Dobro leto po koncu reprezentančne zgodbe in pol leta po prihodu v Beograd je Slaviša Stojanović zelo zanimiv sogovornik, ki je med pripravami svojega kluba v Portorožu posebej za naš časopis spregovoril brez zadržkov in s številnimi pronicljivimi ugotovitvami.
Se po približno šestih mesecih na klopi Crvene zvezde še vedno počutite kot novi trener tega kluba, nekakšen začetnik na tem položaju, ali pa ste se že povsem ustalili, morda celo pognali prve nekoliko globlje korenine?
Verjetno ne moreva govoriti o kakšnih posebnih koreninah, zagotovo pa po polovici sezone nisem več začetnik in sem si postavil platformo, ki je povsem drugačna od tistega poletnega izhodišča, s katerega sem začenjal delo v Beogradu. V tem času se je veliko zgodilo, nabral sem kar nekaj izkušenj in dobil ogromno informacij, s katerimi lažje delam. To pripravljalno obdobje bo v primerjavi s poletnim povsem nekaj drugega, saj zdaj dobro poznam ekipo in razmere v klubu, tako da bomo nadaljnje delo lažje prilagodili realnemu stanju.
Kako pa ste s tem izhodiščem, ki ste si ga ustvarili za tokratne priprave, zadovoljni? Ste zadovoljni z dosedanjim delom, s podobo moštva, z rezultati?
Strinjam se s tem, kar pravijo nogometaši in kar pravi tudi vodstvo kluba na čelu s predsednikom Draganom Džajićem. V danem trenutku smo ob vseh težavah, ki smo jih imeli, in v okoliščinah, v katerih smo se znašli, naredili relativno dober rezultat. Ne bom pretiraval ne v eno ne v drugo smer, relativno dober se mi zdi pravi izraz in mislim, da se vsi strinjamo, da smo z njim lahko relativno zadovoljni. Že nekaj let Crvena zvezda ni bila v taki meri v igri za vrh lestvice oziroma ni bila tako zelo blizu večnemu tekmecu Partizanu. Nič od tega pa nam ne bo prav dosti pomagalo, če na koncu sezone ne bomo tam, kjer želimo biti in kjer tudi moramo biti. Ne glede na vse, kar se je dogajalo in kar se dogaja, hočemo na vsak način osvojiti naslov državnih prvakov.
Kakšen je vaš stik z vodstvom kluba, kakšno je sodelovanje z njim? Se vam zdi, da je odnos transparenten in da v dovolj veliki meri veste, kaj se dogaja in kakšni so načrti vaših nadrejenih; tudi načrti v zvezi z vami in vašim statusom?
Da bi ves čas vedel, kaj natančno in kaj vse se dogaja v klubu, je čista utopija. To bi bilo nerealno pričakovanje in, po pravici povedano, me pogosto tudi ne zanima in nekaterih stvari sploh nočem vedeti. Povsem sem osredotočen na svoje delo in vsa moja energija gre v trud, ki ga moram vložiti za čim bolj kvalitetno, čim bolj profesionalno opravljanje tega dela. Prepričan sem, da so moji odnosi z nadrejenimi taki, kot morajo biti, in da v Crveni zvezdi vlada neka čisto običajna hierarhija, značilna za resne klube. Spoštovanja je z vseh strani veliko, profesionalnosti prav tako, in to je tisto, kar se mi zdi najbolj pomembno.
Je vse, kar ste naredili in dosegli do zdaj, dovolj za to, da bi lahko govorila o popolni mirnosti ljudi nad vami; lahko rečeva tudi ljudi, ki odločajo o vaši usodi, čeprav vas in vašega statusa s to besedo ne želimo postavljati pod vprašaj?
Lahko uporabimo tudi to besedo, zakaj pa ne. Pri Crveni zvezdi je tako kot pri številnih podobnih klubih, da ta beseda nikoli ni daleč od resnice. Tega se dobro zavedam in v isti sapi se zavedam tudi tega, da vse do zdaj narejeno in doseženo ni dovolj. Ni dovolj v njihovih očeh, a naj se razumemo, dovolj ni niti v mojih. Kot vedno poudarja naš predsednik, Zvezda zahteva vsakič več in vsakič bolje. Če ne zmagaš, zahteva zmago. Če zmagaš, zahteva zmago z boljšo igro in večjo razliko. Če zmagaš z boljšo igro, zahteva zmago s še boljšo. Do zdaj pokazano ob točki zaostanka za Partizanom, zato ne more biti dovolj, je pa ta sezona zaradi bremena večletnih neuspehov zagotovo nekoliko specifična. Prepričan sem namreč, da nas bodo na koncu vse skupaj sodili le po tem, ali bomo osvojili tako zelo želelni naslov srbskih prvakov.
Najbližje, ko sem se pod vprašaj postavil sam.
Ste na tisti najnižji točki, ko se je veliko govorilo o vašem zelo hitrem odhodu z mesta trenerja Crvene zvezde, resnično bili blizu slovesa. Ste čutili, da res »visite«, in ste se bali za svojo usodo?
Mislim, da sem poznal prave informacije, zato nikoli ni bilo kake posebne negotovosti ali strahu. Mislim, da sem bil odhodu celo najbližje, ko sem pod vprašaj postavil samega sebe. Prišel je namreč trenutek, ko sem se vprašal, kakšna je moja krivda za slabe rezultate in za posledičen položaj ter ali sem pravi človek na pravem mestu. Hkrati sem pogledal vase in okoli sebe, analiziral stvari s tega zornega kota in prišel do ugotovitve, da moram nadaljevati. Od tiste točke naprej mi je bilo mnogo lažje, krivulja se je začela obračati navzgor, pa tudi manj težav sem imel s srbskimi mediji, ki jih počasi sploh več ne spremljam. Sprva sem jim namenil nekaj pozornosti, toda bilo je toliko nasprotujočih si zapisov in toliko neresnic, da sem to početje povsem opustil.
Tudi že nekajkrat omenjeni predsednik Džajić odkrito govori o tem, da je klub v velikih težavah na čelu s finančnimi in da je morda celo v najtežjem položaju v celotni zgodovini. Vas to skrbi?
Boljše vprašanje bi bilo, koliko me skrbi. Kajti normalno je, da me skrbi, pravzaprav me mora skrbeti. Toda mislim, da smo vsi skupaj močnejši od teh težav. Predvsem je pomembno, da vodim skupino fantov, ki je v želji po uspehu strahovito motivirana in ki iz tega motiva črpa toliko energije, da je celo finančne težave na spravijo iz tira. Celo ob zavedanju, da bi take težave lahko trajale še kar nekaj časa, svojih dolžnosti ne zanemarijo niti za trenutek in prepričan sem, da jih tudi ne bodo. Še več, v vsak trening gredo z neverjetno čistimi glavami in z neverjetno odločnostjo, s tem pa se bodo podali tudi v drugo polovico prvenstva in nam zagotovo dali dobre možnosti za uspeh. Želja po Zvezdinem naslovu je zrasla do mere, da so ne glede na okoliščine vsi od najmlajših začetnikov do najstarejših igralcev z evropskimi karierami pripravljeni narediti prav vse.
Večji finančni vložek in nasploh manj težav bi zagotovo olajšali pot do rezultatov, po drugi strani bi rezultati prinesli večji vložek in nasploh manj težav. Gre za nekakšen znan začaran krog, a zdi se, da verjamete, da ste ga s svojo motivirano ekipo sposobni prekiniti in preprečiti, da bi se v njem vrteli še kar nekaj časa.
Nekoliko filozofsko razmišljanje, ki mi je zelo všeč in s katerim se popolnoma strinjam. Čisto konkretnega odgovora pa ne poznam; če bi ga, bi bil precej mirnejši in bi precej bolj mirno gledal v prihodnost. A stojim za vsem tistim, kar sem dejal v prejšnjem odgovoru, in mislim, da nam tak odnos nogometašev, ki so resnično sposobni postaviti težave ob stran ter jih pogosto celo povsem ignorirati, lahko v vseh pogledih prinese zelo veliko. Pomembno je, da smo se vsi skupaj sprijaznili s položajem, v kakršnem pač smo. V Beogradu pravijo 'Od kukanja nema ništa (jamranje ne prinaša ničesar, op. p.)' in lahko bi rekel, da je to postal nekakšen naš moto. Sploh zato, ker se zelo dobro zavedamo, da nas bodo na koncu vprašali po dosežku in ne bo nikogar zanimalo, kaj se je vmes dogajalo.
Pa je naslov srbskega prvaka vreden toliko, da bi močno popravil celotno sliko kluba in vam dal neprimerno boljše pogoje za nadaljnje delo; morda celo pogoje za naskakovanje uvrstitve v ligo prvakov?
Verjamem, da je in da je to naša najbolj realna rešilna bilka. Naslov bi med navijači, v javnosti, v medijih, pri sponzorjih in še kje pomenil toliko, da bi naš voz nedvomno potegnil v pravo smer, kjer bi se nato bilo mogoče pogovarjati o marsičem. Tega se vsi zelo dobro zavedamo in vsi smo se pripravljeni odpovedati marsičemu za to, da bi do tega naslova dejansko prišli.
Tudi Nejc Pečnik, ki spada med te vaše motivirane fante. Kako zadovolji ste z nogometašem, za katerega ste zastavili svojo besedo in ki se je v Beogradu dobro znašel?
Nejc je resnično prišel na moje priporočilo in priporočanje igralca je za trenerja vedno zelo nehvaležno početje. Še posebej če deluje v tujini in priporoči igralca iz lastne države. Taka poteza je vsakič zelo tvegana in zelo vesel sem, da me Nejc ni pustil na cedilu. Vedel sem, koga priporočam, vprašanje je bilo le, ali se bo uspel prilagoditi v dovolj veliki meri in potrditi moje napovedi, kar mu je nedvomno uspelo. Odigral je zelo spodobno polovico sezone, ponovno se je pokazal kot izjemno koristen nogometaš in kot krasna oseba, ki sem jo uspel spoznati tako pri Celju kot v reprezentanci. Sposoben pa je več, sposoben je še dodatno dvigniti raven svoje igre in tej ekipi dati ogromno, kar od njega tudi pričakujem.
Povedal bom vse, je pa tega zelo veliko
Vse več ljudi v vseh republikah nekdanje Jugoslavije se sprašuje, kako je mogoče, da vzor klubom na celotnem prostoru z velikimi koraki postaja slovenski prvak. Maribor dejansko postaja oziroma je mogoče celo že postal natanko to, kaj je po vašem mnenju glavni razlogi?
Drznem si verjeti, da zadevo poznam kar dobro, zato me preseneča precej manj kot mnoge v Srbiji ali na Hrvaškem. Lahko bi celo rekel, da sem ob sočasnem spremljanju dogajanja v Mariboru in drugod na področju nekdanje Jugoslavije nekaj takega hkrati pričakoval in našemu prvaku tudi tako zelo privoščil. Nič, kar se dogaja z Mariborom, ni naključje. Predvsem pa ni naključje, da se dogaja, odkar je na položaju Zlatko Zahović, ki svoj posel v vseh pogledih fenomenalno obvlada. Na Štajerskem so ves čas delali odlično selekcijo, imeli so izjemno strokovno vodstvo, krasno poslujejo s kupovanjem in prodajanjem igralcev, ves čas lahko računajo na fantastično podporo navijačev, s katerimi znajo delati in jih klubu še dodatno približati. Vse se sestavlja kot kamenčki v čudovitem mozaiku, zaradi katerega je Maribor navdušujoče stabilen evropski klub, ki je na tem področju resnično za zgled.
Crvena zvezda je nekdanji evropski prvak in v mnogih pogledih velikan, toda ali bi kljub temu lahko šli celo tako daleč, da bi trdili, da se lahko od Maribora nekaj nauči tudi ona?
Ta zadeva sploh ne potrebuje mojega mnenja, tu govorijo dejstva. Že tako ali tako se lahko od vsakogar, ki je na tak ali drugačen način uspešen, kaj naučiš. Tokrat pa dejstva narekujejo, da moramo iz Beograda pogledovati tudi na Štajersko in si pogledati, na kakšen način počnejo določene stvari in zakaj so tako zelo uspešni. Če si dva koraka za nekom, ki evidentno ves čas napreduje in dosega rezultate, ne moreš biti preveč pameten in naprej goniti svoje zgodbe. Če si resnično pameten v pravem pomenu tega izraza, takemu klubu prisluhneš in skušaš najboljše iz njegovega okolja prenesti v svoje.
Koliko pa vas zdaj, ko ste se ustalili in pišete novo poglavje trenerske kariere na novi poti ter z novo vizijo, še muči vaša slovenska preteklost v smislu obdobja na čelu naše reprezentance?
Marsikaj mi leži na duši in tega zagotovo ne bom za vedno zadržal zase. Prišel bo čas, ko bom vse povedal, je pa tega zelo veliko. Ogromno je bilo nekorektnosti z vseh strani in zagotavljam vam, da jih bom nekega dne predstavil javnosti. Da mi leži na duši, pa ne pomeni, da me muči. Preveč imam stvari razčiščene in preveč sem osredotočen na svoje zdajšnje delo, da bi me lahko mučilo.
Rekli ste, da boste vse povedali, ko bo prišel čas. Očitno še ni prišel, zakaj ne?
Predvsem zato, ker to ne bi bilo pošteno do kluba, v katerem zdaj delam. Trenutno sem preveč osredotočen na Crveno zvezdo, da bi porabljal svoj čas in svojo energijo za obračunavanje s krivicami iz preteklosti.
Komu bo težje ob spremljanju svetovnega prvenstva brez lastne reprezentance: Slovencem ali Srbom, pri katerih si trenutno služite kruh?
Seveda sem bil zelo vesel za Slovenijo, ko se je vrnila v igro za svetovno prvenstvo, in navijal sem, da bi ji uspelo. Krasno bi bilo, če bi imeli svojo reprezentanco v Braziliji, toda vseeno moramo biti vsi na področju nekdanje Jugoslavije ponosni, da bosta tam nastopili dve reprezentanci in da so bile še tri v igri do praktično zadnjega trenutka. Ne Slovencem ne Srbom ne bo lahko preživeti poletja brez lastne reprezentance na mundialu in ob spremljanju sosedov, a morda se lahko potolažijo z dejstvom, da se v tem okolju vendarle še vedno dela zelo dobro in da je uspeh ves čas blizu, pa čeprav se pri njegovem doseganju reprezentance nekoliko izmenjujejo. Ob tem pa verjamem, da bo veliko takih, ki imajo resnično radi nogomet in ki bodo stisnili kakšno pest tako za Hrvate kot za Bosance in Hercegovce.
