Z izjemnim delom jo je v dveh letih vrnil med velesile, pod njegovim vodstvom raste generacija skakalcev, ki je z izjemno, celo zgodovinsko pravkar končano sezono šele začela pisati zgodbo o uspehu. V igri so tudi tisti največji individualni in ekipni uspehi, česar odlični trener ne skriva. Ravno nasprotno.
Ali ste, ko ste pred dvema letoma prišli na svoj položaj, verjeli v to, da boste spomladi leta 2013 dajali intervju po, ekipno gledano, najuspešnejši sezoni v zgodovini slovenskih smučarskih skokov?
Ko sem predlani začel delati, sem si v prvi vrsti dejal, da bom kar najbolj užival. Vedel sem, kakšni smo Slovenci in da bom deležen tako polen pod noge kot fig v žepu, a mi je bilo vseeno. Dela sem se lotil z velikim veseljem, z željo uživati. Uspeli smo se zbrati pravi ljudje, ki tvorimo čudovito trenersko ekipo in ki z odlično komunikacijo uspešno delamo. Srečo sem imel tudi s tem, da sem poznal tekmovalce in njihove značajske lastnosti, tako da smo lahko začeli delati v najkrajšem mogočem času, in pri tem sem verjel, da lahko nekaj dosežemo. Navsezadnje sem imel za seboj prvo mesto v pokalu narodov z B-ekipo in sem tudi zaradi tega vedel, da obstaja določen vzvod, s katerim sem sposoben priti do pravih rezultatov.
Je bila ta sezona tisto, kar ste si postavili za cilj oziroma kar ste pričakovali, ali je bila tudi v vaših očeh presežek, presenečenje?
Konkretnih rezultatskih ciljev si nisem postavljal in si jih še vedno ne postavljam. Glede rezultatov sem izrazit flegmatik, ne obremenjujem se, ne čutim pritiska. Verjamem v svoje delo in verjamem, da rezultati pridejo kot plod dobrega dela. Mi smo še posebej v zadnjem poletnem obdobju odlično delali in dosežki v pravkar končani sezoni so logična posledica tega.
Verjetno ste vedeli, da ste iz pravega testa za trenerja, in ste verjeli, da ste lahko uspešni. Katere so tiste lastnosti, zaradi katerih mislite, da vam gre tako zelo dobro pri vodenju tekmovalcev? Morda izkušnje iz vaše kariere, vaša osebnost, morda vzgoja in življenjska modrost?
Ko sem leta 1997 pri Iliriji ob skakanju delal tudi kot eden od trenerjev, sem bil zelo vesel te priložnosti in tedaj sem vedel, da je to stvar, ki me veseli. Zaradi tega sem z navdušenjem zgrabil priložnost delati z Matjažem Zupanom med letoma 2000 in 2006, v tistem obdobju sem se veliko naučil in pridobil veliko izkušenj. Tako takih kot drugačnih, kajti verjetno se spomnite, da je bil nastop na olimpijskih igrah v Torinu eden najslabših v zgodovini slovenskih smučarskih skokov, tako da smo posledično odšli vsak na svojo stran in so vodenje reprezentance prevzeli drugi. V tistem obdobju sem se navadil živeti tako z zelo dobrimi kot z obupnimi rezultati in takrat sem se v veliki meri oblikoval kot trener. Pri tem zelo težko govorim, katere so tiste moje lastnosti, zaradi katerih sem se na podlagi vseh teh izkušenj znal učiti in zaradi katerih sem prišel do točke, na kateri sem zdaj. Težko je ocenjevati sebe, to vedno bolje storijo drugi, je pa res, da v moj prid govorijo rezultati, tega ne bom zanikal.
No, podobno govori tudi vzdušje v ekipi, ki ga je mogoče čutiti na daljavo in ki zagotovo veliko prispeva k uspešnosti.
Ni dvoma, vzdušja ni mogoče narediti umetno, pa tudi javnosti ni mogoče dajati vtisa o dobrem vzdušju, kadar je stvar v realnosti drugačna. To je dejstvo, to je ena krat ena, kot se reče. Gre za to, da smo v ekipi uspeli vzpostaviti fair play, ki nam kot pravim profesionalcem ustreza in ki se ga vsi držimo. Ob tem pa je ključna komunikacija, ki nikakor ne poteka enosmerno. Pomembne so stvari, ki jih povem tekmovalcem, a vsaj tako pomembno je tudi, da jim znam prisluhniti, kadar imajo težave in kadar se želijo o čem pogovoriti.
Soči je izziv, ki ga komaj čakamo
Na veliko vprašanj ste odgovorili, česa pa vas v času te izjemne sezone in po njej ni vprašal še nihče, pa bi želeli biti vprašani oziroma bi tako ali drugače želeli povedati?
Hm, zanimivo (smeh). Rekel bom takole, nekaj stvari vsekakor obstaja, a vam jih ne bom izdal. Nekatere zadeve so pomembne in so še vedno skrivnost, toda vaša naloga je, da se do njih dokopljete. Če mi boste kdaj postavili vprašanje v zvezi s katero od njih, bom nanj odgovoril, tako kot sem odgovoril na vsa vprašanja, ki sem jih dobil doslej. Dokler mi ga nihče ne postavi, pa naj ostane pri tem.
Kaj smo vas med sezono oziroma po njej vprašali prevečkrat, pa se vam je zdelo in se vam še vedno zdi nepomembno ali vsaj pretirano poudarjeno?
Seveda se neke stvari ponavljajo in seveda so nekatere med njimi nekoliko manj pomembne, kot je prikazano v medijih, toda vse je izrazito znotraj meja normalnega, tako da nimam nobenih težav. Niti najmanjših.
Smo preveč drzni, če po taki sezoni nočemo zgolj uživati v doseženem in bi radi gledali v prihodnost, v naslednjo sezono, k olimpijskim igram v Sočiju?
Niste preveč drzni, mi smo o naslednji sezoni in o olimpijskih igrah začeli razmišljati že pred časom, je pa še zelo zgodaj za kakšne resnejše pogovore na to temo. Morda se lahko pogovarjamo mi za to mizo, tekmovalci pa v tem trenutku potrebujejo mir pred nami, moji sodelavci in jaz ga potrebujemo pred njimi in pogovore o novi sezoni bomo začeli, ko bo Planica nekoliko dlje za nami, ko bodo končane počitnice in ko se bomo ponovno srečali.
Ker smo za to mizo in ker so fantje nekje daleč stran … Si že v tem trenutku postavljate cilje za naslednjo sezono? Pričakujete ponovitev, nadgradnjo, s čim bi bili resnično zadovoljni v svetovnem pokalu in s čim na olimpijskih igrah?
Za naprej smo se začeli pogovarjati že januarja, pa ne le pogovarjati, tudi začrtali smo smernice za novo sezono na čelu z olimpijskimi igrami. Kot sem povedal že prej, želim v prvi vrsti dobro delati in verjamem v svoje delo, ne da bi čutil pritisk rezultatov, pa pri tem razmišljam tudi o zelo visokih ciljih. V svetovnem pokalu B sem osvojil prvo mesto in lagal bi, če bi dejal, da se ne čutim sposobnega priti do prvega mesta tudi med elito. Priznam, to mi predstavlja velik izziv.
So olimpijske igre podobno kot svetovna prvenstva specifična tekmovanja, na katerih je na neki način celo lažje doseči dober rezultat kot biti pri vrhu celotno sezono svetovnega pokala? Je, kadar odloča ena tekma, treba imeti več sreče?
Bil sem del ekipe v Salt Lake Cityju, ko smo osvojili bronasto kolajno, in v Torinu, kjer smo doživeli pravi polom. Z olimpijskih iger imam torej take in drugačne izkušnje, je pa vseeno težko odgovoriti na to vprašanje. Seveda so uspehi v skupnem seštevku svetovnega pokala posledica konstantnosti forme skozi vso sezono, medtem ko je pri olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih pomembno, da si v najboljši formi ravno v pravem času, tako kot je bil letos Peter Prevc. Včasih je to naključje, včasih sreča, pogosto pa je sposobnost biti ob pravem času na pravem mestu in v pravi formi tudi odlika tistih zares najboljših.
Uspeh na olimpijskih igrah je najbolj cenjen in najbolj opevan, posebej v medijih in javnosti, a vendar nekaterim športnikom več pomeni uspeh v svetovnem pokalu. Norveški smučarski šampion Aksel Lund Svindal je pred kratkim dejal, da mu več od vseh zlatih odličij pomeni veliki kristalni globus, kako pa vi gledate na te stvari in na primerjave med dosežki?
Predvsem mislim, da je najlepše, ko si tako kot Svindal v položaju, v katerem si osvojil vse, in se lahko ukvarjaš s takimi primerjavami (smeh). Šalo na stran, vsekakor je veliki kristalni globus posledica odlične forme od začetka do konca sezone in dejansko dokazuje, da si bil v nekem obdobju v svojem športu najboljši na svetu. Če si res najboljši, boš skoraj zanesljivo prišel do globusa, nikjer pa ne piše, da boš osvojil olimpijsko kolajno. Tudi med slovenskimi skakalci so bili mnogi odlični v svetovnem pokalu, a je niso osvojili, zato bi olimpijsko kolajno tudi jaz napovedal težje kot karkoli drugega. Sta pa tudi Soči in lov na olimpijsko kolajno seveda velikanska izziva in ju že komaj čakam, tako kot ju komaj čakajo fantje.
Težko je, če so vsi ostali v ikebanah
Slovenija bo imela v naslednji sezoni, tako kot je imela v tej, na vseh tekmah celo kopico adutov. Kako vam je uspelo vzporedno dvigniti formo zavidljivo velikega števila skakalcev, s čimer ste trenutno edinstveni v svetovnem merilu?
Če sem povsem pošten, je bilo za moj okus to število premajhno. Štirje tekmovalci v svetovnem vrhu so sicer lep dosežek in ponosen sem na to, da smo s trdim delom prišli do njega, toda moja želja je imeti vsaj šest skakalcev, sposobnih uvrščanja na najvišja mesta, in to je tudi moj cilj. Kadar bomo imeli vsaj šesterico, bomo lahko konkurirali za prvo mesto v pokalu narodov in jaz si želim konkurirati za ta položaj. Čeprav je za nami res sanjska sezona in čeprav se trkamo po prsih s štirimi skakalci v vrhu, četrto mesto v pokalu narodov vendarle govori o tem, da so nekatere reprezentance tudi v tem pogledu pred nami. S šestimi skakalci v vrhu želim konkurirati tem ekipam, pa čeprav imajo mnogo višje proračune. Mislim, da tudi z našim lahko sežemo povsem na vrh, zahvaljujoč Ljubu Jasniču, vendarle imamo dovolj za zelo dobro delo in za lov na še boljše rezultate.
Ste slišali tisto šalo, v kateri vsak od vaših kolegov trenerjev natančno ve, kateri tekmovalec mu lahko prinese zmago, vi pa ne morete ničesar napovedati, češ da vam fantje nikoli ne povedo, kako so se dogovorili in katerega so tokrat izbrali za zmago?
Ko sem to šalo prebral na spletu, kjer je krožila, sem se od srca nasmejal in mi je bila zelo simpatična. Še toliko lepše pa je, ker je v tej šali veliko resnice, saj na veliko tekmah resnično niti jaz nisem vedel, kdo bo tisti dan najvišje in kdo izmed četverice lahko dejansko celo zmaga. Ne vem pa, ali se fantje dejansko dogovorijo ali gre za kake druge okoliščine (smeh). Mislim, da je to čar naše ekipe, v kateri je tudi zaradi tega tako lepo delati.
In bo drugo leto še lepše, ko bo takih tekmovalcev šest?
No, nikar ne prehitevajmo. Se pa bomo ukvarjali s tem in si tega želimo.
Kako pomembno je, da slovenski smučarski skoki niso Tina Maze ali Petra Majdič oziroma da niso šport, pri katerem je ali je bilo vse odvisno od enega posameznika?
Mislim, da je izjemno pomembno, da imamo ekipo, ki si lahko privošči slab dan enega tekmovalca, morda dveh, celo bog ne daj poškodbo, in je še vedno zelo uspešna. Bolj sem ponosen na to, da imamo tako zelo močno moštvo, kot bi bil ponosen na enega samega tekmovalca in veliko luknjo za njim. Četudi bi en moj tekmovalec zmagoval, bi se počutil zelo slabo, če bi bilo preostalih pet ali šest v ikebanah, kot rečemo posebej slabim dosežkom.
So zaradi aktualnega stanja prav smučarski skoki tisti, ki imajo z zornega kota naslednjega desetletja največji potencial, precej večjega kot alpsko smučanje po slovesu Tine Maze?
Potencial vsekakor obstaja, a moramo biti previdni tako s takimi napovedmi kot s tistimi nekoliko bolj kratkoročnimi. Skoki namreč ves čas hodijo po zelo tanki črti, kar se je v letošnji sezoni videlo tako na primeru Roberta Kranjca kot na primeru Jake Hvale. Prvi se pred novoletno turnejo ni uvrščal v finale, a je bil nato zelo uspešen, za drugega pa velja nekaj obratnega. Stvari v slovenskih smučarskih skokih so v tem trenutku videti zelo dobro, toda ne smemo jih spustiti iz rok, ne smemo jih jemati kot samoumevne. Stanje je treba ves čas nadzirati, ves čas vzdrževati, vse to pa zahteva ogromno dela, saj je treba pred vsako sezono začeti praktično na novo.
Zakaj so smučarski skoki tako specifični in se v njih pojavljajo taka nihanja, kot je bilo Kranjčevo ali kot je bilo Hvalovo? V alpskem smučanju tako izrazitih nihanj v tako kratkem času ni, v mnogih drugih športih prav tako ne.
To je eden od najlepših čarov tega razgibanega, nikoli monotonega športa. Mislim, da je skrivnost v tem, da skoki v zelo veliki meri temeljijo na občutkih, ki jih je dejansko mogoče izgubiti čez noč ali pa jih nekega dne preprosto dobiti. V trenutku, ko nisi več kot stoodstotno pri stvari, ne na mizi ne med letom ni več tistih občutkov, nato pa jih je zelo težko dobiti nazaj. Takrat je še posebej težko delati, takrat je treba biti potrpežljiv in ne smeš delati panike, saj lahko narediš nepopravljivo škodo. Ljudem, ki smučarskih skokov ne spremljajo od blizu, je težko razložiti, a je dejansko tako.
Nisem strog, znam pa biti tečen
Če bi morali poudariti lastnosti, ki najbolj odlikujejo vsakega posameznika med vašimi varovanci in po katerih se najbolj ločijo drug od drugega, kaj bi poudarili pri Robertu Kranjcu?
Robi ima vse tisto, kar mora imeti najstarejši tekmovalec v neki ekipi, seveda na čelu z bogatimi izkušnjami. Zamenjal je trenerje, pravila in še kaj, iz vsega se je nekaj naučil in to zna uporabiti tako pri sebi kot prenašati na mlajše. Temu športu je predan tisočodstotno, zanj bi dal vse, kar je odlika, pri kateri se mu drugi počasi približujejo.
Kaj najbolj odlikuje Petra Prevca in kaj ga loči od drugih?
Peter je dejansko zelo fizično močan, njegov vzdevek Mišica ni prišel kar tako, ob tem pa ima tudi odlično tehniko. Mislim, da bo v prihodnosti lahko zares izjemen tekmovalec, ga je pa pri teh letih treba ves čas privijati, česar se tudi sam dobro zaveda.
Jurij Tepeš? Navzven daje vtis zabavljača, ki skrbi za dobro voljo; je tako tudi navznoter?
Tak je tedaj, ko mu gre dobro in ko mu stvari uspevajo tako, kot si je zamislil. Takrat je dejansko šaljivec in zabavljač, a je človek ekstremnih čustev v vseh pogledih, in kadar mu ne gre, je preprosto tečen. Takrat ga je najbolje pustiti pri miru, takrat o šalah ni ne duha ne sluha. V Oslu, ko se na koncu najboljše skandinavske turneje doslej ni kvalificiral, so šli njegovi kolegi iz ekipe, ki ga dobro poznajo, stran od njega in za mizo sva sedela sama. Med večerjo nisva spregovorila niti besede, jaz sem se temu prilagodil, on kot odličen tekmovalec pa je prav tako počakal, da ga slaba volja mine, in je dobro vedel, da bo kmalu bolje. In res je bilo, navsezadnje je kmalu zatem zmagal v Planici.
Kaj pa Jaka Hvala?
Je izjemen talent, ki je letos zablestel kot meteor in ki ima izjemen potencial. Odlično trenira in je kljub tistemu padcu v zaključku sezone za tako mladega tekmovalca sposoben izjemne konstantnosti. Ob tem velja poudariti, da je izjemno bister. Sicer to velja tudi za ostale, toda pri njem je to treba posebej izpostaviti.
Bi izpostavili še koga poleg te štiriperesne deteljice oziroma pokra asov in ali bi želeli izpostaviti še kakšno lastnost kakega skakalca, ki smo ga v tej sezoni spoznali nekoliko slabše?
Pri tem vprašanju bi rad pustil času čas. Za ostale je še prezgodaj, bomo videli v prihodnosti.
Je trenersko delo tudi neke vrste starševstvo?
Nedvomno. Zanje skrbim v vseh pogledih in praktično 24 ur na dan, sem njihov šofer in jih skušam varno pripeljati, pa tudi odnos je v marsičem podoben odnosu med otroki in starši. Ni vedno vse v redu, a treba je biti odprt, potrpežljiv, se o vsem pogovarjati. Sicer se ne družimo zunaj treningov in tekmovanj, vendarle sem njihov šef in mora obstajati meja, toda kadar smo skupaj, sem nedvomno neke vrste njihov nadomestni oče.
Ste strogi?
Ne, nisem. Morda tako delujem, to možnost dopuščam, toda prepričan sem, da nisem. Znam se tudi pošaliti, tekmovalcem prisluhniti, a kadar se dela, se pač dela in tedaj znam biti tečen. To pa nedvomno, to priznam.
V šali sem lahko nogometni selektor
Ima ta vaša ekipa v sebi tudi individualni potencial Primoža Peterke ali Tine Maze? Skriva v sebi potencialnega serijskega zmagovalca, osvajalca velikega kristalnega globusa?
Verjamem, da ima. Govoril sem že o izzivu zmage v pokalu narodov in odličja na olimpijskih igrah, tretji izziv pa je nedvomno zmaga v skupnem seštevku svetovnega pokala. Poimensko na to temo ne bi govoril, poimensko pustimo, a resnično verjamem, da lahko kdo od teh fantov poseže tudi po velikem kristalnem globusu.
Kakšen trener ste, kako bi se opisali? Če uporabim primerjavo s tistim, o katerem govorijo vsi, ste skakalni Andrea Massi oziroma ali je on smučarski Goran Janus ali ste drugačen tip?
Massi je Massi, Janus je Janus; ne razmišljam o tem, kdo je kdo in kaj je kdo. Vem, kdo sem jaz, in vem, kako dobra ekipa smo vsi skupaj in da so ti odlični rezultati posledica našega dela. V Sloveniji je vedno veliko šumov, vedno so pritiski iz ozadja, a o teh stvareh ne razmišljam oziroma se ne pustim motiti nikomur in ničemur. Če sem zaradi tega komu podoben, naj bo tako, a zagotavljam vam, da se resnično ne pustim motiti in da je to ena od mojih glavnih lastnosti.
Glede na to, da ne izhaja neposredno iz smučarskih krogov, temveč je v prvi vrsti strokovnjak za telesno pripravljenost in motivator. Bi bil Massi po vašem mnenju ob primerni podpori sodelavcev lahko uspešen tudi v smučarskih skokih?
Kot je meni znano, ima Tinina ekipa trenerja, ki skrbi za tisti povsem smučarski del, medtem ko Massi vse skupaj zelo uspešno koordinira. Verjamem, da bi s svojim pristopom, s pravimi sodelavci in s pravo ekipo lahko bil zelo uspešen tudi v smučarskih skokih ali v kakem drugem športu.
Kaj pa obratno, bi bili ob primerni podpori sodelavcev vi s svojim načinom dela lahko uspešni v alpskem smučanju?
Ko gre zame, je stvar preveč hipotetična in bi se tudi takole v razpravi rad držal smučarskih skokov. Ni niti teorije za kaj drugega, jaz sem človek smučarskih skokov in tako ostaja v vseh pogledih.
Še dobro torej, da vas glede na to, kakšno ekipo ste ustvarili in kakšno vzdušje je v njej, nismo resneje vprašali, ali bi lahko vodili slovensko nogometno reprezentanco?
Simpatična šala, ni kaj. In če se šalimo, potem je v teoriji mogoče prav vse, lahko sem tudi nogometni selektor. Če smo resni, pa so stvari seveda precej drugačne. Čeprav sem dejansko ponosen na vzdušje v naši ekipi, so si nekateri športi preprosto preveč različni in je med njimi zelo težko vleči take vrste vzporednice.
Navsezadnje pa nogomet igrate z vašimi varovanci na treningu in menda vam gre kar dobro.
Po navadi igram napadalca in mislim, da sem res kar uspešen.
Pa fantje, gre njim dobro?
Ojoj. Hm … No, ne vem, kako naj povem. Aaa … Naj ostanejo pri skokih, tako bom rekel.
Ne bom šel smučat, zime in snega imam dovolj
Mi bi vaše imenovanje označili kot eno redkih resnično dobrih kadrovskih potez Smučarske zveze Slovenije v zadnjih letih. Bi želeli to trditev komentirati ali naj ostane pri tem?
Naj ostane pri vaši oceni.
Se pa verjetno strinjate, da je bila v vsakem primeru to ena najboljših kadrovskih potez odgovornih pri zvezi in da se je pravi človek znašel na pravem mestu?
Ne bom odgovoril neposredno, mislim pa, da rezultati povedo zelo veliko.
Koliko ob vaši službi, potovanjih in vsem, kar spada zraven, trpi vaše zasebno življenje? Kako te zadeve usklajujete?
Lahko vam zagotovim, da je v življenju mogoče voziti med celo kopico različnih preprek, mi smo se pač navadili živeti z mojo službo. Resda sem ogromno časa zdoma, a moja družina se je s tem sprijaznila, stoji mi ob strani, in čeprav je težko, nam uspeva. Druge izbire preprosto ni, službe so različne, nekaj je treba delati in jaz pač opravljam to delo, ki ga imam rad in ki s seboj prinaša to neprijetno stran. Nestrpno pričakujemo tisti čas, ki ga preživimo skupaj, in ga znamo zelo dobro izkoristiti. Takrat znamo marsikaj nadoknaditi, marsikaj zapolniti.
Kaj si boste privoščili zdaj, kakšne počitnice?
Lahko povem to, da bom po 10. aprilu za en mesec izginil iz Slovenije, bomo pa še videli, kaj bomo počeli. Verjetno si bomo kaj ogledali, kaj prepotovali in tako naprej.
Se boste odpravili kam na toplo ali boste tako kot Tina Maze in Andrea Massi odšli smučat?
Dovolj je zime, dovolj je snega, nikakor ne bom odšel smučat. Verjetno bo res kaj toplega, točnega načrta še ni, a snega v njem zagotovo ne bo.
Katera je, nevezano na tokratni dopust, vaša najljubša destinacija?
Izjemno rad potujem, zato pozimi tudi nimam nikakršnih težav s prevažanjem s tekmovališča na tekmovališče. Najrajši pa grem na Japonsko, tako je že od nekdaj. Tamkajšnja kultura me navdušuje.
Kaj pa po dopustu? Kdaj se boste s fanti zbrali, kakšen je načrt dela za poletje, kako bodo videti priprave na olimpijsko sezono?
Fantje so na dopustu in se bodo sredi aprila zbrali v moji odsotnosti ter začeli priprave. Takrat bodo začeli delati z atletskim trenerjem, pozneje se jim bom pridružil in skušali se bomo čim bolje pripraviti za novo sezono. Kakšnih večjih sprememb v primerjavi z lanskim poletjem ne načrtujemo, morda bomo malce razmišljali o tempiranju forme za čas olimpijskih iger, čeprav je to zelo težko.
Ali še kdaj skočite; bodisi na treningu z varovanci bodisi v prostem času?
Ni 'šans', niti v sanjah. V nasprotju z alpskim smučanjem, v katerem si smučar tudi po koncu kariere, je pri skokih precej drugače. Skoki so preteklost, nočem skakati, ne želim skakati, skočil ne bi niti v Mostecu. Verjetno bi skok povsem korektno izpeljal, a lotil bi se ga le za stavo, ki bi mi močno stopila v glavo.
