Za boleznijo kroničnega hiranja jelenjadi je zbolelo že na tisoče prostoživečih živali, prizadene pa zlasti lose in jelene. Bolezen CWD spada med prenosljive spongiformne encefalopatije oziroma prionske bolezni, torej isto družino bolezni, kot sta bolezen norih krav in praskavec pri ovcah. Skoraj vedno se konča s smrtjo, znanstveniki pa so jo za »zombi« bolezen označili, ker živali postanejo neobvladljive in nevarne. V manj kot dvanajstih mesecih po okužbi začnejo nenadoma izgubljati telesno težo, začnejo se pojavljati težave s koordinacijo, močno se slinijo ter postanejo neboječe in agresivne.
Bolezen se prenaša preko stika s telesnimi tekočinami oziroma izločki, ki vsebujejo prione, torej urina, sline in blata. Samo v januarju so številne primere okuženih živali zabeležili v 24 zveznih državah ZDA in dveh kanadskih provincah. Zaznali so jo tudi že na Norveškem in Finskem ter v divjačini, uvoženi iz Južne Koreje. Gre za zelo nalezljivo bolezen. Do danes prenosa na človeka še niso zaznali, znanost pa je to možnost zavračala, saj ni bila podkrepljena z nobenimi znanstvenimi ugotovitvami, a je eden od znanstvenikov prejšnji teden stvari postavil na glavo. »Nahajamo se na neznanem teritoriju,« je med pričanjem pred zakonodajalci dejal raziskovalec Michael Osterholm, direktor centra za raziskave in politike na področju nalezljivih bolezni (Center for Infectious Disease Research and Policy) na Univerzi v Minnesoti. Osterholm je zakonodajalce opozoril, da obstaja nevarnost, da se bo bolezen v naslednjih nekaj letih prenesla na človeka oziroma da bomo v naslednjih letih »verjetno tudi pri človeku zabeležili primere bolezni CWD, ki bodo povezani z uživanjem okuženega mesa.« »Povsem možno je, da to ne bodo osamljeni primeri,« je še dodal.
Bolezen kroničnega hiranja jelenjadi podobno kot druge prionske bolezni prizadene možgane in hrbtenjačo, Gre za degenerativno bolezen osrednjega živčevja, ki je posledica kopičenja abnormalnih oblik prionskih proteinov, ki nato poškodujejo normalne prionske proteine v možganih. Celice posledično počijo, v možganskem tkivu pa nastanejo mikroskopske luknjice. Bolezen so prvič zaznali leta 1960 v ameriški zvezni državi Kolorado, in sicer pri enem od ujetih jelenov. V divjini so jo nato prvič zabeležili leta 1981.
