obetaven mlad politik

Bori se proti bankam, sam pa je vzel posojilo za nakup hiše

R.T.
4. 5. 2018, 14.29
Posodobljeno: 4. 5. 2018, 14.45
Deli članek:

Pred volitvami so politiki polni obljub. Ko pa zasedejo poslanski ali kakšen drug stolček, se pogosto spremenijo in pozabijo na obljube ali pa vsaj niso več tako rigorozni.

Arhiv Svet24
Ima Sinčić dokumente ali je bilo vse le predvolilni pomp?

Znani slovenski mislec, ki si kruh služi v tujini, je nekoč dejal, da 2000 evrov plače pripomore k ideološki spreobrnitvi ali vsaj politični amneziji. Pustimo zaenkrat slovenske predstavnike ljudstva in tiste, ki so želijo to postati, saj so ravnokar v začetni fazi prepričevanja volivcev.

Pri naših južnih sosedih obstaja zanimiv mlad politik, o katerem smo že pisali. Ivan Vilibor Sinčić je voditelj stranke Živi zid, pred tremi leti pa se je potegoval kar za položaj predsednika Hrvaške. Že takrat je bentil nad nepravičnostjo bančnega sistema, se boril proti deložacijam, kot predsednik stranke pa nadaljuje z mantro o zlih nakanah bank.

Pri Jutarnjem listu so izpostavili zanimivo dejstvo. Sinčić je konec decembra pri Erste Bank najel posojilo v višini 515.000 kun (slabih 70.000 evrov) s pomočjo katerega je kupil hišo na 1000 kvadratnih metrov velikem zemljišču na obrobju Zagreba.

Z najemom kredita ni ničesar narobe. Človek pošteno zasluži in si uredi stanovanjsko vprašanje. Poslanska plača v višini 2100 evrov mu to omogoča. Pri Jutarnjem listu so spomnili le na dejstvo, da se Sinčić na deklarativni ravni zavzema za prepoved izvršb in izpostavlja »dolžniško suženjstvo«. Obenem se njegova stranka, ki je trenutno v opoziciji, zavzema za izstop Hrvaške iz EU, nižje davke in višje pokojnine, mimogrede pa bi tudi ukinili obvezno cepljenje otrok.

Na tem mestu smo o Sinčiću že pisali s temi besedami: "Njegova ideološka podstat je namreč tako šibka, da bi kateri od zlobnih jezikov porekel, da se je izobraževal na spletnem iskalniku Google in pri tem med brskanjem po teorijah zarot ni šel dlje kot tri iskalne strani globoko. Kot svojo osrednjo točko izpostavlja dolžniško suženjstvo, pri čemer tega ne razdela globlje od politične floskule. Razlog za vse hrvaške težave vidi v domači korupciji tajkunov in mednarodnem bančnem sistemu, pri čemer obeh procesov ne analizira, ampak ju predvsem demonizira, hkrati pa ne ponuja alternativnega gospodarskega modela. Napoveduje reformo centralne banke, a ne navaja, kako naj bi jo izvedli. Pri reformi ključnih institucij bi se oprl na tajne službe, ki bi jih usmeril v iskanje kriminalcev, za razliko od zdajšnjega pregona političnih nasprotnikov."