Kaj pravi znanost?
Na spletnih straneh www.WebMed.com, kjer objavljajo rezultate znanstvenih raziskav, so se tej temi posebej posvetili, vendar so ugotovili, da dosedanje raziskave niso bile narejene pravilno. Strah izvira iz spletne pošte, kjer trdijo, da so ti izdelki nevarni, ker vsebujejo aluminijeve spojine in parabene. Dr. Ted S. Gansler iz Ameriškega združenja za boj proti raku (American Cancer Society) pa je zapisal, da je bilo kar precej raziskav, ki povezujejo raka dojke z uporabo antiperspirantov in deodorantov, narejenih napačno, saj niso bile dovolj velike in niso imele kontrolnih skupin, tiste, ki so pokazale, da so imele ženske v tkivu tumorja dojke aluminij, pa niso dokazale povezave med razvojem raka in aluminijem. Precej je slišati o povezavi uporabe antiperspirantov in deodorantov z nastankom Alzheimerjeve bolezni. Dr. Heather M. Snyder iz Alzheimer Association pravi, da je bilo tudi glede tega narejenih kar nekaj raziskav, vendar povezave niso dokazale.
Ožigosani aluminij.
Na seznamih snovi, ki povzročajo raka – sestavlja jih International Agency for Research on Cancer (mednarodna agencija za raziskavo raka) – in ki so razdeljene v pet skupin glede na to, ali je povezava z nastankom raka dejstvo, verjetna, možna ali pa je ni, aluminija za zdaj ni v nobeni od skupin, je pa med procesi, ki so rakotvorni, tvorba aluminija. Strokovna spletna revija PubMed omenja tudi raziskavo belgijskih znanstvenikov iz leta 1988, po kateri aluminijeve spojine, ki se na veliko uporabljajo v gospodinjstvih in industriji, naj ne bi bile kancerogene, mutagene ali pa teratogene.
Poučna britanska zgodba. Starejši se morda še spomnijo zgodbe o onesnaženju pitne vode v mestu Camelford v Cornwallu v Veliki Britaniji. Zgodilo se je leta 1988, ko je bila z aluminijem onesnažena pitna voda, s katero se je oskrbovalo okrog 20.000 ljudi. Še danes ni čisto jasno, kakšno škodo je onesnaženje v resnici povzročilo. Dejstvo je, da oblast 16 dni po onesnaženju prebivalcev ni obvestila o kontaminaciji pitne vode. Pozneje pa ni temeljito in sistematično spremljala posledic onesnaženja na zdravje ljudi, ki so tako vodo pili. Šele preiskave umrlih precej let pozneje so pokazale, da se jim je aluminij nabral v možganih. Ljudje so imeli veliko kratkotrajnih in dolgotrajnih zdravstvenih težav (moteno delovanje sečil, izpuščaji na koži, luščenje kože, driska, bruhanje, bolečine v sklepih, če jih omenimo le nekaj). Leta 1999 so v British Medical Journal objavili, da je nekaj ljudi imelo precej težav v delovanju možganov, kar je bilo prvotno označeno kot »vznemirjenost« zaradi nesreče. Zanimivo je, da so v zadnjem poročilu (iz leta 2013) zaključili, da izpostavljenost kemikalijam verjetno ni povzročila dolgotrajnih posledic na zdravju prebivalcev in da tudi ni verjetnosti, da bi jih povzročila v prihodnje.
Je ali ni?
V znanstveni reviji Science Daily (www.ScienceDaily.com) pa po drugi strani pravijo, da nakopičen aluminij v tumorjih dojk (raziskava iz leta 2007) nakazuje, da je aluminij vendarle mogoč vzrok za razvoj raka dojke. To so dokazovali strokovnjaki z univerze Keele (v Veliki Britaniji). Na to naj bi kazalo dejstvo, da se je največ aluminija nalagalo v zgornji zunanji četrtini dojke; tisti, ki je najbližje limfnim vozlom v podpazduhi, kjer se mažemo oziroma kamor nanašamo deodorante ali antiperspirante. Kako naj bi se rak razvil oziroma kakšen naj bi bil mehanizem, ki povzroča tumor dojke, pa ostaja neznanka.
Samo dokaza ni.
Organizacije, ki se zavzemajo za naravno zdravljenje, preprečevanje onesnaženja okolja, za prepoved uporabe škodljivih snovi in podobno, vztrajajo pri trditvah, da so aluminijeve snovi v deodorantih in antiperspirantih škodljive ter povzročajo raka. Dokazati jim tega doslej še ni uspelo. Sicer pa je tudi s tistim, kar ugotavljajo znanstveniki, tako: ni dokazano, da bi aluminij povzročal raka, toda prav tako ni dokazano, da ga ne. Samo tvorba aluminija je dokazano kancerogena. Resnici na ljubo pa tudi znanstveniki pravijo, da je odgovor tudi v tem, koliko je aluminija, kako dolgo mu je bil človek izpostavljen in v kakšni obliki. Če je aluminija zelo veliko, seveda škodi zdravju.
Vprašanje interesa.
Vprašati pa se je treba tudi, kdo vse bi bil prizadet (finančno), če bi kot nesporno znanstveno dejstvo dokončno razglasili, da je aluminij rakotvoren. Najdemo ga namreč v na stotinah izdelkov, je sestavni del pločevink, kozmetičnih izdelkov vseh vrst, najdemo ga v hrani in pijači, v zdravilih (na primer antacidih, ki učinkujejo na želodčno kislino), pa tudi v aluminijevi foliji, ki jo uporabljamo za zavijanje hrane. Interes, da aluminij ostane označen kot neškodljiv, je vsekakor velikanski.
Sumljivi parabeni.
Druge snovi v antiperspirantih in deodorantih, ki naj bi bile škodljive, so parabeni. Zgodba je skoraj popolnoma enaka kot pri aluminiju. O parabenih pravijo, da se vmešavajo v delovanje hormonov, predvsem spolnih, ženskih in moških. Parabene namreč uporabljajo kot prezervativ v kozmetičnih izdelkih, in sicer že skoraj sto let. Industrija trdi, da so bili vedno varni in da so varni tudi zdaj. Dejstvo pa je, da so parabeni biološko aktivni, da v telesu učinkujejo v stiku z drugimi snovmi, kot so hormoni, na primer. Obstaja sum, da so povezani z endometriozo, odpornostjo proti inzulinu (sladkorna bolezen) in zmanjšanim število semenčic v semenski tekočini.
Parabeni v tumorjih dojke.
Dr. Phillippa Darbre je leta 2004 objavila rezultate svoje raziskave, sicer majhne, a pionirske, v kateri je dokazala prisotnost parabenov v tumorjih raka dojke. A čeprav so parabeni tam bili, to še ni dokaz, da so povzročili raka. Parabeni so sposobni oponašati estrogen v telesu, ta pa je bistven za razvoj raka dojke, kar kaže, da povezava morda vendarle je. Ko je bila objavljena ta raziskava, je mnogo izdelovalcev kozmetike nehalo uporabljati parabene; veliko pa jih je samo črtalo s seznama sestavin v izdelkih, v resnici pa so jih ti še vedno vsebovali. Kasneje so raziskavo razširili na veliko več bolnic in spremljali prisotnost petih najbolj uporabljanih parabenov (v kozmetiki) v tkivu tumorjev dojke. V 99 odstotkih tumorskih tkiv je bil vsaj en paraben; v 60 odstotkih so jih našli vseh pet.
Tudi parabeni so neškodljivi?!
Uradna ameriška organizacija za boj proti raku na spletni strani www.cancer.org zanika tudi škodljivost parabenov. Njihov glavni argument je, da vzrok in posledica nista dokazana – pri čemer naj bi bili parabeni seveda vzrok, rak pa posledica. Vendar če nekaj ni dokazano, še ne pomeni, da tega ni ...
Čemu naj torej človek verjame? Kozmetične izdelke izdelujejo ogromne multinacionalke, ki imajo na milijarde evrov (ali dolarjev) denarja. Torej imajo možnost, da financirajo raziskave, ki pokažejo rezultate, kakršni jim ustrezajo. Lahko jim verjamete ali pa ne. Kakorkoli se že odločite, imamo na srečo tudi deodorante in antiperspirante, ki pa so dokazano popolnoma neškodljivi. Smrdeti zaradi zdravja torej le ni treba.
