. Ostati na vrhu. Če nas kdo premaga, se hočemo vrniti na vrh. Obremenitve, pritiska ali nočne more, če hočete, v klubu nisem nikoli čutil. Smo odlična ekipa. Sicer ne sanjsko, ampak imamo realno možnost, da pokal osvojimo še tretjič in četrtič.
Kaj najbolj pogrešate v Ameriki? Razen družine, seveda.
Prav gotovo prijatelje. Čeprav se v Ameriki, v Los Angelesu, po osmih letih počutim že zelo domače, prijatelje iz Slovenije vseeno pogrešam. Nenadomestljivi so.
Vas je kdaj prijelo, da bi pospravili kovčke in se vrnili domov?
Ne, to pa gotovo ne.
Imate kdaj težave z oboževalci? Dobivate ženitne ponudbe?
Haha ... Nič kaj posebnega se mi še ni primerilo, ne.
Če ne bi bili hokejist, kaj bi bili?
Nikoli nisem razmišljal o tem, ampak s kakšnim športom bi se gotovo ukvarjal.
Nekdanjega zvezdnika alpskega smučanja Jureta Koširja sem vprašal, ali bi bili dober smučar. In je rekel, da gotovo odličen, najverjetneje smukač.
Aja? Res? Zanimivo.
Se kdaj vidite kot selektor slovenske hokejske reprezentance, kot očetov naslednik?
Trenutno še ne in še nekaj časa ne, saj me verjetno čaka še nekaj igralskih let. Kaj bo po tem, ko bom končal kariero, pa še ne vem. Tudi pomislil še nisem na to.
Gotovo ste narodni junak. Slovenci vas imamo za »družinskega člana«, vi pa boste kmalu praznovali prvo obletnico poroke. Kdaj lahko pričakujemo, da se bo družina povečala?
Ničesar še ne načrtujeva. Nimava potrebe in se nama ne mudi. Ko bova, se bo že razvedelo. Ne nazadnje sva še dovolj mlada, uživava zakonsko življenje in nama je lepo.
