Angelina Jolie je pač drugačna. Večina hollywoodskih zvezdnikov se na vso moč trudi, da bi bila vsaj videti »kul«, profesionalno in pridkano. Skrbno skrivajo svoje male grde skrivnosti, Angelina pa se na polikano javno podobo mirno požvižga in se brez zadržkov razgovori o živčnih zlomih, fantazijah in svoji znani naklonjenosti do sadomazohizma. Mnogi bi ob tem porekli, da je kariero zgradila na žgečkljivih javnih priznanjih, a bi morali tudi ti priznati, da kot igralka postaja čedalje boljša.
Drzne si tako na velikem platnu kot v postelji in spada med resnično velike igralke, morda tik pod ravnjo Meryl Streep, čeprav bi ji bilo zaradi pomoči otrokom in beguncem po vsem svetu verjetno bolj v čast, če bi jo primerjali z Audrey Hepburn. Med zvezdniki je le ona na tem področju naredila vsaj približno toliko kot Angelina Jolie, ki se je 4. junija 1975 v Los Angelesu rodila manekenki in igralki Marcheline Bertrand ter Jonu Voightu, veliki zvezdi zaradi filmov, kot sta Polnočni kavboj in Odrešitev, in dobitniku oskarja za Vrnitev domov, ki ga je osvojil, ko je bil njegov ljubki angel – kar v prevodu pomeni ime Angelina Jolie – star dve leti.
Srečna prva leta
Ampak takrat je bil Voight že ločen od, Marcheline pa je z otrokoma, Angelino in Jamesom, živela na vzhodni ameriški obali. Angie je v New York preživljala lepo otroštvo. Zbirala je kače in kuščarje – svojega najljubšega je poimenovala Vladimir, kačo pa Harry Dean Stanton. Kot številne deklice je bila zatrapana v gospoda Spocka, nosila je oblačila z bleščicami, ki jih je imela celo na spodnjem perilu, in bila članica dekliške »tolpe« Kissy Girls (Poljubljajoča dekleta). Deklice so lovile fante, jih poljubljale tako dolgo, da so začeli kričali, in bile tako vztrajne, da so bili učitelji primorani v šolo poklicati starše in njihovo »tolpo« razpustiti.
Da bi nasmejala ljudi in jih prepričala, naj jo imajo radi, je pogosto nastopala, želja po tem, da bi postala igralka, pa se je v njej porodila v kinodvoranah, v katere je pogosto zahajala z mamo in bratom. Ne, stric Chip Taylor, igralec in skladatelj, ter botra Jacqueline Bisset nista imela nič s tem, zagotovo pa nanjo ni vplival oče, čeprav je že pri sedmih letih nastopila v njegovem filmu Lookin' to get out, pri katerem je bil tudi soscenarist.
Brez korenin
Do enajstega leta, ko se je z mamo in bratom vrnila v Los Angeles, se je tolikokrat preselila, da sploh ni imela občutka za dom. »Vedno sem sanjala, da bom imela podstrešje s stvarmi, h katerim se bom lahko vračala in si jih ogledovala.« Takrat se je tudi trdno odločila, da hoče igrati. Zagnano se je lotila učenja na Gledališkem inštitutu Leeja Strasberga, ostala dve leti in nastopila v več odrskih postavitvah.
Na srednji šoli Beverly Hills seveda ni bila edina učenka s filmskimi ambicijami, a je bila med razvajenimi in čednimi otročaji, ki so jo neusmiljeno zbadali, ker je nosila zobni aparat in očala ter bila suha kot prekla, osamljena. Starši drugih otrok so bili premožni, Marcheline pa je svojima otrokoma kupovala rabljena oblačila. Angelinina samozavest se je še dodatno zamajala, ko se je poskusila kot manekenka, a je nikoli niso izbrali, ker je bila premajhna, presuha, predebela, preveč prestrašena ali kar koli drugega.
Sčasoma se je začela sovražiti. Morda je bila to posledica številnih selitev, morda je bilo povezano z očetom, neko oddaljeno in nejasno pojavo, ki ni želela živeti z družino, zaradi česar se je Angie vedno bala, da bo takšna postala tudi sama, morda je bil vzrok v relativnem pomanjkanju, posmehovanju ali v tem, da se je z velikimi očmi in velikimi usti – pravzaprav je bilo vse na njej veliko – počutila, kot bi bila podobna lutki, vsekakor pa se je počutila povsem nevredno in ni dovolila niti tega, da bi se je dotikali, s čimer ima težave še danes.
Drvenje v prepad
Začela se je rezati. Pri 14 letih je pustila igralske tečaje in zaživela na prehitevalnem pasu, ves čas prezirajoč samo sebe. Nosila je črno, si lase prebarvala v vijoličasto in hodila s pankerjem, ki mu je Marcheline dovolila, da je živel pri njih. Veliko sta eksperimentirala s sadomazohizmom: Angelina ga je nekoč prosila, naj ji z rezilom zareže vzdolž čeljusti. Brazgotina je še vedno vidna, čeprav komaj.
Pri 16 se je romanca končala. Angelina se je preselila v stanovanje nasproti materinega in se vrnila v gledališče. Povsem se je predala igranju. Njena prva vloga je bila – kakšno presenečenje – vloga nemške domine. Začela se je učiti od očeta in opazovati, kako je gledal ljudi, se pogovarjal z njimi in postajal kot oni. Zdaj sta se prepirala manj: ona je spoznala, da sta oba podvržena dramatiziranju, on, da je hči nadarjena, saj ga je recimo ganila do solz, ko je brala vlogo Catherine v Pogledu z mosta.
Brez očal in zobnega aparata je postala še manekenka in delala v Los Angelesu, New Yorku in Londonu. Nastopila je v spotu Meat Loafa Rock'n'roll dreams come through in pozneje v spotih Lennyja Kravitza, skupin Lemonheads in The Rolling Stones. Njena samozavest se je krepila, vendar je bila občasno še vedno na psu. Nekoč je bilo tako hudo, da je skušala najeti moškega, da bi jo ubil. Sočutni nesojeni morilec ji je svetoval, naj počaka en mesec in se mu potem oglasi še enkrat. Jasno, da ga ni poklicala nazaj.
Direktorica pogrebnega zavoda
Njena filmska kariera pa se je zares začela leta 1993 z nastopom v filmu Cyborg 2. Igrala je skoraj človeško robotko, ki se je morala z zapeljevanjem prebiti do štaba tekmecev. Njena seksualna karizma je bila že takrat skoraj otipljiva. Sledili so Hekerji (1995), na snemanju katerih je spoznala prvega moža, britanskega igralca Jonnyja Leeja Millerja. Noro sta se zaljubila in se hitro poročila, kar je bila verjetno posledica njene želje po trdnosti v življenju.
V zakon je vstopila v usnjenih hlačah in beli srajci ter s krvjo izpisanim Jonnyjevim imenom na hrbtu. Takrat je začela tudi z eksplicitnimi izjavami v medijih: »Mlad si, pijan, v postelji, imaš nože, dogaja se vse mogoče.« Razložila je še, da jo kri in smrt že dolgo zanimata, da zbira nože in jo fascinira priprava trupel v pogrebnih zavodih. Kot otrok je sanjala, da bi bila direktorica kakšnega.
