Članici kartela izvoznic nafte OPEC in dolgoletni zaveznici Saudova Arabija ter Združeni Arabski emirati sta v sporu zaradi politike omejevanja črpanja nafte.
Potem, ko so cene nafte med prvim valom epidemije novega koronavirusa lansko pomlad strmoglavile, so se države, ki so zbrane v kartel OPEC in ostale države izvoznice nafte, dogovorile za zgodovinski rez v proizvodnjo tega množično uporabljenega energenta. S tem so skušale, in tudi uspele, stabilizirati cene črnega zlata na mednarodnih trgih. Dogovor o rezih v proizvodnjo so države podaljšale tudi na začetku tega leta in uspele ceno nafte dvigniti na približno 75 ameriških dolarjev za sodček, kar je nivo, na katerem so bile cene nazadnje leta 2018.
A dogovoru preti konec, saj so Združeni arabski emirati prepričani, da se jim godi krivica. Ker so v preteklih letih zmogljivosti za proizvodnjo črnega zlata znatno povečali, so prepričani, da je stopnja rezov v njihovo proizvodnjo prevelika. Po veljavnem dogovoru jim namreč miruje večji delež proizvodnih sredstev kot nekaterim ostalim proizvajalkam, saj se v njem upošteva proizvodnja iz leta 2018, ko so Emirati imeli na voljo bistveno manjše proizvodne zmogljivosti. Zato zahtevajo, da se dogovor znova pretrese in se jim dodeli manjše stopnje rezov kot se jih od njih zahteva sedaj.
Saudova Arabija, ki je v kartelu največja proizvajalka nafte, temu ostro nasprotuje. Dogovor, ki se je v pogajanjih s predstavniki mnogih držav koval dolge mesece, je namreč preveč trhel, da bi lahko prenesel soliranje ene države. Če bodo reze v proizvodnjo skušali enostransko zmanjšati Emirati, bodo podobne zahteve imele tudi druge države izvoznice nafte, ki so prav tako v preteklih letih povečale proizvodne zmogljivosti.
Države proizvajalke nafte bi se sicer ta teden morale dogovoriti o podaljšanju dogovora o skupnih rezih in hkrati o skupnem zmernem zvišanju proizvodnje za naslednjih nekaj mesecev, saj povpraševanje po energentu narašča. Če do dogovora med Združenimi arabskimi emirati in Saudovo Arabijo ne bo prišlo, bi to lahko pomenilo dvoje: rezi v proizvodnjo bi lahko ostali isti kot v preteklega pol leta, kar bi ob povišanem povpraševanju cene nafte hitro povišalo; lahko pa pride celo do razpada dogovora in popolnega preplavljenja trga, kar bi cene surove nafte ponovno poslalo navzdol. Prvi scenarij bi pomenil katastrofo za potrošnike, transport in podjetja, ki so odvisna od nafte, drugi pa za mnoga naftna podjetja, ki nizkih cen svojega produkta ne bi preživela.
