Novice Svet24

Edvard Kardelj je ob zagonu jugoslovanskega nuklearnega programa leta 1948 dejal: »Moramo imeti atomsko bombo. Moramo jo narediti, tudi če bomo za to porabili leta in polovico denarja.« Glavna motiva za zagon jedrskega programa sta bila spor med Stalinom in Titom ter izključitev Jugoslavije iz združenja komunističnih držav (informbiro). V programu so sodelovali trije inštituti, in sicer Vinča pri Beogradu (1948), Insitut Jožef Stefan v Ljubljani (1949) ter inštitut Ruđer Bošković v Zagrebu (1950). Po uradnem poročilu »Nuklearna energija v Jugoslaviji« je med letoma 1948 in 1953 država zapravila 1,75 milijarde dinarjev oziroma slabih 300 tisoč evrov po današnjem tečaju, ob tem pa naj bi za raziskovanje in pridobivanje uranove rude porabili še okrog milijardo takratnih dinarjev. Iz dostopnih dokumentov je mogoče razbrati, da je vodstvo v 40. in 50. letih dajalo prednost razvoju jedrske tehnologije za potrebe varnosti oziroma vojske in šele na drugo mesto postavilo civilno in gospodarsko sfero. Jugoslovanski jedrski program je potekal v dveh ločenih obdobjih in nikoli ni izpolnil političnih pričakovanj.

Titova rdeča luč

Predpogoj za izdelavo atomske bombe je bila izgradnja jedrskih reaktorjev in objektov za predelovanje jedrskega goriva. Po Stalinovi smrti je Jugoslavija podpisala dogovor s Sovjetsko zvezo in Norveško, ki sta v Jugoslavijo poslali strokovnjake in večjo količino surovin, potrebnih za zagon jedrskega programa. V Vinči so leta 1956 zagnali oddelek za predelavo jedrskega goriva, dobavljene pa so bile tudi večje količine težke vode in obogatenega urana-235, primernega za uporabo pri izdelavi jedrske bombe. Sovjeti so v Vinči, ob dobavi goriv in surovin, tudi zgradili raziskovalni reaktor. Vseeno pa je Jugoslavija tekom 50. let bolj tesno sodelovala z Norveško, ki je takrat prav tako razmišljala o vojaških potencialih jedrske dobe. Državni podsekretar Slobodan Nakićenović je oktobra 1960 izpostavil nujnost izgradnje objekta za predelovanje plutonija. Dve leti kasneje so bili načrti narejeni, Norveška pa je v Vinčo poslala plutonij visoke kvalitete, vendar predelovalni objekt ni bil zgrajen. Razlog za to je bila Titova ukinitev programa. Jugoslovanski voditelj v Sovjetski zvezi ni več videl glavne grožnje stabilnosti države, hkrati pa je z ustanovitvijo gibanja neuvrščenih spoznal, da bi tovrstne jedrske aktivnosti škodile njegovemu ugledu. Toda jugoslovanskih jedrskih ambicij še ni bilo konec.

Skrivnosti generala Mamule

Leta 1957 je režiser Nikola Radošević posnel film Atomska bajka. Film je bil kritičen do proizvodnje jedrske oborožitve, zato so ga takrat prepovedali in še danes ni doživel premiere na filmskem platnu.

Zvezni sekretar za narodno obrambo, admiral Branko Mamula, je kmalu po Titovi smrti razgrnil nove načrte. Civilni del načrta je obsegal izgradnjo jedrske elektrarne Krško. Medtem sta se vrh vojske in obrambno ministrstvo dogovorila o tipu bombe. Šlo naj bi za implozijsko bombo na bazi plutonija. Jedrski projekt se je tako razdelil v program A (vojaški) in program B (civilni). Slednji je vključeval enajst projektov za miroljubne namene. Glavna operativna odgovornost za oba projekta je pripadla Vojno-tehničnemu inštitutu v Beogradu. »Večini zaposlenih v Vinči niso neposredno govorili o jedrski bombi, a vedeli smo, za kaj gre. Na inštitutu je delalo veliko tujih vojaških strokovnjakov. Šele ko se je program ukinil, se je začelo bolj odkrito govoriti o nedokončanem programu atomske bombe,« nam je povedal nekdanji zaposleni na inštitutu Vinča pri Beogradu dr. Zoran Gršić. Zaradi pomanjkanja denarja in ekonomsko-politične krize, ki je sledila, je JNA ukinila vojaški del programa leta 1987, program B pa je prenehal delovati s sprejetjem zveznega zakona o prepovedi gradnje novih jedrskih elektrarn leta 1990.