Kljub temu to ni bila ovira, da Oto Pestner domov ne bi odnesel prve nagrade občinstva, njegova kariera pa je po tistem prelomnem letu 1971, čeprav je pesmi snemal že prej, še kot otrok, poletela v višave.
»Prve glasbene korake sem napravil s pomočjo svojega očeta,« pravi Oto, ki ga prav zato, ker se je oče tako spoznal na ta posel, kljub mladim letom na glasbeni poti nikoli ni bilo strah. »Ljudje so ga imeli radi. Več kot petdeset let je igral harmoniko, imel pa je tudi zasedbo, s katero je veliko nastopal po lokalih v Celju. Če je bilo treba kakor koli ukrepati, se je hitro znašel,« se smeji glasbenik. Z očetom je šel na svojo prvo avdicijo za oddajo Veseli tobogan, nastopal je v oddaji Pionirski TV studio, nekje vmes spoznal producenta Maria Rijavca in skladatelja Bojana Adamiča ter se udeležil festivala Mladinska popevka, na katerem je s skladbo Ta popevka tudi zmagal.
»Leto zatem, ko sem ponovno nastopal na Mladinski popevki, je Mario Rijavec prišel na vajo in mi prinesel rjavo kuverto. Še zdaj jo imam pred očmi. V njej so bile note, natipkan tekst in posnetek matrice za skladbo Trideset let. 'Oto, pa smo zrihtali, da boš letos pel na Slovenski popevki,' mi je rekel.« In to popolnoma po naključju, kajti skladba Trideset let se je na Popevko uvrstila kot rezerva. Zato najbrž nihče ni pričakoval tako velikega uspeha, sploh pa ne Oto, ki se je, ko je skladbo odpel, z očetom odpravil vozit z avtomobilčki blizu vhoda v dvorano. »Mislila sva si pač – v redu, nastop je mimo. Potem pa so začeli razglašati zmagovalce in nastala je panika, ker me ni bilo. Ko so naju odkrili tam pri tistih avtomobilčkih, so nama rekli – hitro pojdite noter, nekaj ste dobili! Prejel sem prvo nagrado občinstva, zato je bilo treba pesem odpeti še enkrat. Takrat sem prvič videl, kaj pomenijo stoječe ovacije. To se niti nobenemu znanemu nastopajočemu do tedaj še ni zgodilo.« Je kaj razmišljal, zakaj je kaj takega doletelo ravno njega, tako rekoč neznanega mulčka, in to prav s to pesmijo? »Pesem Trideset let je bila v nasprotju s preostalimi skladbami na Popevki, ki so bile na res visoki ravni, zelo ljudska, tako da si jo je lahko zapomnil še tako preprost človek. Pa še novo ime sem bil, kar je bilo za ljudi prav tako zanimivo. Vsi ti plusi so se očitno sešteli, iz plusa pa lahko dobiš samo plus,« smeje se odgovarja.
Veliko plusov se je seštevalo tudi v nadaljevanju Otove kariere. Njegov zadnji večji dosežek je gotovo to, da je na originalno matrico albuma Beatlov Stg Pepper's Lonely Heart Club Band posnel slovenske različice vseh skladb na albumu, nato pa po spletu neverjetnih naključij prišel do naslova Paula McCartneyja in njegove založbe MPL, kamor je posnetke tudi poslal. Tako Paul kot njegov menedžer Barry Marshall sta bila nad posnetki navdušena in vse skupaj je vodilo celo tako daleč, da sta se Oto in Paul pred dvema letoma srečala v Münchnu. »Tam smo takrat ravno igrali z Alpskim kvintetom in s Paulom sem se dogovoril, da pridem na njegov t. i. meet and greet pred koncertom. Izkazal se je za izjemno duhovitega in prijaznega človeka, takoj me je prepoznal in vprašal, kako kaj Slovenija, v teh nekaj minutah, ki so bile na razpolago, pa sem ga utegnil vprašati tudi o tem, ali obstaja kakšna možnost, da ga vidimo nastopati pri nas. Dejal mi je, da z veseljem pride igrat k nam, takoj ko bo podpisana pogodba. Zdaj so naši kontakti torej postali pristnejši in tudi z Barryjem si redno dopisujeva. Moja želja je, da bi s Paulom nekoč igrala skupaj, a to je stvar prihodnjih dogovorov in tu samemu sebi ne morem nič obljubljati.«
V lepem spominu ima tudi leto 1993, ko so tako Oto kot New Swing Quartet – skupina, ki se ji je pridružil leta 1970 in z njimi pel do leta 2008, zdaj pa se bodo po desetletnem premoru ponovno zbrali na odru Križank – praznovali petindvajsetletnico delovanja. »Takrat smo šli v Ameriko in imeli turnejo po baptističnih cerkvah. To so izkušnje, ki ti napolnijo glavo, srce in dušo za vse življenje. Tudi spoznali smo veliko ljudi.« Gostovanja po tujini so ga nasploh veselila – pravi celo, da več, ko je bil zdoma, boljše se mu je zdelo. A do današnjih dni so se njegove prioritete nekoliko spremenile, kajti zdaj pravi, da je njegov najljubši čas v dnevu ta, ko gre v šolo po svoji hčerki, devetletni dvojčici Ano in Elo. »Žena mora biti uro pred tem že na svojem delovnem mestu v Kranju, kjer poučuje violino, tako da ne bi mogla ponju. Takrat se torej mi trije dobimo in je veselje! Potem sem tudi popoldne zanju zadolžen jaz. Sproti seveda postorim še kaj svojega, medtem ko onidve pišeta nalogo ali vadita klavir. Zvečer se pa družimo vsi skupaj. Če nam volja in čas dopuščata, se gremo vsi skupaj tudi kam usest, spet drugič smo doma ...« Deklici, ki imata prav tako kot starša glasbeno žilico, sta gostovali tudi na zadnjem Otovem dvojnem albumu z zanimivim naslovom Moji metulji. »Metulji simbolizirajo prav družino – ko enkrat prideš v tista leta, začneš ceniti to, da ti družina stoji ob strani in da imaš nekoga, na kogar se lahko obrneš. Skladba na albumu, ki stoji kot nekakšna predhodnica pesmi Moji metulji in se z njo tudi poveže, ima naslov Leadro-Aledro. Naslov morda zveni nenavadno, a to sta dva planeta, ki sta nastala prav v domišljiji moje Ane in Ele. Pravita, da njuni dušici prihajata od tam,« se nasmeje, »tako da sem ju tudi uporabil, da v uvodu v skladbo nekaj povesta. Saj pravim – to so moji metulji, družina je pač prva.«
