Novice Svet24

Laura prihaja iz Leipziga, Maren pa iz Hamburga. Pravita, da se pri nas dobro počutita. Slovence dojemata kot precej svobodomiselne, razgledane, izjemno dobre govorce nemškega in angleškega jezika ter prijazne ljudi. Na vprašanje, kako doživljata Slovenijo, pa povesta, da obožujeta majhnost, trgovine, ki so odprte tudi ob nedeljah, in študentske bone za prehrano.

V Ticu največ informacij

Na pot do Polzele sta se odpravili v petkovem jutru z avtomobilom. Povesta, da s potjo nista imela težav, saj sta uporabili navigacijo. Že pred tem sta obiskali nekaj spletnih strani, kjer sta želeli izvedeti več o kraju. »Povedati moram, da je uradna spletna stran izjemno nepriročna za turiste, saj na njej ni nobenih informacij o znamenitostih in nastanitvi. Tudi uporabnih kontaktov ni. Tako sva si pomagali z wikipedijo, tripadvisorjem in nekaterimi drugimi spletnimi stranmi. Največ informacij sva prejeli v turističnoinformacijskem centru (Tic), kjer nama je prijazna informatorka uredila tudi prenočišče,« pograja in hkrati pohvali Laura. V Ticu, ki se nahaja v gradu Komenda, sta prejeli tudi veliko brošur in zemljevidov ter drugih informacij, na primer kaj si je vredno ogledati. Informatorka jima je razkazala spominsko sobo Neže Maurer in knjižnico s čudovitim razgledom. Ogledali sta si še učilnico glasbene šole in poročno dvorano. »Informatorko sva vprašali, ali bi naju želela voditi skozi razstavo in nama na kratko razkazati mesto, in takoj je privolila. Bili sva izjemno presenečeni in hvaležni za njen čas in prijazno razlago,« pove Laura.

osebni arhiv

Malteški hram

Po ogledu sta se dekleti odpravili na kosilo v Malteški hram. »Informatorka nama je razložila, da je Polzela v 17. stoletju spadala pod malteško oblast, od koder tudi ime restavracije. Po odličnem kosilu sva pot nadaljevali do cerkve svete Marjete, si ogledali občinsko stavbo, park Šenek, se sprehodili ob reki in se povzpeli na bližnje hribe. Prelep izlet.«

Čudovit oltar

Proti poznemu popoldnevu sta se odpravili na goro Oljka, kjer naj bi v istoimenskem planinskem domu prenočili. Tam jima je prijazna lastnica izročila ključ bližnje cerkve in jima omogočila ogled notranjosti. »V cerkvi sva bili sami, dvomim, da ljudje vedo, kam se lahko obrnejo po ključ oziroma da si lahko ogledajo notranjost. Naj omenim, da cerkev krasi čudovit pozlačen oltar, ki me je povsem prevzel,« izpostavi Laura.

Gosta vroča čokolada

Po ogledu sta se odpeljali do planinskega doma, kjer sta si privoščili vročo čokolado in kavo ter se malce pogreli, saj je bilo zelo hladno in vetrovno. »V Nemčiji ne poznamo vroče čokolade, kot jo strežete pri vas. Bila je izjemno gosta in zelo dobra,« povesta. Po sladki okrepitvi sta odšli v sobo, ki je bila majhna, a izjemno udobna in prijetna. Privoščili sta si krajši počitek, nato pa se okoli pol osme ure zvečer odpravili na večerjo. »Natakarici sva povedali, da si želiva pokusiti lokalno hrano in lokalno sladico, ona pa nama je razlago ponudila v nemščini, angleščini in slovenščini. Nato se ji je pridružil še kuhar. Zelo smo se zabavali, se pogovarjali o hrani in uživali v klepetu ter spoznavanju drug drugega. Najprej so nama postregli žlikrofe, nato kislo zelje in klobaso. Ker je bilo vsega preveč, sva eno porcijo vrnili. Kuhar se je prišel opravičit za nesporazum in nama brezplačno postregel s sladico, ki je je bilo toliko, da je nisva mogli pojesti. Po večerji sva igrali igro s kartami in tako preživljali prijeten večer, kuhar pa nama je medtem iz kuhinje v opravičilo poslal še odlično kremno pecivo. Skratka, za obilico hrane sva plačali le 14 evrov! Ne morem verjeti, kako prijazni in ustrežljivi so bili!« razlaga Laura.

Muzej traktorjev

Naslednje jutro sta vstali in odšli na zajtrk. »Spet obilica hrane. Ne vem, morda sva bili videti sestradani,« se smeji Laura. Izjemno zadovoljni in presenečeni nad nizko ceno sta se okoli 11. ure odpravili iz prijetne planinske koče do muzeja traktorjev. »Poklicala sem lastnika muzeja, a ta žal ni razumel moje angleščine in nemščine. Zato sem poklicala v planinski dom in prosila za pomoč. Kmalu mi je prijazna natakarica vrnila klic in mi sporočila, da bo gospod kmalu prišel do muzeja,« pripoveduje Laura. Prišli so lastnik Ernest Obermayer in njegova vnuka. Toplo in prijazno so ju sprejeli in jima omogočili vodeni ogled.

osebni arhiv

Tako sta si ogledali okoli 20 traktorjev in avtomobil oldtajmer Mercedes-Benz iz leta 1954. »Bila je čudovita izkušnja. Ko sva želeli plačati, se je lastnik odrekel plačilu vstopnine in povedal, da ga izjemno veseli, da se mladi zanimajo za muzej starodobnikov. Tu sta se še enkrat izkazali izjemna gostoljubnost in prijaznost domačinov,« dodaja Laura. Po ogledu sta se dekleti odpravili do Tica, kjer sta si kupili magnetne spominke, nato pa se odpeljali še do stare polzelske tovarne nogavic, kjer sta sebi in svojim domačim kupili nogavice. »Tam sva srečali tudi mlad par, ki nama je razkril nekaj zgodb svojih staršev, ki so bili zaposleni v tovarni. Ustavili sva se še v bližnji lokalni pivovarni in kupili nekaj piva. Čudovito sva se imeli, pivo pa bova pili ob prebiranju najinega obiska Polzele,« v smehu zaključi Laura.

Galerija

Poglej vse fotografije (6)

osebni arhiv