Slovenski organizator igre v Galatasarayu ne dobi prave priložnosti, pri vprašanju odhoda, ki si ga želi, pa se vsakič, kako bi le bilo drugače, zatakne pri denarju. Toda Lakovič v novo leto ne vstopa zagrenjen, ampak nasprotno, odločen, da bo iz te izkušnje izšel še močnejši.
Na začetku pogovora smo preverili, ali je morda kje drugje kot v Istanbulu, pri tem misleč na govorice, da naj bi se zanj zanimal Spartak iz St. Peterburga, na klopi katerega sedi Jure Zdovc. »Ne, ne, sem v Turčiji,« je odvrnil. Koliko časa še? »Ne vem,« je v smehu dejal in dodal, da je tudi on slišal o možnosti odhoda v Rusijo: »A to je tudi vse. Ponudbe nisem dobil, tudi z Juretom nisva govorila, tako da ne morem reči, ali obstaja realna možnost prestopa.«
Ne skriva pa, da bi se rade volje podal v nekdanje carsko mesto. »Z veseljem bi igral pri Juretu. Poznam ga, zelo dobro sva sodelovala v reprezentanci. Zelo ga spoštujem kot trenerja, verjetno tudi on mene kot igralca.« Trenutna realnost pa je še vedno življenje v turškem megapolisu in to, da je član Galatasaraya. »Stanje je še zmeraj tako, kot je bilo. Ne igram oziroma imam zelo omejeno minutažo, v tistem času je na parketu težko karkoli narediti,« pravi in razloži, da se z vodstvom niti ne skuša več pogovoriti o svojem položaju. »Kaj pa naj, saj je ves čas eno in isto, nimam se kaj pogovarjati.«
Seveda bi tako stanje rad prekinil z odhodom. »Želja je, da grem. Agenti delajo in upam, da se bo čim prej pozitivno rešilo. V tem trenutku sicer nimam nobene konkretne ponudbe.« Bila pa je pred kratkim v podobi Montepaschija Siene. »Pogovori so bili. Siena je res, kolikor vem, poslala tudi ponudbo. A problem je seveda nastal pri vsoti, ki naj bi jo pokril Galatasaray. Začeli so komplicirati in iz vsega skupaj ni nastalo nič.« Pa se ne boji, da bi Turki tako naredili pri vsaki možnosti prestopa? »Če bo res tako, potem bom pač ostal do konca sezone,« je povsem mirno odvrnil.
Pričakovali bi, da sta ga vse to neigranje in čakanje na morebiten prestop psihično načeli. »Ne, nikakor, sploh ne. Razčistil sem z vsem in nič več me ne more psihično ubiti. Zdaj sem se razjezil. Rekel sem si, da nimajo možnosti, da me na kakršenkoli način spravijo iz tira. Upam na najboljše, pripravljen pa sem na najslabše.« Malo smo ga zbodli, da bo, če bo morda ostal, prišel spočit na reprezentančne priprave. »Verjetno delam dvakrat več kot ostali soigralci, zato ker želim biti stoodstotno pripravljen. Nikoli ne veš, kdaj bo prišlo tvojih pet minut, ki jih je treba izkoristiti.« Lakovičev nekdanji reprezentančni soigralec Matjaž Smodiš se je pred kratkim vrnil v Krko, zato nas je zanimalo, ali je morda tudi sam razmišljal, da bi zaigral v Sloveniji in si tu povrnil igralno prakso. »Nikoli ne reci nikoli. Vse možnosti so odprte, še posebej v mojem primeru, saj je prva stvar, da bi rad spet igral. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi,« te možnosti sploh ni odločno zavrnil ...
