Nemški tednik Der Spiegel danes razkriva novo afero v samem vrhu Evropske unije, ki zadeva prikrivanje informacij o dogovorih med evropskimi in državnimi oblastmi ter mednarodnimi korporacijami.
Nizozemski pravni strokovnjak Martijn Nouwen je hotel pod drobnogled vzeti načine, na katere države članice Evropske unije izvajajo in spremljajo večmilijonske davčne posle, ki jih sklepajo z mednarodnimi korporacijami. Za pridobitev podatkov se je naslonil na evropsko regulacijo številka 1049/2001, ki državljanom Unije zagotavlja “najširši možni dostop” do vseh dokumentov, ki so v lasti Evropske komisije, Evropskega parlamenta in Sveta držav članic.
Čeprav so iz regulacije izvzeti samo tisti dokumenti, ki so iz posebnih razlogov lahko označeni z oznako tajno, je Nouwen po predložitvi zahteve za dostop do dokumentov s temi informacijami naletel na hladen tuš. Ugotovil je namreč, da ti dokumenti sploh ne obstajajo. Evropska komisija namreč ogromne količine elektronskih sporočil po šestih mesecih preprosto izbriše, mnogih kratkih sporočil pa sploh ne arhivira. Komisija tako po lastni presoji, na podlagi dvomljivih meril in brez nadzora, odloča katere informacije bo hranila in katere bo na zahtevo predala javnosti.
Pričakoval na tisoče elektronskih pisem, dobil samo eno
Nouwen je ob vložitvi zahteve pričakoval, da bo na vpogled dobil na stotine dokumentov s komunikacijo med evropskimi oblastmi ali oblastmi držav članic in mednarodnimi korporacijami. A Komisija se je odločila, da je upravičen le do treh. Kasneje je sklep spremenila in mu poslala zgolj en dokument. Nizozemec je bil prepričan, da bo dobil dostop do vseh sporočil, ki se nanašajo na dogovore o cenah in davkih, s katerimi države članice, predvsem tiste, ki jih imenujemo za davčne oaze, kot so Luksemburg, Irska ali Malta, k sebi privabljajo velike mednarodne korporacije. A Komisija mu je v 34-stranskem dopisu razložila, da ne poseduje niti enega elektronskega sporočila o teh zadevah.
Notranja pravila uslužbencem Komisije nalagajo, da morajo dokumente naložiti v elektronski register Ares, vendar le tiste, ki vsebujejo “pomembne informacije” in niso “kratkotrajne narave”. Vse, kar ni naloženo v ta register se po šestih mesecih samodejno izbriše. Po oceni Komisije so njeni uslužbenci samo oktobra prejeli 75 milijonov elektronskih pisem, koliko sporočil je izbrisanih, pa niso vedeli povedati.
Kratka sporočila sploh niso arhivirana
Ob tem Komisija iz arhiviranja že v načelu izključuje vsa kratka sporočila, kot so tekstovna sporočila SMS ali sporočila v aplikacijah za hitre pogovore kot je denimo WhatsApp. Ko je neka novinarka nedavno zahtevala vpogled v korespondenco med predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in izvršnim direktorjem ameriške farmacevtske družbe Pfizer Albertom Bourlo, s katerim sta redno komunicirala o nakupu 1,8 milijarde odmerkov cepiva proti novemu koronavirusu, je Komisija novinarki odgovorila, da teh sporočil ne poseduje. Kratka sporočila so po “svoji naravi kratkotrajen dokument, ki načeloma ne vsebuje pomembnih informacij o zadevah v zvezi s politikami, dejavnostmi in odločitvami Komisije,” je v odgovor novinarki zapisala generalna sekretarka Komisije Ilze Juhansone. To pomeni, da če Komisija želi, da nekateri njeni pogovori ne pricurljajo v javnost, te preprosto opravi po aplikacijah kot je WhatsApp.
Nouwen ob tem poudarja, da so tovrstna dejanja Komisije vsaj “pravno vprašljiva,” saj ji Evropska pravila nalagajo, da mora dati javnosti na voljo, z nekaterimi izjemami, vse dokumente “v zvezi s politikami, dejanji ali odločitvami,” ki jih opravi v okviru svojih pristojnosti.
Mimo sodbe sodišča EU tudi oblasti držav članic
Problem pa ni omejen zgolj na delovanje Evropske komisije, saj se podobne metode poslužujejo tudi nekatere države članice Unije. Tako oblasti obidejo odločitev Sodišča Evropske unije, ki je leta 2011 Evropskemu svetu naložilo, da mora razkriti pogajalska izhodišča posameznih držav članic.
Ali je praksa izogibanja nadzoru javnosti sploh zakonita bo moralo znova presoditi Sodišče EU, ki pa zaenkrat te zadeve še nima v odločanju. To bi se sicer utegnilo spremeniti, saj se z domnevnim prikrivanjem dogovarjanja med von der Leynovo in Bourlo zdaj ukvarja evropska varuhinja človekovih pravic Emily O’Reilly, a velikih upov v to ne gre polagati. O’Reillyjeva se je namreč s podobno pritožbo ukvarjala že leta 2019, ko je nek novinar zahteval objavo sporočil tedanjega predsednika Evropskega sveta Donalda Tuska. Njegovi uslužbenci so tedaj trdili, da spročila več ne obstajajo, O’Reillyjeva pa jim je verjela na besedo in tega ni dalje problematizirala.
Prva komisarka sporočila brisala že kot ministrica
Von der Leynova se sicer ni prvič znašla v aferi zaradi brisanja sporočil. Konec leta 2019 je namreč prišlo na dan, da je z dveh službenih mobilnih telefonov brisala pomembna sporočila še v času, ko je opravljala funkcijo obrambne ministrice Nemčije. Zaradi tega je bila kazensko ovadena, zagovarjati pa se je morala tudi pred preiskovalnim odborom nemškega parlamenta.
