"Razglasila se je za začasno predsednico brez sklepčnosti kongresa, obkrožena s skupino zarotnikov in ob podpori oboroženih sil in policije, ki zatirata ljudi," je samorazglasitev Anezove komentiral nekdanji predsednik Evo Morales, ki je s položaja odstopil v nedeljo, po ulitmatu, ki mu ga je postavilo vodstvo bolivijske vojske. To se ni zadovoljilo z novim razpisom volitev, Morales je moral oditi. Pred oboroženim pregonom je pobegnil v Mehiko, ki mu je ponudila politični azil.
Gre za korak, ki ji ga gotovo zavida venezuelski opozicijski politik in pretendent za tamkajšnje predsedniško mesto Juan Guaido, ki se je januarja letos prav tako samorazglasil za legitimnega predsednika države. Guaidoju, za razliko od bolivijske opozicije, puč ni uspel, čeprav je poskušal večkrat, saj je venezuelska vojska doslej stala trdno ob strani predsednika Nicolasa Madura in njegove vlade.
Nova opozicija starih etabliranih politikov
Anezovi je že čestital vodja bolivijske opozicije Carlos Mesa, ki je na nedavnih volitvah za več kot 10 odstotnih točk izgubil proti Moralesu. Mesa je sicer Bolivijo vodil med letoma 2003 in 2005, z oblasti pa so ga odnesli množični protesti, ki jih je takrat vodil prav Morales. Protesti so bili uperjeni proti izkoriščevalski politiki glede izvoza zemeljskega plina, glavnega izvoznega artikla te revne južnoameriške države.
Protestniki so tedaj zahtevali višje licenčnine na izvoz plina in drugih resursev in nacionalizacijo ogljikovodične industrije. Proteste so vodili predvsem domorodni prebivalci območij, kjer se črpa zemeljski plin in kopljejo redke rudnine. Tamkaj živeče skupnosti so namreč kljub bogatim zalogam naravnih virov prebivale v revščini.
Po padcu Mese in vzponu Moralesa je nova vlada nacionalizirala velik del industrije ogljikovodikov. Do leta 2005 je bolivijska vlada od prodaje ogljikovodikov zaslužila okoli 730 milijonov ameriških dolarjev letno. Moralesova vlada je to vsoto več kot posedmerila na skoraj 5 milijard ameriških dolarjev letno. Gospodarska rast sicer najrevnejše južnoameriške države je bila v tistem času najvišja v celotni regiji. Velikanski presežki so bili usmerjeni v javne storitve. Revščina je padla s 60 odstotkov leta 2005 na 35 odstotkov leta 2018, ekstremna revščina pa z 38 na 15 odstotkov. Bolivija je dosegla ekonomsko neodvisnost kakršne ni uživala še nikoli v svoji 194-letni zgodovini.
Litij - zlato 21. stoletja
Tudi tokrat se zdi, da so v ozadju bolivijskega državnega udara interesi po upravljanju z viri, le da tokrat ne gre toliko za zemeljski plin ampak bolj za litij – alkalijsko kovino, ki je ključna pri izdelavi baterij.
Bolivija ima na svojem ozemlju ene izmed največjih zalog litija na svetu, po nekaterih ocenah bi se naj v Boliviji nahajalo od 50 do 70 odstotkov vsega svetovnega litija. Potreba po redki kovini pa je zaradi tehnološkega razvoja v smeri elektrifikacije vse večja.
A Morales in njegova vlada se niso zadovoljili zgolj z izvozom produkta, kakor je bila bolivijska, kolonialna gospodarska tradicija v letih pred Moralesovim predsedovanjem. Redke surovine so kljub razmeroma visoki ceni, če jih primerjamo z drugimi surovinami, namreč v primerjavi s končnimi izdelki še vedno poceni. Največ dodane vrednosti se namreč ustvari v predelavi surovin v končni produkt. Morales je zato dolga leta iskal strateškega tujega partnerja, ki bi bil pripravljen investirati ne le v izkop rude, pač pa tudi v razvoj industrije za izdelavo baterij. Morales ni hotel le prodati litija, pač pa je hotel na bazi kovine zgraditi celotno industrijsko panogo, ki bi temeljila na jedrnih podjetjih v javni lasti.
Prizadevanja podjetij iz Združenih držav Amerike, Kanade, Južne Koreje in mnogih drugih držav, da bi izkoriščala bolivijske zaloge litija, so doslej večinoma spodletela. Pogodbe so zaenkrat z bolivijsko vlado sklenila le podjetja iz Rusije in Kitajske. Lani je sicer na pogoje bolivijske vlade pristalo tudi nemško podjetje ACISA. To bi z bolivijsko državno firmo YLB sodelovalo 70 let in proizvedlo vsaj 40.000 ton litijevega hidroksida letno. ACISA bi prav tako v Boliviji postavila več obratov, v katerih bi surov litij predelali v končni izdelek – avtomobilsko baterijo. Tako bi presežna vrednost v večji meri ostala na bolivijskih tleh in preko licenčnin, drugih davkov in plač služila potrebam tamkajšnjega prebivalstva.
Pogodba z ACIS je sicer žalostno propadla pred nekaj dnevi, ko so protestniki v regiji Potosi, kjer bi kopali največje količine litija, izsilili njeno prekinitev. Razlog naj bi bil strah pred preveč izkoriščevalskim modelom, a tako Morales kot guverner regije Juan Carlos Cejas sta na proteste vrgla senco dvoma. Organizirale bi jih naj namreč opozicijske skupine, ki v preteklosti niso imele problemov z nizkimi licenčninami. "Čas bo pokazal, komu je resnično bilo mar za Potosi in kdo je želel le škodovati," je dejal Cejas, ki si je z nemško investicijo obetal strmo rast delovnih mest.
Bolivijski jutri negotov
Mesa, ki si od državnega udara obeta največ uspeha – bil je namreč Moralesov glavni protikandidat na nedavnih volitvah – je bil v svoji kratki vladavini zanesljiv upravljavec neoliberalnih politik Mednarodnega denarnega sklada in skrbnik interesov tujih multinacionalk. Morales je bil njegovo pravo nasprotje, ki je skozi svojo celotno vladavino ostajal sovražnik tujih korporacij in postkolonialnih vlad. Z njegovim prisilnim odhodom se je končalo obdobje tako imenovane 'rožnate plime', latinskoameriških voditeljev, ki so se v prejšnjem desetletju pri načrtovanju prihodnosti njihovih držav postavili po robu pritisku ZDA in nekdanjih kolonialnih sil.
Bolivijo sedaj čaka obdobje negotovosti. Kdo bo iz njega izšel kot zmagovalec, bo pokazal čas. Zaenkrat je jasno le, da je puč poleg Moralesa izgnal tudi idejo o javni industriji litija, ki bi Bolivijo lahko potisnil med države s svetlo prihodnostjo. Če bodo avtomobile in pametne telefone zdaj poganjale baterije z bolivijskim litijem, smo lahko prepričani, da tam živeči ljudje od tega ne bodo imeli prav dosti.
