Vse tri so veljale za izjemno vplivne vladarice, ki so reformirale svoje imperije, predvsem pa so neizpodbitno dokazale, da so ženske sposobne samostojnih odločitev in da so neredko precej bolj diplomatske od zaletavih moških vladarjev. Katarina Velika (1729–1796) ni le precej povečala svojega imperija, v njenem času sta se razcveteli znanost in umetnost, zgradila je prvo javno knjižnico v Evropi in ustanovila prvo dekliško šolo na celini, kljub temu pa so ljubosumni sodobniki preštevali predvsem njene ljubimce (več kot 300, čeprav je znanih »samo« 21) in si izmišljali najbolj neverjetne zgodbe. Recimo o tem, da je seksala s svojim najljubšim konjem in da je umrla na straniščni školjki, ki da se je podrla pod njeno težo.
Nemška princesa Sofija Avgusta Friderika je imela 15 let, ko so jo pripeljali na ruski dvor za nevesto dve leti starejšemu Petru Fjodoroviču. Izbrala jo je hči Petra Velikega, ruska carica Elizabeta, ki sama ni imela otrok, zato je določila za naslednika svojega nečaka. Imenovala ga je »durak«, bedak, kar je tudi bil, pa še prav nič možatega in čednega ni bilo na njem, a žal ni imela druge izbire. Najbrž je upala, da bo mlada princesa, ki ni bila posebno lepa, bila pa je zelo bistra in simpatična, popravila dedne lastnosti dinastije Romanovih. V nasprotju z Marijo Terezijo in Viktorijo, ki sta bili nesmrtno zaljubljeni v svoja ženina, se je med nemško princeso in njenim ruskim snubcem pokazala takojšnja obojestranska antipatija.
Osem let skomin
Lenin je nekoč vzdihnil, da bi bilo treba iz Rusov »stepsti« azijske navade, in ena od njih (ki v dokajšnji meri velja še danes) je, da se poročajo zelo mladi. Na ruski dvor so prihajale neveste, ki so imele tudi manj kot petnajst let, Katarina, tako so jo poimenovali potem, ko je prestopila v pravoslavje, ni bila nobena izjema. Kakšno leto so jo vzgajali, kar ni bil noben problem, saj se je izredno hitro naučila ruščine in dvornih etiket, potem sta se s Petrom leta 1745 z dolgima nosovoma poročila. On je bežal od nje, ona pa od njega, zakon kar osem let ni bil konzumiran, kot se temu strokovno reče. Medtem je Katarina veliko brala in se izobraževala. Govorilo se je, da je Peter impotenten, in carica je nečaka prisilila, da je svoj organ pokazal zdravniku. Potreben je bil kratek kirurški poseg in napaka je bila odpravljena, nakar sta mladoporočenca končno legla skupaj in leta 1754 se je rodil sin Pavel, edini od štirih otrok, ki ga je Peter priznal za svojega. Sicer pa se je na dvoru šušljalo, da je otrok v resnici sin Katarininega ljubimca Gregorija Orlova, z njim je preživela kar trinajst let.
Zdi se, da je tudi carica Elizabeta sumila, da otrok ni Petrov, kar jo je morda celo veselilo. Vsaj ne bo tak butec kot oče, ki se je ukvarjal s kupom čudaštev in javno varal svojo ženo, je godrnjala po svojih sobanah. Katarini je pri priči izpulila otroka, prvič ga je videla šele po pol leta in drugič, ko je praznoval drugi rojstni dan, pa še to s pomočjo svojih zaupnikov, ki so jo pritihotapili na zabavo. Očitno pa je bil Pavel sin svojega očeta, saj je bil prav takšen čudak. Morda bi bil vendarle drugačen, če bi ga smela vzgajati Katarina? Vzgojila je namreč njegovega sina, svojega vnuka Aleksandra, in bil je izjemno pameten in priljubljen, a o tem kasneje.
Ženska na prestolu
Leta 1762 je po tetini smrti Peter sedel na ruski prestol. V najkrajšem času se mu je uspelo spreti z vsemi zavezniki, s cerkvijo, vojsko in plemstvom, ki si je vsekakor želelo močnega, odločnega carja. Rusi imajo namreč v najslabšem možnem spominu obdobja brezvladja, ki so jim rekli »smuta«. Takrat so se bojarji klali med seboj za prestol, ljudstvo je krvavelo in stradalo, in od tod prepričanje, da je še tako krvoločen vladar boljši od nobenega. Pol leta po kronanju so Petra ubili v zaroti, ki jo je vodil Katarinin ljubimec Gregorij Orlov. Katarini niso mogli dokazati, da je bila vpletena v umor, najbrž se tudi pretirano trudili niso, saj je bilo jasno, da Petrovo vladanje pelje v katastrofo. Kaj bi naredili z njo, če bi obstajal kakršenkoli sum? Gotovo bi jo »postrigli«, tako so Rusi rekli ženskam iz uglednih družin, ki so jih poslali v samostan, da so se jih znebili. Kar precej carskih sester, ljubic in nezakonskih hčera je pristalo v razkošnih kloštrih, tam so imele vse udobje, niso pa smele ven.
Ampak dvor je ugotovil, da je izobražena in odločna Katarina z dobrimi zvezami na drugih evropskih dvorih iz pravega testa za carico. Niso je določili za regentko (sin Pavel je imel osem let), saj je že Peter Veliki, ki je začel z modernizacijo Rusije, sklenil, da lahko car sam izbere svojega naslednika in da to ni nujno prvorojeni sin. Po analogiji je torej lahko vladarica tudi žena.
Filozofinja na prestolu
Imela se je za filozofinjo na prestolu, občudovala je evropsko razsvetljenstvo, dopisovala si je z velikimi umi tistega časa in jih vabila na dvor. Precej je omilila cenzuro ter spodbujala izobraževanje plemstva in meščanstva. Podržavila je cerkveno zemljo, spodbujala je razvoj kmetijstva in industrije, velikansko državo razdelila na regije, ki jim je bilo preprosteje vladati. Gradila je bolnišnice in šole, tudi za odrasle, in ustanovila je prvo šolo za dekleta v Evropi. Ustanovila je prvo javno knjižnico in pokupila ogromne zbirke umetniških del, ki jih lahko občudujemo v Ermitažu. Napisala je priročnik za izobraževanje otrok, pisala je didaktične komedije in uprizarjali so jih še dolgo po njeni smrti, pa biografije in razprave. Voltaire jo je od navdušenja imenoval zvezda severnica.
300 ljubimcev?
Katarina Velika je veljala za preračunljivo, brezobzirno, drzno, daljnovidno, izkoriščevalsko …, skratka, pripisovali so ji lastnosti, ki so veljale za vladarje. Za moške torej, ki so lahko imeli za povrh še celo vrsto ljubic in nezakonskih otrok, ne da bi jim kdo kaj očital. Uradni kronisti so Katarini pripisali 21 ljubimcev, natolcevalci pa kar 300. Na skrivaj so ji rekli peterburška vlačuga, ji pripisovali obvezen seks po šestkrat na dan, imela naj bi zdravnika, ki je vse potencialne ljubimce skrbno pregledal, in grofico, ki naj bi kandidate najprej sama preizkusila. Če so izpit opravili, so smeli v poseben kotiček Katarinine dnevne sobe, in tam so, skriti za zaveso, potešili nenasitno carico, ki da se je rada poigravala tudi z živalmi. Podobnega nakladanja je mogoče najti zelo veliko po vseh mogočih biografijah, še posebej veliko čenč so razširjali Francozi, ki slavne carice še posebej niso marali.
Katarina Velika naj bi resnično ljubila samo Rusijo, svoje ljubimce pa naj bi predvsem uporabljala, pravijo številni zapisi. Iz pisem in beležk ljudi, ki so ji bili blizu, se kaže ranljiva plat vladarice, ki ni imela te sreče, da bi vsaj zelo mlada živela v srečnem zakonu. Le kako se je znašla med plemiči in oficirji, ki so ji dvorili, ne zmeraj z najplemenitejšimi nameni? Kakorkoli že, s svojimi ljubimci ni nikoli grdo ravnala in tudi menjavala jih ni kot spodnje perilo. Z najslavnejšim med njimi, Grigorijem Potemkinom, je živela dvanajst let, z njim je imela hčer in govorilo se je, da sta se skrivaj poročila. Potemkin je njej na ljubo osvajal ukrajinske stepe in od tam tudi slavna krilatica »Potemkinova vas«. Carica naj bi s tujimi diplomati plula po Dnepru in jim razkazovala nova ozemlja, Potemkin pa je vedel, da bo zaradi majhnih, zanemarjenih in skoraj praznih vasi razočarana, zato je dal narediti gledališke kulise, kmete pa je oblekel v nova oblačila. Kulise in kmete je potem selil ob reki navzdol, da so imeli potniki na ladji vtis, kako bogata območja da so tam. V novejšem času se je izkazalo, da je zgodba izmišljena, a še zmeraj uporabna. Županja zgodovinskega mesta Suzdal je dala preobleči zanemarjene hiše v platnene kulise, ko je prišel na obisk Putin. In je to tudi javno priznala. Pač nimamo za obnovo, je tarnala.
Kakorkoli že, ko je Katarina zapustila Potemkina pa tudi druge ljubimce, jih je bogato nagradila z zemljišči, titulami, pokojninami in odlikovanji. Tudi če so ji priznali, da so se zaljubili v drugo, jih ni prikrajšala za glavo, ampak jim je zaželela srečo in jim podarila posestvo kje daleč proč, da ni prihajalo do zapletov. S Potemkinom je ostala do smrti v stiku (širile so se govorice, da ji je prav on predstavljal primerne nove kandidate za ljubimce) in po smrti ga je dala pokopati v eni od peterburških katedral. Najbrž ne predvsem kot ljubimca, temveč kot osvajalca novih ozemelj za Rusijo. Od tam ga je potem izgnal sin Pavel, ko je prišel na oblast. Kot otrok je oboževal zmešanega in tudi precej nasilnega očeta, z materjo pa ni smel živeti. Ko bi se po smrti Elizabete in svojega osovraženega moža carica končno lahko ukvarjala s sinom ter ga pripravila na prevzem prestola, nista več našla stika.
Zadela jo je kap
Katarina je umrla v 67. letu starosti, zadela jo je možganska kap, izdihnila je v postelji in ne na straniščni školjki ali med seksom. Pripravila in podpisala je odlok, po katerem bi prestol nasledil vnuk Aleksander, a je takoj po smrti pridrvel v graščino Pavel, odlok sežgal in se dal okronati. Vladal je pet let ter spravil Rusijo v zunanjih in notranjih zadevah v tak kaos, da so ga naposled zarotniki hoteli prisiliti, naj prepusti prestol svojemu sinu. Pri tem so ga ubili.
Aleksander je potem z veliko truda znova uvedel zakone in navade svoje babice Katarine Velike, obdobje njene vladavine velja za zlato obdobje Rusije.
