Težave sonde Voayager 1 se nadaljujejo, saj ta že od lanskega novembra dalje na Zemljo pošilja nerazumljive podatke, kar vzbuja veliko zaskrbljenost. Vse kaže na skorajšnji konec najdaljše vesoljske misije. S podobnimi težavami so se soočali že pred dvema letoma, a takrat je pomagal preklop na sekundarni računalnik, ki so mu potem tudi na daljavo posodobili programsko opremo. Tokratne napake zaenkrat ne odpravi noben ukrep, ki so ga preizkusili pri Nasi. Suzanne Dodd, vodja projekta Voyager, je dejala, da gre za najhujše težave, odkar je pred davnimi štirinajstimi leti prevzela vodenje misije. Gre za okvaro komponente, ki je odgovorna za pošiljanje telemetrije in znanstvenih podatkov na Zemljo. Zaenkrat napake še niso odpravili in hkrati priznavajo, da niso optimistični, da jo bodo sploh lahko.
Zastavljeno je bilo, da naj bi Voyagerjeva misija trajala približno štiri leta, vendar je minilo že skoraj 50 let odkar je sonda leta 1977 začela svojo pot proti zvezdam. V tem času je prepotovala osupljivih 24 milijard kilometrov in je postala prvi in edini človeški objekt, ki je pobegnil iz našega sončnega sistema v medzvezdni prostor. Voyager je trenutno že tako zelo oddaljen od Zemlje, da tudi svetloba potrebuje skoraj en dan, da pride od njega do Zemlje, zato je komunikacija počasna.
Če bo to res konec Voyagerjeve misije, bo malce grenak, saj je bilo pričakovati, da bo konec prišel zaradi pomanjkanja energije za komunikacijo z Zemljo, ne pa zaradi tega, ker se je "zmešalo" računalniku. Novega Voyagerja zagotovo ne bo, pa ne zaradi finančnih ali človeških razlogov, temveč zato, ker so leta 1977 bili planeti v takšnem položaju, ki se ponovi samo vsakih 175 let in so omogočili primerne gravitacijske pospeške ob letih mimo planetov. Voyager je na svoji poti obiskal Jupiter in Saturn, njegova starejša sestra, Voyager 2, pa Uran in Neptun.
A četudi komunikacija z Voyagerjem 1 ne bo več mogoča ali pa bo utihnila, bo sonda molče nadaljevala svojo pot. Morda bodo sondo nekoč, v daljni prihodnosti, prestregla druga bitja in odkrila našo zlato ploščo, ki jo nosi. Iz zlatega ploščka bodo lahko razbrali kdo smo bili in kje smo živeli. Zagotovo pa jih bo fasciniralo, da smo z računsko močjo, ki je manjša od današnjega ključa za daljinsko odklepanje avtomobila, na takšno vesoljko odisejado poslali majhen košček naše civilizacije.
