Ruski predsednik Vladimir Putin je že izjavil, da je rusko ozemlje pripravljen braniti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. »To ni blef,« je naznanil. Gre zgolj za grožnjo Zahodu, da bi ta ukinil vojaško podporo Ukrajini, ki v zadnjem obdobju osvobaja vse več okupiranih območij, ali pa resen znak, da je v vojni pripravljen uporabiti tudi jedrsko orožje? Obstaja namreč utemeljen strah, da bi lahko Putin, potisnjen v dovolj tesen kot, preobrat na bojiščih poskušal doseči z uporabo manjšega, »taktičnega« jedrskega orožja.
Kakšen imajo arzenal?
Ocene o številu jedrskih konic v državah, ki imajo to zmogljivost, se sicer nekoliko razlikujejo, a so si enotne, da se z največjim arzenalom jedrskega orožja ponaša Rusija. Slednja naj bi po ocenah Zveze ameriških znanstvenikov (Federation of American Scientists – FAS) z marca letos razpolagala s približno 5977 jedrskimi konicami. Sledijo Združene države s približno 5428 jedrskimi konicami. 350 naj bi jih imeli na voljo na Kitajskem, 290 v Franciji, 225 v Združenem kraljestvu, 165 v Pakistanu, 160 v Indiji, 90 v Izraelu in 20 v Severni Koreji.
»Najverjetneje na ukrajinskih tleh, da bi prestrašil svet in dosegel svoje. A nismo še tam,« je nedavno dejal britanski strokovnjak za jedrsko politiko pri fundaciji za mednarodni mir Carnegie James Acton. Ob tem velja spomniti, da edini primer uporabe jedrskega orožja sega v leto 1945, ko so Združene države na japonski mesti Hirošima in Nagasaki odvrgli jedrski bombi z imeni »debeluh« in »fantek.« Umrlo je več kot 100.000 ljudi, posledice pa so bile tako grozljive in šokantne, da v svetu od takrat vlada tako imenovan »jedrski tabu,« norma, ki velja že 76 let in v skladu s katero uporaba jedrskega orožja predstavlja rdečo črto, ki se je ne sme več prestopiti.
Strateško ali taktično jedrsko orožje
Kar zadeva ruske zmogljivosti na področju tako imenovanega »strateškega« jedrskega orožja, torej jedrskih konic z največjo močjo, s katerimi je mogoče zravnati mesta in tudi celotne države, so te v pripravljenosti na območju ruskih letaliskih oporišč s težjimi bombniki ter v podmornicah in silosih za medcelinske balistične rakete. A bi uporaba tega jedrskega orožja že pomenila končno stopnjo jedrskega konflikta, grožnjo za človeštvo kot tako in vojno, v kateri ni zmagovalca. Če bi se Rusija vendarle odločila prestopiti rdečo mejo, je po ocenah analitikov verjetnejša uporaba manjšega »taktičnega« jedrskega orožja. Razpolagajo s približno 2000 tovrstnimi jedrskimi konicami, ki pa niso del strateških odvračalnih jedrskih sil. Te so bolj ali manj skrbno spravljene v različnih močno zavarovanih skladiščih širom Rusije ter so prej kot strateškim ciljem namenjene uporabi na bojiščih, in sicer zoper tankovske formacije, vojaške baze in bunkerje. Te konice so tako v Rusiji kot ZDA z namenom okrepitve doktrine odvračanja z jedrskim orožjem začeli izdelovati v času hladne vojne, a so v ZDA večino pozneje uničili, ohranili pa naj bi le približno 200 gravitacijskih jedrskih bomb B-61, večina od katerih naj bi bila nameščena v Evropi. Različne tipe »taktičnih« jedrskim bomb posedujejo tudi Kitajska, Pakistan, Indija, Izrael in Severna Koreja, medtem ko so tako v Združenem kraljestvu kot Franciji zaloge tovrstnega orožja že uničili.
Kot je za Euronews nedavno pojasnila Nina Tannenwald, strokovnjakinja s področja političnih ved na ameriški univerzi Brown, sta bili obe vladi takrat mnenja, da so »strateške« jedrske konice preprosto preveč uničujoče, zato ni verjetno, da bi jih uporabili, kar pa pomeni, da ne delujejo več »odvračalno.« »Utemeljitev je bila naslednja: če imaš manjše, manj uničujoče jedrsko orožje, je grožnja, da ga boš uporabil, bolj kredibilna,« je pojasnila.
Vse oči uperjene v znana ruska skladišča
»Taktične« jedrske konice je mogoče namestiti na ruske rakete kratkega dosega, kot so balistične rakete Iskander-M z dosegom do 500 kilometrov ali manevrirni izstrelki Kalibr, ki jih je mogoče izstreliti z bojnih ladij in podmornic. Gre za jedrske konice z eksplozivno močjo vse od manj kot eno kilotono do v skrajnem primeru 50 kiloton ali več, kar pomeni, da lahko imajo tudi te izjemno rušilno moč. Za primerjavo, bomba »debeluh,« ki so jo Američani odvrgli na Hirošimo, je imela eksplozivno moč 15 kiloton, pa so bile posledice grozljive. Temeljno vprašanje ostaja, kaj bi sledilo morebitni uporabi »taktičnega« jedrskega orožja oziroma ali bi to povzročilo totalno jedrsko vojno. »Menim, da taktično jedrsko orožje ne obstaja. Vsaka uporaba kakršnega koli jedrskega orožja bi spremenila pravila igre,« je denimo leta 2018 dejal takratni ameriški minister za obrambo James Mattis. Pavel Podvig, stokovnjak za ruske jedrske sile in raziskovalec na Inštitutu Združenih narodov za raziskave na področju razoroževanja (UNIDIR), pa je mnenja, da glavni cilj »taktičnega« jedrskega orožja ostaja strateški, to je ustrahovanje nasprotnika.
Kar zadeva morebitno uporabo »taktičnega« jedrskega orožja, je analitikom v uteho le eno dejstvo, da imajo Rusi te jedrske konice shranjene v močno zavarovanih skladiščih, bunkerjih, ki so nekoliko oddaljeni od vojaških oporišč in ki so zahodnim obveščevalnim službam dobro znani, tako kakršni koli premiki najverjetneje ne bodo ostali neopaženi. Tovrstno kritično infrastrukturo nenehno opazujejo sateliti obveščevalnih služb, jedrske konice pa je iz teh skladišč treba naložiti na tovornjake in jih prepeljati do letalskih oporišč, raketnih sistemov Iskander ali podmornic. »To bi bil viden korak,« je za Euronews pojasnil Podvig. Hkrati bi obveščevalne službe zaznale drugo dogajanje, povezano s stopnjo pripravljenosti jedrskih sil v Rusiji. »Naokoli se ne vozijo sistemi Iskander z nameščenimi jedrskimi konicami, na letališčih ne čakajo letala, oborožena z jedrskimi bombami, nismo še tam,« je še dejal Podvig.
Kaj pravi ruska doktrina?
Kot je sta v izčrpnem članku o ruski doktrini na področju uporabe jedrskega orožja za portal War on the rocks poudarila vojaški analitik z ameriškega Centra za mornariške analize Michael Kofman in njegova sodelavka Anya Loukianova Fink, je treba tovrstne deklarativne politike »obravnavati kot zrežirane dokumente za nakazovanje namena, s ciljem odvračanja s pomočjo dvoumnosti.« Kot sta pojasnila, je najnovejša ruska doktrina na področju uporabe »taktičnega« jedrskega orožja, objavljena junija 2020, čeprav izčrpna, polna nejasnosti in je pogosto v nasprotju z drugimi vojaškimi strateškimi dokumenti. Po njunem mnenju je treba v primeru ruske strategije pri uporabi jedrskega orožja najprej razumeti tipologijo konfliktov. Ruska vojaška doktrina namreč loči med oboroženim konfliktom, lokalno vojno, regionalno vojno in vojno večjih razsežnosti. Lokalna vojna pomeni omejen konflikt med dvema državama, kot v primeru trenutne vojne v Ukrajini, medtem ko regionalna vojna pomeni vojno, ki vključuje tudi razna zavezništva. Doktrina uporabo »nestrateškega jedrskega orožja« dopušča v primeru regionalne vojne in vojne večjih razsežnosti, pri čemer strategija vključuje močno rožljanje z jedrskim orožjem z namenom ustrahovanja in odvračanja. Pozna tudi strategijo obvladovanja stopnjevanja konflikta z uporabo jedrskega orožja, da bi denimo preprečili, da lokalna vojna preraste v regionalno, oziroma druge države odvrnili od vpletanja v konflikt. V zadnjem obdobju je bilo veliko govora tudi tem, da doktrina uporabo jedrskega orožja predvideva, če je ogrožen obstoj države oziroma njena ozemeljska celovitost, a kot je nedavno poudaril sam Kofman, je pretirano razglabljanje o doktrini brezpredmetno, saj je na koncu vse v rokah ene osebe, Vladimirja Putina, zapleteni strateški dokumenti pa so spisani dovolj dvoumno, da bi lahko za kakršno koli uporabo taktičnega jedrskega orožja hitro našel utemeljitev, če bi jo sploh potreboval oziroma če bi se mu zdelo, da jo potrebuje.
Le uničenje in groza
Večina vojaških analitikov je sicer mnenja, da uporaba »taktičnega« jedrskega orožja v Ukrajini ne bi dosegla nobenega vojaškega cilja. Ukrajincev ne bi odvrnila od tega, da se za svojo državo borijo še naprej, ukrajinske vojske pa nikakor ne bi onesposobila, saj gre za zelo mobilno vojsko, ki ni skoncentrirana na enem območju, ki bi posledično služilo kot učinkovita tarča. Močno bi poskočil le števec smrti tako med vojaki kot civilisti, med katerimi bi bili številni tudi rusko govoreči prebivalci. Povzročila bi tudi močno onesnaženje ozemlja, ki ga Rusija obravnava kot del svojega zgodovinskega imperija, pri čemer bi bojišče postalo precej bolj kaotično in nevarno tudi za ruske vojake, ob tem pa bi obstajala nevarnost, da sevanje doseže Rusijo. Hkrati bi nemudoma poskočila verjetnost, da se zveza Nato v konflikt vplete neposredno, Rusija pa bi v mednarodnem okolju postala še bolj izobčena. Mnogi tako ugibajo, ali bi utegnil Putin jedrsko orožje uporabiti na kakšnem od redkeje poseljenih območij, na območju Črnega morja ali celo na slovitem Kačjem otoku južno od Odese, s čimer bi dokazal, da tokrat misli resno. A vsi ti razmisleki predvidevajo, da Putin ostaja razmeroma racionalna osebnost, ki ji je mar, kaj si o njem mislijo tako ruski državljani kot mednarodna skupnost.
Poraja se tudi vprašanje, kakšen bi bil odziv Indije in Kitajske, pri čemer so številni strokovnjaki mnenja, da sta ravno ti državi tisti, ki bi lahko Putina odvrnili od tovrstne eskalacije, ki bi prekinila 76 let »jedrskega tabuja.« Kitajska denimo sledi doktrini, da jedrskega orožja nikoli ne bi uporabila prva. In kakšen bi bil odziv »Zahoda?« To trenutno ostaja neznanka, saj zveza Nato na čelu z ZDA kart zaenkrat ne razkriva, a splošno mnenje ostaja, da bi bil odgovor »konvencionalen,« da ne bi povzročili morebitne totalne jedrske vojne.
