Nisva se pogovarjala o smučanju, pretekli sezoni, zlatih kolajnah ali o prihodnji sezoni, sestavljanju ekipe ... ampak o Andrei, človeku, ki ves čas poudarja, da sta Tina in on različni osebi, ki delujeta v eni ekipi in imata pogosto, ne vedno, skupni cilj. Pogovarjala sva se o ponosu, čustvih, mentaliteti ... In jasno je, da bo Massi tudi naslednjo sezono vodja ekipe aMaze.
Ekipa aMaze je izpolnila vse cilje. Ste se na neki način izpraznili? Imate še kaj energije za prihodnjo sezono? Je konec rekordnega teka na sto metrov?
Če bi bilo tako, potem bi Usain Bolt, ko bi odtekel svetovni rekord, nehal teči. Treba je ločiti moj cilj od cilja tekmovalke. Včasih cilja nista enaka. V mojih očeh so vsi cilji doseženi. Če pa se tekmovalka odloči, da bo še nadaljevala, in ima motivacijo, se je potem treba prilagoditi njej. Jaz sem tu vedno zaradi tekmovalke, čeprav sem včasih v medijih celo več kot Tina. Ampak vedeti moramo, da smo tu vsi zaradi tekmovalke. Vsi, to mora biti popolnoma jasno - vsi v ekipi, vsi na zvezi, na olimpijskem komiteju, na ministrstvu ... To ni demagogija, ampak preprosto dejstvo. Vsi smo tu zaradi športnikov, in ne obratno. Zato včasih pride do razhajanja mnenj, ko imam drugačne cilje kot tekmovalka. Ampak ... (daljši premislek, op. p.) ostaja mi še en cilj, ki ga želim doseči s Tino. To je mali slalomski globus.
Taka ekipa, kot aMaze, deluje kot eno. Težko izločiš enega človeka. Videlo se je, da se je mozaik porušil ob odhodu Livia Magonija, ne predstavljamo pa si ekipe brez Andree Massija.
Zadnjič mi je enako govoril neki trener, ki sem ga poklical, ali se nam lahko pridruži. Napaka pa je, da ne ločite mene in Tine. Razumem, da je velika povezanost v ekipi v sistemu, ki sem ga postavil. V Lenzerheideju sem razmišljal, da sem nadomestljiv, v zadnjem času pa opažam, da izjemno težko najdem rešitve, ki ne vključujejo mene. Sistem, ki sem ga vzpostavil, deluje in je prinesel rezultate - in spreminjati ga na koncu kariere je težko ali skoraj nemogoče. Seveda pa je treba na tehtnico postaviti tudi moje življenje in moje cilje. Tak sistem od človeka zahteva ogromno energije, saj včasih delamo na tako visokih obratih, da je celo nečloveško.
Prav neverjetno je, da dekle iz male vasi v Sloveniji doseže take uspehe v svetu športa. Ne glede na talent in pogoje ji je bilo treba vcepiti zmagovalno miselnost. Bi lahko nekaj podobnega naredili tudi z drugo tekmovalko?
Ne vem, ali bi ponovil vajo. Tini je bilo treba vcepiti drugačno mentaliteto. Govorim o mentaliteti, in ne o delovnih navadah, ki jih je imela, poštenosti, ki jo ima, ali pa nespornem talentu. Bilo pa je zelo težko - vcepiti ji drugačno mentaliteto. Ne verjamem, da bi vse to začel še enkrat. To je bilo zame zelo zahtevno. Moral sem začeti spreminjati mentaliteto osebi, ki se je rodila v neki vasi v državi, kjer te mentalitete ni. Mogoče se motim, toda takšno je moje mnenje. V Sloveniji imate vrhunske športnike, ki dosegajo odlične rezultate, toda na splošno gledano take zmagovalne mentalitete, kot jo je imela Tina v zadnjih sezonah, ni. Morda so redki posamezniki, ampak Tina je presegla in premagala ameriško, italijansko in nemško zmagovalno miselnost. Premagati tako velike narode je nekaj neverjetnega. Ravno s tega stališča je to, kar je naredila Tina, fantastično.
Vi ste morali v zadnjih sedmih letih žrtvovati samega sebe. Seveda ste se sami odločili za to, toda podredili ste se določenemu cilju in za to žrtvovali sedem let življenja, kar ni malo.
V to igro sem vstopil pred 12 leti in ne sedmimi. Kot kondicijski trener sem se vrgel z glavo v smučanje in verjetno tudi v zid. Takrat so moj sistem dela slabo razumeli. Ne krivim nikogar, da je bilo tako. Druga plat medalje pa je: kadar mi je težko, razmišljam o tem, da so ljudje, ki delajo v tovarnah, rudnikih, ki so brez dela, ki jim je res težko. Sem privilegiran človek. Imam srečo, da lahko počnem to, kar imam rad. Imam srečo, da lahko smučam. Nekateri ljudje bi plačali za to, da bi delali, kar delamo mi, vendar je to, kar vidite po televiziji, le desetina vsega procesa. Kolajna ima vedno dve plati. Športni uspehi so neke vrste pomirjevalo, s katerim pozabiš vse težke trenutke. Ampak bilo je težko. Morda sem imel tudi čudno srečo v nesreči, da sem v življenju doživel že marsikaj težjega, kot so težave v taki ekipi, kot je aMaze. Problemi, s katerimi se spoprijemam zdaj, so zato precej preprosti.
Dejali ste, da ste izjemno ponosni na to, kar je dosegla Tina. Kar ste dosegli vi in kar je dosegla Tina ali kar ste dosegli vi oziroma kar je dosegla Tina?
Na spletu sem gledal posnetke tega, kar se je dogajalo v Sloveniji, ko je Tina v Sočiju osvojila zlato kolajno. To je v meni sprožilo zelo močna čustva. Videl sem otroke, ki so rajali v šolah, študente, ki so se veselili, in starejše ljudi, ki so se objemali ob Tininem uspehu. Mi tega ne doživimo, ker smo na snegu. Ko sem to videl, sem začutil neizmeren ponos. Ni pomembno, kdo je ta rezultat dosegel - Tina, ekipa … Ponosen sem na rezultat kot nekaj abstraktnega, ki v ljudeh vzbudi tako močna čustva. Tem ljudem je to v tistem trenutku veliko pomenilo in za nas je to velikanska odgovornost. Res čutim v sebi tisti pristni ponos, ponos v najčistejši obliki.
Točno tako. Tina je vaša tekmovalka, Slovenka, in to je bil rezultat vaše države. Ni bil moj, tvoj, Tinin. Kolajne so Tinine, to sem vedno poudarjal. Tina se požene s starta, Tina nosi v sebi vso odgovornost in potem dobi kolajno. Rezultat pa je od vseh Slovencev, države ... Če pustimo ob strani sponzorje in politiko, ki poskušajo unovčiti tak rezultat - zlata kolajna lahko začne spreminjati mentaliteto naroda. Ko smo bili Italijani svetovni prvaki v nogometu, so bili ljudje na splošno bolj veseli, bolj optimistični in posledično je vse skupaj, od gospodarstva do politike, delovalo bolje. Ponos znajo najbolje izkoristiti Američani. Tako kot v športu delujejo z zmagovalno miselnostjo tudi v poslu.
Ponos, ki smo ga čutili ob Tinini zmagi, bi torej morali izkoristiti tudi v vsakdanjem življenju.
Tako kot sem ves čas govoril Tini, da bo prišel čas, ko bo premagala Lindsey Vonn. Pa sva se prepirala. Potem sem obesil Lindseyjino fotografijo v jedilnici. Ampak Tina takrat še ni verjela, da jo lahko premaga. Ali pa zaradi tega, ker je skromna, tega ni hotela pokazati. Jaz pa sem verjel. Vedel sem, da jo bo premagala. In ta ponos do naroda oziroma države mora biti v ljudeh. Ne smemo za vse kriviti sistema. To so samo izgovori. Ko doma kosiš travo, jo daj še sosedu, če je ta ne more. To so malenkosti, ki gradijo sistem. Mi smo sistem. Niso vedno vsega krivi politiki. Saj vemo, kakšni so. Prav nedolžni niso, čeprav upam, da je kakšen tudi tak. Mi vsi moramo kaj narediti, ne pa za vse kriviti drugih, hkrati pa sedeti doma. Slovenija kot država je v najstniških letih, ima dvajset let in je še veliko pred njo. Športni uspehi, taki izjemni rezultati, so pokazatelj, da imate sposobne ljudi in da se gre lahko po pravi poti. Tisti otroci, ki so bili tako navdušeni ob Tinini zmagi, si bodo to zapomnili za vedno. To sem videl. Znam oceniti ljudi, kar sicer ni vedno dobra stvar, ampak je tudi prekletstvo.
Od kod vam ta samozavest, značaj zmagovalca, ta miselnost, da delate prav? Nekateri imajo to celo za aroganco. Odraščali ste ob slovensko-italijanski meji in v bistvu niste drugačni od Slovencev. Tudi večina Italijanov ni tako samozavestna, kot ste vi.
Samozavest ni stvar sistema, v katerem živiš. Samozavest sem pridobil, potem ko sem jo izgubil, po otroštvu. Tak je moj genotip (skupek vseh genov - dedna masa, op. p.) in fenotip (zunanje in notranje lastnosti, značilnosti organizma, op. p.). To imamo v družini - tak je bil moj oče, tak je bil moj ded. V družini imamo vojake, ki so v drugi svetovni vojni za svoje ideale izgubili življenje. Bili so na napačni strani, čeprav nismo mi tisti, ki lahko sodimo, katera stran je bila napačna. Na napačni strani si vedno, ko izgubiš. Moje mnenje je, da so bili v vojni vsi ljudje na napačni strani. Kot otroka me je navdušilo to, da imam v družini ljudi, ki so bili tako pokončni, ponosni in samozavestni, da so šli do konca, da so za ideale žrtvovali svoja življenja. Seveda se je v vse vpletla politika. Morda me je ravno zaradi tega oče dal v slovensko šolo, čeprav je bilo to precej nenavadno. Sem pa bil že kot otrok zelo ponosen. Hotel sem biti uspešen. Potem pa se mi je ustavilo. Izgubil sem deset let svojega življenja, ne glede na tragedije v družini. Ampak kljub vsemu bi moral reagirati prej. Niti minute ne smeš izgubiti v svojem življenju. Žal mi je in sram me je, da sem izgubil ta leta, ker bi se dalo marsikatero stvar narediti prej. Ponos pa je prišel - hvala Tini, ker sem imel to srečo. To, kar se je zgodilo s smučarsko zvezo pred sedmimi leti, je bila v bistvu moja sreča. Božo Jeklin me je vrgel iz ekipe, ali pa Marjan Černigoj. No, lahko jima rečem le hvala. In potem se je začela ta zgodba, tisti ponedeljek, ko je Tina prišla k meni domov. Torej imam značaj, kot ga imam, na osnovi genetike in fenotipa, ki mi ga je vcepil predvsem moj oče, ki je bil izjemno ponosen človek. Morda bi bil še živ, če bi bil manj ponosen. Toda meni je vzor.
Ste prav tako zelo neposreden in čustven človek, kar vas verjetno tudi tepe.
Seveda me tepe. Že vse življenje. Kaznovali so me učitelji, ker sem povedal, kar mislim, vrgli so me iz smučarske zveze, ker nisem znal molčati, zdaj pa me bo Maruša Ferk morda celo vrgla v zapor. Tak sem. Sem pa spoštljiv do vseh in zahtevam tudi spoštovanje drugih do mene. V osnovi spoštujem vsakega, ne glede na socialni status, politična ali verska prepričanja. Zagotovo nisem sveti Frančišek, ampak imam spoštovanje. Nikoli nisem spoštoval nekoga zaradi audija ali lepe obleke. Moje spoštovanje je absolutno. Nisem komunist, ampak bolj spoštujem ljudi, ki nimajo nič, kot tiste, ki imajo vse. Ko grem k nekomu, ki ima vse, sem malo bolj pazljiv, kmetu pa v osnovi bolj zaupam. Tak sem in tak je bil tudi moj oče. Vem, da se bo zdaj pisalo po časopisih, da podpiram Damijana Terpina za evropskega poslanca. Ampak ne podpiram ga zaradi politične opredelitve, ampak zato, ker vem, kaj je naredil v teh šestih letih za nas, za Tino Maze. Vem, da je strokovno zelo dobro usposobljen in pošten. Zaupam mu, da je pošten, s čimer se danes ne more pohvaliti prav veliko ljudi. Vsi hlepijo po denarju in so izgubili temeljne človeške vrednote.
Kje vidite sebe čez tri leta? Ne čez eno ali čez deset let.
Ne vem. Vem, da bi bilo škoda, če teh izkušenj, ki jih imam, ne bi izkoristil. Najlažja možnost bi bila, da bi šel nazaj v državno službo, v šolo. Tina je preskrbljena, jaz pa bi živel normalno življenje. To bi bila ena možnost. Morda najlažja - in ne bi pljunil nanjo. Imel bi čas za moja hobija - turno smučanje in tek. Morda so za nekoga to neumnosti, ampak te stvari mi ogromno pomenijo. Ti trije dnevi, ko sva smučala s Tino, so bili nenadomestljivi. Precej lepše je bilo, kot če bi bil na Maldivih. Bilo je skromno, a take počitnice so vredne največ. Iti na smuko z dvakratno olimpijsko prvakinjo je neprecenljivo. Tina je šla, ker je hotela iti, vendar vem, da je šla tudi zaradi mene. Neverjetno je, ko tako šampionko pelješ na turno smuko in vidiš, kako jo je strah vzpona, a se ne pritožuje. Ko je videla tri stebre v Dolomitih (smučala sta na znamenitem pogorju Drei Zinnen na Južnem Tirolskem), je imela tako velike oči … Moral bi imeti kamero in fotografa, saj je bilo res nepozabno. Čez tri leta? Ne vem. Imam idejo, da bi mogoče v Sloveniji ustanovil novo ekipo aMaze, ki ni sprta s smučarsko zvezo. Ne verjamem v sisteme, kjer so zbori in odbori, ko pride nekdo in postavlja ljudi. Nočem govoriti slabo o smučarski zvezi, vendar niti slab parlament ne bi deloval na tak način, kot deluje zveza. Idejo imam, da bi naredil ekipo, kot je naša, sicer moško, ampak bi moral imeti proste roke. Tako kot jih imam zdaj. Imam svoje sponzorje, naredim projekt, sestavim ekipo, prevzamem odgovornost in stvar izpeljem v štirih do osmih letih. Fantje potrebujejo čas, glede na stanje, kakršno je v slovenskem smučanju. Nekateri trenerji so dajali izjave, da bodo v Sočiju osvojili kolajno. To so stvari, ki jih ne moreš izreči kar tako. Tako kot so trenerji krivili tekmovalce za slabe nastope v Kranjski Gori, kot da bi bila to edina tekma v sezoni. Tam so imeli stik s slovenskimi novinarji, pa jih je bilo sram, potem pa so izpostavili enega tekmovalca. Tega ne smeš narediti na tak način. Tekmovalcu moraš življenje obrniti za 360 stopinj, od prehrane in telesne priprave do materiala, dati mu moraš vse, potem pa lahko greš v vojno, ki se imenuje svetovni pokal. Enemu sponzorju sem svojo idejo že predstavil in se mu je zdela zanimiva. Zame je smučanje šport, ki je v bistvu zelo podoben na vseh ravneh. Osebno me zelo zanima tudi genetika in imam stike z nekim švicarskim podjetjem, ki je največje na svetu glede raziskovanja genetike v športu. Ko sem začel delati s Tino, sem imel sicer fakultetno znanje, vendar sem gledal njene mišice, fenotip in genotip z zunanje strani, empirično. Gledal sem mišično strukturo, tehniko in vse ostalo. Seveda pa se da vse narediti bolj strokovno. To švicarsko podjetje že dela z nekaterimi nogometnimi klubi in vidi se določen napredek. Je pa vse skupaj zelo povezano z etiko in moralo. Če seciraš notranjost mladega človeka, moraš zelo paziti, kaj mu boš rekel. Švicarji so zato stopili v stik z mano, ker vedo, kako delujem. Vse druge je zanimal posel in koliko to stane, jaz pa sem jim najprej postavil vprašanje - kaj pa, če ima mlad človek odličen fenotip, torej družino, okolje, navade in podobno, ter slabšo gensko zasnovo. Kako mu to povedati oziroma kako uporabiti te podatke. Nad mojim odzivom so bili navdušeni, ker se zavedajo, da je ravno to mejna stvar pri takih testiranjih.
Torej bo Andrea Massi na tak ali drugačen način povezan s športom, smučanjem do konca življenja?
Ah, do konca življenja verjetno ne. Delal sem tudi kot gradbeni delavec. Tisto leto, ko sem končal z atletiko, sem polagal asfalt. To je bila morda moja najlepša izkušnja, saj nisem bil ravno spreten v takih delih. Po dvanajstem letu sem popolnoma spremenil življenje in živel v različnih družbah. Zagotovo ne bom tip za računalnikom in ne bom prodajal projektov. Tega nisem sposoben. Verjetno bom operativec. To znam delati, znam organizirati, znam tudi voditi ljudi in projekte. Znam tudi poveljevati, naj je to nekaterim všeč ali ne. Morda bi bilo res lepo organizirati smučarje, če sem že vse življenje v smučanju.
Bi vas lahko uporabili na smučarski zvezi?
Ne, ne. Ne verjamem v vodje odborov in ne verjamem v strokovne svete oziroma v tiste ljudi, ki so v teh odborih ali svetih. Strokovni svet ne more obstajati. Jaz naj bom vodja strokovnega sveta in lepo stvari spremljam od doma? Kako naj vem, kako smuča Žan Kranjec ali pa Klemen Kosi? Na olimpijskih igrah v Vancouvru me je poklical nekdo iz strokovnega sveta in mi dajal nasvete, kaj in kako naj delam. Dobro, da ga nisem poslušal, saj mi je dejal, naj Tina na olimpijskih igrah izpusti superveleslalom. Potem pa je osvojila kolajno. Če človek ni poleg, v ekipi, ne more soditi o tekmovalcu. Vsak tekmovalec je poseben, svoj človek. To, kar velja za Tino, ne velja za neko drugo smučarko, in obratno seveda. Jaz sem človek, ki mora biti na smučišču. V druge stvari ne verjamem. Lahko pa postaviš ekipo, ljudi, ki jih poznaš, in vse skupaj vodiš z razdalje. Ampak ne od daleč, kljub vsemu moraš biti zraven.
Zakaj se vas na takšen ali drugačen način vsi bojijo?
Ne vem. Pred dnevi se me je bala neka mama, ki je pripeljala hčerko na testiranje, toda res je, da je zamudila 15 minut. Mama se je kar tresla. Hčerka je bila veliko bolj disciplinirana in je rekla mami, da sta zamudili prvič in zadnjič. Pravzaprav ne vem, zakaj se me ljudje bojijo. Tudi mojega očeta so se vsi bali, a je bil vrhunski učitelj matematike. Danes pa srečujem njegove dijake in ga vsi pogrešajo ter predvsem spoštujejo.
Ali gre torej bolj za spoštovanje do vas kot za strah?
Upam, da je spoštovanje, če ne, me bodo vsi skupaj začeli tožariti.
Za naslednjo sezono boste ekipo predstavili ... kdaj?
Predstavili jo bomo čim prej. Ko bomo dobili odgovore na določena vprašanja, bom Tini sestavil ekipo in potem jo bomo predstavili javnosti.
