Mario Carević: V Dinamo niti za milijardo evrov

Nogometaši Krke so se pred začetkom pretekle sezone po dvajsetih letih vrnili v prvo ligo. Zaradi igranja v višjem rangu tekmovanja so morali Dolenjci okrepiti igralsko zasedbo. Tako so pred šestimi meseci v svoje vrste zvabili hrvaškega vezista Maria Carevića. Dvaintridesetletnik je doma iz Makarske in je nase opozoril v splitskem Hajduku. Iz ponosa Dalmacije ga je pot nato vodila še v Savdsko Arabijo, Nemčijo, Belgijo in Izrael, tako da je Slovenija peta tuja država, v kateri profesionalno igra nogomet. Carević z družino zdaj živi v Zagrebu, v svoji športni osebni izkaznici pa ima vpisan tudi en nastop za hrvaško člansko izbrano vrsto.

Kako to, da ste se odločili za Slovenijo?
Ne vem, vse se je zgodilo zelo hitro. Po šestih letih v Belgiji sem se vrnil domov. Če povem po pravici, nisem dobil nobene ponudbe, ki bi me zadovoljila. Prihajale so iz daljnih in ne prav varnih držav. Takrat sem bil star 31 let in se nisem želel spuščati v takšno zgodbo. Odločil sem se, da se tu ustalim. Nisem želel končati kariere, še naprej sem želel igrati nogomet. Žena je zdravnica in je dobila specializacijo v Zagrebu, kjer imava stanovanje. Odločila sva se, da začne delati v bolnišnici, jaz pa nekje v okolici Zagreba najdem klub, kjer bi lahko igral. Predstavniki Krke so prek nekaterih ljudi vzpostavili stik z mano, in to je to.

MARIO CAREVIĆ
rojen: 29. marec 1982
država: Hrvaška
šport: nogomet
klub: Krka

Do zdaj ste v tujini igrali v Savdski Arabiji, Nemčiji, Belgiji, Izraelu in Sloveniji, kje se najbolje počutite?
V Belgiji sem se počutil kot doma. Tam sem bil pet, šest let, v Belgiji sta se mi rodila tudi oba sinova. Gre za res urejeno državo in tamkajšnje življenje je super. V Belgiji se resnično počutiš kot nogometaš, prav tako ni dolgih potovanj ali karanten, kot jih poznajo v Rusiji. Vse je urejeno, mesta so super, življenje je prekrasno. Mogoče sem malo subjektiven, ker sem bil toliko let tam in mi je všeč, ampak mislim, da je res super. Tudi v Nemčiji mi je bilo všeč, Stuttgart je izjemno mesto. Prekrasen občutek je, ko si član nogometnega kluba, zaradi tega imaš tudi ogromno ugodnosti. Tudi v Savdski Arabiji mi je bilo na začetku dobro, pozneje malo manj. Tja sem šel mlad in sem bil sam. Država je zaprta, veliko stvari je prepovedanih, na drugi stani pa imaš vse. Savdijci odlično plačujejo, živel sem v hiši z bazenom in fitnesom. Ampak ko greš ven iz območja, kjer živijo tujci, je povsem drugače. Ženske so zakrite, na ulicah je verska policija, živiš nekako v strahu. Skratka, pogoji za življenje so odlični, vendar jih ne moreš izkoristiti. Država je lepa, ponuja se ti veliko stvari. Ni bilo slabo, ampak v primerjavi z Evropo je to povsem drug svet.

Kaj ste vedeli o slovenskem nogometu, preden ste prišli v Novo mesto?
Ne morem reči, da sem spremljal slovenski nogomet, ampak nekaj stvari sem vedel, saj so tu igrali nekateri moji prijatelji. Vedel sem določene stvari, predvsem o Mariboru, ki je igral v Evropi, in Domžalah. Zdaj pa vem vse. (smeh)

V pol leta ste spoznali vse klube, kakšen vtis je na vas naredila slovenska liga?
Raven nogometa je dobra, ni ne vem kakšna, ampak v ligi je veliko dobrih mladih nogometašev, ki imajo perspektivo. Tu je nekaj dobrih klubov z dobrimi stadioni, mi ga na žalost nimamo, upamo, da ga bomo zgradili. Drugače pa je kar nekaj dobrih klubov z dobrimi pogoji za delo, Koper, Olimpija, Maribor, Rudar, to so vse dobri klubi. Veliko je mladih igralcev, med katerimi mi jih je nekaj zelo všeč in so sposobni igrati na visoki ravni. Dobro za njih je, da slovenski klubi ne pretiravajo s številkami. Če mlad igralec odigra nekaj dobrih tekem za Dinamo ali Hajduk, je njegova cena takoj deset ali sto milijonov evrov. Tu pa so številke veliko bolj realne. Če pride ponudba, je veliko lažje organizirati prestop kot iz katere druge države. Tudi drugače mislim, da menedžerji iz Italije in Avstrije podrobno spremljajo dogajanje v slovenskem prvenstvu.

Po desetih letih v tujini je bil moj cilj, da pri 31 še naprej igram nogomet. Želel sem igrati za nekakšno plačo, pri čemer mi denar sploh ni bil pomemben, ampak igranje samo in bližina doma.

Je bil prihod v Slovenijo pravilna odločitev?
Da. Po desetih letih v tujini je bil moj cilj, da pri 31 še naprej igram nogomet. Želel sem igrati za nekakšno plačo, pri čemer mi denar sploh ni bil pomemben, ampak samo igranje in bližina doma. Če bi dobil podobno ponudbo, kot sem jo imel v času, ko sem igral v Belgiji, bi se verjetno odločil za odhod. Tako pa so ponudbe prišle iz Azerbajdžana in Irana, kamor se mi z ženo in dvema malima otrokoma ni dalo. Tu je res kot ulito zame, za konec kariere mi je super. (smeh)

Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prišli, so se vam tu uresničila pričakovanja?
Težko mi je govoriti o tem, ker ne živim v Sloveniji. Vsak dan se vozim iz Zagreba, ampak to, kar sem videl, mi je všeč. Mirna država, kar mi ugaja. Tu si lahko ustvariš normalno družinsko življenje, ni velike gneče. Odlično za stare dni. (smeh)

Katere jezike govorite?
Govorim angleško in flamsko, v francoščini se uspem sporazumeti. Nemščino sem kar malo pozabil, ker je ne govorim že sedem let. Če povem po pravici, se izogibam govorjenju nemščine. Arabsko in hebrejsko znam samo neumnosti, ki so me jih naučili.

Kateri je bil prvi stavek, ki ste se ga naučili v slovenščini?
Lahko vas nekaj vprašam. (smeh)

Kot otrok Hajduka ne bi mogel iti v Dinamo niti za milijardo evrov. Ne zaradi tega, ker bi ga sovražil, ampak zato, ker imam rad Hajduk in ga spoštujem. Nobene možnosti ni za to, tako je, ko si tako vzgojen.

Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Mogoče zadnja, ki sem se jo naučil. Vedno pridemo v tukajšnji lokal na kavo in rogljiček. Precej dni sem porabil, da sem si zapomnil to besedno zvezo - rogljiček z gozdnimi sadeži. (smeh)

Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Narava, ko se vozim po avtocesti, gledam hribčke in hiške na njih. Te stvari me spominjajo na Avstrijo, to mi je res všeč.

Kaj vam tu ni všeč?
Ne vem, nič takega ni. Vse je v redu.

Ali veste, kdo je predsednik Slovenije?
Ne bi vedel.

Ali veste, koliko prebivalcev ima Slovenija?
Dva milijona.

Ali poznate kakšno slovensko narodno jed?
Ne vem, kosila jemo v lokalu, ampak ne vem, kaj bi bilo slovensko. Kremne rezine so mi všeč.

Če povem po pravici, ne vem, kje bom živel v prihodnje. Ali bom ostal v Zagrebu, morda odšel v Split ali mogoče v Belgijo. Vse skupaj je odvisno od nekaterih stvari. Bomo videli, še najraje bi se vrnil v Belgijo.

Ali poslušate slovensko glasbo, poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Poznam, najbolj mi je všeč pesem Rožica, drugače pa ne poslušam slovenske glasbe. Soigralec Žiga Kastrevec to pesem vedno predvaja v garderobi, tako da sem se jo naučil in mi je tudi všeč.

V čem smo si Slovenci in Hrvati najbolj podobni in najbolj različni?
Slovenci imajo bolj germansko miselnost, kar je dobro, pozitivno. V čem smo si podobni? Khm, ne bi vedel. Oboji radi pijemo kavo.

Če bi koga peljali po Sloveniji, kaj bi mu pokazali?
Peljal bi ga v Ljubljano, šli bi ven, na večerjo, lepo mesto je. Odkar sem tu, sploh še nisem bil v Ljubljani, v preteklosti sem jo nekajkrat obiskal in mesto mi je res zelo všeč. Ni prevelike gneče, Zagreb je tudi super, ampak ko padeš v gnečo, je katastrofa. Drugače bi si pa pomagal z googlom in bi našel kakšen hribček, krčmo, dvorec, kjer je dobra hrana, dobro vino. V Metliki imate dobro vino. Na morje ga ne bi peljal, ker ga imamo doma, pozimi bi pa lahko šli smučat. Kar precej možnosti je.

Najbolj mi je všeč pesem Rožica, drugače pa ne poslušam slovenske glasbe. Soigralec Žiga Kastrevec to pesem vedno predvaja v garderobi, tako da sem se jo naučil in mi je tudi všeč.

Ali znate našteti vseh pet klubov, ki so v samostojni Sloveniji osvojili naslov nogometnega državnega prvaka?
Ne vem, katerih pet je, ampak lahko poskusim. Torej, Maribor, Olimpija. Sem bi dal še Rudar, ne vem, ali je točno. Ne? Mogoče Celje. Tudi ne? Domžale. Interblock? Ne? Gorica, Krka ni. Še en, ali klub trenutno igra v prvi ligi? Mura ni, Koper!

Ali se v prostem času več družite s tujci ali s Slovenci?
Prosti čas večinoma preživljam v Zagrebu, igram se z otrokoma. (smeh) Družim se z vsemi, niti nimamo veliko prostega časa. Med treningoma se usedemo, spijemo kavo, potem je počitek in spet trening. Po drugem treningu grem domov.

Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
Kličejo me Car, Care, tako kot vsi.

Živite v Zagrebu, je vsakodnevna vožnja naporna?
Včasih je naporno. Zdaj se vozimo trije, dobimo se pri King Crossu na Jankomirju, to je na izhodu iz Zagreba. Od tam gremo na avtocesto proti Ljubljani. Jaz živim na Bukovcu blizu Maksimirja in samo pot na drugi konec mesta mi včasih vzame več kot pot od tam do Novega mesta. To me najbolj ubija. Kadar grem zgodaj zjutraj, mi pot čez mesto vzame 45 do 50 minut. To je naporno, malo postanem živčen, ampak tudi na to se navadiš.

Ste morda razmišljali o tem, da bi živeli v Sloveniji?
Ne. Za Slovenijo sem se v prvi vrsti odločil zaradi žene, ki je dobila specializacijo. Nikoli pa ne veš, kaj ti bo življenje prineslo. Če povem po pravici, niti ne vem, kje bom živel v prihodnje. Ali bom ostal v Zagrebu, morda odšel v Split ali mogoče v Belgijo. Vse skupaj je odvisno od nekaterih stvari. Bomo videli, še najraje bi se vrnil v Belgijo. Če bi žena v Belgiji dobila delo na kakšni kliniki, bi se takoj vrnil tja. Tam se počutim kot doma, tudi otroka sta se rodila tam. Mirno je, urejeno, tam lahko najdeš svoj mir. Vendar pa nikoli ne veš, kaj ti bo življenje prineslo. Morda ostanemo v Zagrebu, ampak želja je Belgija.

Ste iz Makarske, ali pogrešate morje?
Pogrešam. Vendar si v glavo vtepeš, da zdaj ne moreš iti na morje in se s tem sprijazniš. Nimaš kaj, brez veze je jokati in stokati zaradi tega.

Poznamo rivalstvo med Hajdukom in Dinamom, ste otrok Hajduka, imate zaradi tega v Zagrebu kaj težav?
Do zdaj jih nisem imel, čeprav v Zagrebu nisem priljubljen. Od takrat je minilo že veliko let, tako da je to z mlajšimi generacijami že skoraj pozabljeno. Nikoli nisem imel težav.

Pred leti je obstajala možnost, da bi igrali za Dinamo.
Z moje strani te možnosti ni bilo. Sicer se je nekaj govorilo o tem, ko sem se vračal iz Savdske Arabije in iz Stuttgarta. Takrat so me klicali nekateri ljudje, ponujali so mi res veliko denarja, a z gospodom Mamićem (Zdravko Mamić - alfa in omega Dinama, op. p.) se nisem nikoli pogovarjal. Kot otrok Hajduka ne bi mogel iti niti za milijardo evrov. Ne zaradi tega, ker bi sovražil Dinamo, ampak zato, ker imam rad Hajduk in ga spoštujem. Nobene možnosti ni za to, tako je, ko si tako vzgojen.

S plačo, ki jo dobivate tu, kje bi bolje živeli, na Hrvaškem ali v Sloveniji?
Mislim, da v Sloveniji. Kolikor sem imel možnost videti, je Slovenija cenejša, vsaj v primerjavi z Zagrebom, ki je precej drag. Verjetno je Ljubljana na ravni Zagreba, ampak Novo mesto je precej cenejše.

Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Zdaj? Saj ga niti ne rabim, ker smo tudi mi del Evropske unije. (smeh) Če bi tu ostal še nekaj let in bi tu živel, bi bil to povsem naraven proces in bi ga vzel. Zdaj pa res ni potrebe.

Veliko je mladih igralcev, med katerimi mi jih je nekaj zelo všeč in so sposobni igrati na visoki ravni. Dobro za njih je, da slovenski klubi ne pretiravajo s številkami.

Ali imate še kakšno posebno željo v karieri?
Ne, nimam. (smeh) Zdaj gre vse skupaj počasi proti koncu. Slovenska liga in Krka mi res odgovarjata, da odigram do konca. Nimam nekih ambicij, ker sem realen, kam pa naj se prodam pri 32. letih? V današnjem nogometu si že pri 23 ali 24 nekako star. V tem pogledu sem realen, edino s Krko bi rad naredil čim boljši rezultat. Vendar je treba spremeniti še precej stvari, da bi šli po malo boljši poti.

Ali ste poleg nogometa tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Bili smo na košarki, gledali smo finale med Krko in Unionom Olimpijo. Odlično je bilo, vzdušje je bilo super.

Kaj mislite o slovenskih ženskah?
Ne vem, lepe so, dobre. Kaj naj rečem? Imate lepe ženske, tako kot mi. Verjetno mora tako biti v tem podnebju. (smeh)

Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Navijajte za Krko. (smeh)